Jedro

Pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA (Vojaški uradni list, št. 9/91) v Republiki Sloveniji ni začel veljati.

Vojaški organi so na podlagi prejšnjih predpisov stanovanja smeli oddajati. Ta pravica jim torej ni bila dana šele s spornim pravilnikom. Sklicevanje na navedeni pravilnik bi imelo lahko za posledico nezakonito vselitev le, če bi se odločba sklicevala na neko določbo, ki bi bila sicer v nasprotju s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je drugostopno sodišče napačno ravnalo, ko se je oprlo na predpise, ki so veljali pred pravilnikom o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA (Voj. Ur.l., št. 9/91). Navedeni pravilnik v Republiki Sloveniji ni začel veljati, ker Skupščina RS po XCVI. amandmaju k ustavi SRS zanj ni dala soglasja. Prav ta pravilnik pa v 76. členu določa, da sta nehala veljati prejšnja pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA. Sodišče druge stopnje se zato zmotno sklicuje na pravilnik o stanovanjih v JLA in zakon o sredstvih in financiranju JLA. Sicer pa v sami odločbi o dodelitvi stanovanja ni navedeno, da pravica do dodelitve stanovanja izhaja iz prejšnjih predpisov. Odločba se opira na pravilnik, za katerega ni bilo dano soglasje. To pomeni, da je stališče drugostopnega sodišča v nasprotju s temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, sporna odločba pa neveljavna oziroma nična. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in potrdi odločitev prvostopnega sodišča. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka v reviziji sicer pravilno trdi, da pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA (Vojaški uradni list, št. 9/91) v Republiki Sloveniji ni začel veljati. Veljati ni začel zato, ker Skupščina Republike Slovenije na podlagi 3. točke XCVI. amandmaja k ustavi RS (Ur.l. RS, št. 35/90) ni dala soglasja k zakonu o zagotavljanju stanovanj v JLA (Ur.l. SFRJ, št. 84/90), navedeni pravilnik pa je bil izdan na njegovi podlagi.

Zmoten pa je sklep, da so kljub temu prenehali veljati tudi predpisi, ki jih ta pravilnik razveljavlja. Če navedeni predpis ni začel veljati, tudi ni mogel razveljaviti prejšnjega. Zakon o sredstvih in financiranju JLA (Ur.l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89) se je še naprej uporabljal na podlagi 2. točke XCVI. amandmaja k ustavi RS, ker Skupščina RS z ustavnim zakonom ni določila, da se na območju RS ne uporablja. Zato so veljali tudi na njegovi podlagi izdani izvedbeni predpisi.

Odločba o dodelitvi stanovanja tožencu je bila nesporno izdana 4.6.1991. Vojaški organi so na podlagi prejšnjih predpisov stanovanja smeli oddajati. Ta pravica jim torej ni bila dana šele s spornim pravilnikom. Sklicevanje na navedeni pravilnik bi imelo lahko za posledico nezakonito vselitev le, če bi se odločba sklicevala na neko določbo, ki bi bila sicer v nasprotju s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Sporna odločba se sklicuje na 38. člen pravilnika, ki ureja dodelitev s kasnejšo pravico odkupa. Ta določba sama po sebi ni bila v nasprotju s predpisi v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka pa ne v reviziji ne v postopku na prvi in drugi stopnji ni zatrjevala kateregakoli drugega razloga za nezakonito vselitev v sporno stanovanje. Revizijsko sodišče je zato sporno odločbo obravnavalo le v tem okviru, ker je tudi pri presoji pravilne uporabe materialnega prava vezano na dejansko in trditveno podlago spora.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).