Jedro

Če je tožena stranka vložila odgovor na tožbo na glavni obravnavi po preteku petih mesecev od poziva naj odgovori na tožbo, je odgovorna za stroške, ki so nastali tožeči stranki (separatni stroški) s prihodom na obravnavo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati separatne stroške v znesku 86.136,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.1.2000 do plačila v 15 dneh." V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 29.250,00 SIT v 15. dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo separatnih stroškov v znesku 99.177,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila v 15. dneh pod izvršbo. Zoper sklep se je pritožila po svoji pooblaščenki tožena stranka, ki očita sodišču prve stopnje bistvene kršitve določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V obrazložitvi pritožbe poudarja, da je bila tožba vložena v času veljavnosti starega ZPP in so zato za postopek do prve obravnave veljala določila starega ZPP (106., 297., 332. člen), po katerih je bilo možno vložiti odgovor na tožbo najkasneje na glavni obravnavi. Do preložitve obravnave oziroma do nepotrebnega prihoda tožeče stranke na obravnavo tako ni moglo priti po krivdi tožene stranke. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje odmerilo tudi previsoke separatne stroške. Tako bi lahko kot potne stroške tožnika upoštevalo le stroške avtobusnega prevoza od njegovega začasnega (Žalec) oziroma stalnega (Beograd) prebivališča do sodišča. Pritožba je delno utemeljena. Tožena stranka nima prav, ko zatrjuje, da do nepotrebnega prihoda tožnika na obravnavo ni prišlo po njeni krivdi. Toženi stranki je bila tožba s prilogami in pozivom, naj poda odgovor nanjo, vročena dne 7.7.1999 (kar je razvidno iz povratnice v spisu), glavna obravnava pa je bila razpisana za 23.12.1999 (vabilo zanjo je tožena stranka prejela 7.12.1999). V času, ko je bila toženi stranki vročena tožba s pozivom, naj nanjo odgovori, je res veljal stari ZPP (1977), ki pa je v 285. členu določal, da predsednik senata zahteva od toženca, naj odgovori na tožbo, če je zaradi zamotanosti spora smotrno, da se toženec pismeno izjavi o navedbah v tožbi in sicer v roku, ki ga določi predsednik senata, ki pa ne sme biti daljši od 15 dni od vročitve tožbe oz. izjemoma ne daljši od 30 dni. Tako tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da ni bila vezana po določilih starega ZPP na rok za vložitev odgovora na tožbo. Tožena stranka je torej imela več kot 5 mesecev časa za pripravo odgovora na tožbo, podala pa ga je šele na obravnavi, ki jo je bilo potrebno preložiti, saj se tožnik ni mogel takoj na obravnavi izjaviti o obširnih navedbah iz odgovora na tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so stroški, ki so tožniku nastali s pristopom na narok, nastali po krivdi tožene stranke ter posledično uporabilo 156. člen novega ZPP. Pritožba pa izpodbija sklep sodišča prve stopnje tudi po višini in zatrjuje, da gredo tožniku potni stroški le na relaciji njegovega začasnega oz. stalnega prebivališča do sodišča in to stroški avtobusnega prevoza in ne kilometrina. Pritožbeno sodišče meni, da je tožnik upravičen do povračila potrebnih potnih stroškov za prihod iz Lugana (Švica), kjer igra košarko, do Novega mesta in nazaj. Pri tem je potrebno priznati v stroškovniku navedeno kilometrino (in cestnine) za prevoz z osebnim avtomobilom, saj bi morabitna vožnja z vlakom ali avtobusom zaradi vprašljivih prometnih zvez pot časovno lahko zelo podaljšala. Upoštevaje dejstvo, da je moč navedeno pot (Lugano - Novo mesto) z osebnim avtomobilom prevoziti v enem dnevu in je torej tožnik porabil en dan za vožnjo iz Švice v Slovenijo in en dan za vožnjo nazaj ter mu torej ni bilo potrebno prenočiti več kot enkrat (obravnava dne 23.12.1999 se je pričelo od 8.30 uri in je trajala le 20 minut, tako da bi se tožnik že isti dan lahko vrnil v Švico), je pritožbeno sodišče priznalo tožniku le eno nočitev (namesto priglašenih treh) v višini 3.000,00 SIT in dve dnevnici (namesto priglašenih treh) v znesku 7.000,00 SIT. Poleg tega tožnikov pooblaščenec ni upravičen do povračila 40 točk (in ne do 19% DDV od tega zneska) po postavki "zamuda iz pisarne", saj odvetniku le za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada za vsake začete pol ure 20 točk (3. odst. 13. člena Odvetniške tarife). Tožnikov pooblaščenec je odvetnik v Novem mestu, glavna obravnava je bila pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, zato pooblaščenčevega prihoda na sodišče ni mogoče šteti za potovanje za stranko v smislu omenjenega člena Tarife. Pritožba je zato v tem delu utemeljena. V skladu z določbo 4. odst. 163. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbenih stroških tožene stranke v skladu z uspehom pritožbe.