Jedro

Center za socialno delo je po določbah Zakona o socialnem varstvu (ZSV) pristojen za razne naloge s področja socialnega varstva, ni pa pristojen za sestavljanje takih zapisnikov, kot je obravnavana izjava toženke, v obliki javne listine. Ne gre namreč za potrdilo ali odločitev, izdano v smislu 86. člena ZSV, ki bi po 230. členu ZPP (1977) dokazovalo resničnost vsebine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je neobstoječa prodajna pogodba št. 4355/93 z dne 15.10.1993 med O. M. in P. L. za stanovanje v večstanovanjski hiši v Mariboru. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je nična preužitkarska pogodba med P. L. kot izročiteljico in D. R.-J. kot prevzemnico z dne 21.3.1994. Končno je sodišče prve stopnje zavrnilo še zahtevek, da mora tožena stranka D. R.-J. izstaviti toženi stranki P. L., tožena stranka P. L. pa 1. do 4. toženi stranki zemljiškoknjižno listino za prenos lastništva stanovanja v večstanovanjski hiši v Mariboru.

Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov 5. in 6. toženki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je višje sodišče obrazložilo svojo odločitev, da zapisnik Centra za socialno delo z dne 27.1.1994 ne predstavlja izkaza domneve resničnosti vsebine zapisnika, čeprav je to javna listina. V smislu takrat veljavnega 230. člena ZPP so namreč listine, ki jih v predpisani obliki izdajajo pooblaščeni izdajatelji v mejah svojih pristojnosti, javne listine, ki dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa. Centri za socialno delo imajo upravičenja, da od prejemnikov ene od vrst socialne pomoči zahtevajo povračilo prejete denarne pomoči oziroma zemljiškoknjižno zavarovanje njihovih terjatev na nepremičninah, ki so last prejemnikov socialne pomoči. Tretji odstavek 129. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92) namreč določa, da je še vedno v veljavi samoupravni sporazum o uresničevanju socialno varstvenih pravic, ki določa te pristojnosti Centra za socialno delo v 86. členu. Zato v nobenem primeru ni mogoče govoriti o tem, da Center za socialno delo ni bil pristojen za sprejem izjave, kot jo je podala petotožena P. L., iz te izjave pa nedvomno izhaja, da je šlo pri sklepanju prodajne pogodbe za simuliran pravni posel, saj je bilo stanovanje odkupljeno na račun sestre formalne imetnice stanovanjske pravice. Tožeči stranki ni znano, zakaj višje sodišče smatra, da izostali razlogi o obstoju in vsebini te javne listine niso v zadevi odločilni, pri čemer tudi sodišče prve stopnje o tem sploh ni odločalo oziroma zavzelo stališča v obrazložitvi sodbe. Dejstvo je namreč, da kupec predmetne nepremičnine po pogodbi z dne 15.10.1993 v času sklepanja prodajne pogodbe ni več imel statusa imetnika stanovanjske pravice in tega tudi ni imel na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona. P. L. je bila že od leta 1990 oskrbovanka Doma ostarelih občanov, v katerem je trajno prebivala ter glede na svojo starost in zdravstvene težave tudi objektivno ni bilo možnosti, da bi se vanj vrnila. Na navedeno nedvomno kaže tudi že zatrjevano dejstvo, da je imenovana prav tožnici prodala pohištvo in opremo predmetnega stanovanja. Tožeča stranka ponovno navaja, da je podan temelj ničnosti prodajne pogodbe in posledično tudi neobstoja pogodbe o preužitku v smislu 47. člena ZOR. Ob tem bi v smislu 126. člena Stanovanjskega zakona celo morala stanovanje prevzeti v last in si na ta način zagotoviti sredstva za socialne prispevke. O navedenih razlogih in navedbah pritožbe sodišče druge stopnje tudi ni zavzelo nikakršnega stališča. Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba ugotoviti, da je bila sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, izdana dne 13.4.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek, na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nadaljnji). Kakor nižji sodišči, je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP (1977).

Tožeča stranka ni formalno opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja, vsebinsko gledano pa zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Poudarja odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi, predvsem v zvezi z zapisnikom Centra za socialno delo kot javno listino po 230. členu ZPP (1977).

Po presoji revizijskega sodišča zatrjevane kršitve niso podane.

Zmotno je poudarjanje pomena zapisnika Centra za socialno delo M. z dne 27.1.1994, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Center za socialno delo je po določbah Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92) pristojen za razne naloge s področja socialnega varstva, vendar je pritrditi pritožbenemu sodišču, da ni pristojen za sestavljanje takih zapisnikov, kot je obravnavani, v obliki javne listine. Ne gre namreč za potrdilo ali odločitev, izdano v smislu 86. člena ZSV, ki bi po 230. členu ZPP 1977 dokazovalo resničnost vsebine. Zapisnik CSD M. z dne 27.1.1994 dokazuje le, da je P. L. dala izjavo pred njim, kar pa ni bilo sporno in je zato odveč revizijsko razglabljanje o pristnosti te listine.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim prebralo tudi zapisnik Centra za socialno delo M. z dne 27.1.1994. Pri odločanju ga je upoštevalo kot enega od dokazov in ker njegove vsebine ni bilo dolžno upoštevati kot resnične, so v prvostopenjski sodbi lahko izostali razlogi o tej listini. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi dolžno navesti le tiste dokaze, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 338. člena ZPP 1977). Naštevanje nerelevantnih dokazov v sodbi je nepotrebno oziroma odvečno. Pomembni pa so samo tisti dokazi, ki se tičejo pravno odločilnih dejstev. V obravnavani zadevi je pravno odločilno dejstvo odgovor na vprašanje, ali je na prodajni pogodbi za stanovanje podpis kupca P. L.. Dokazna ocena, da gre za njen podpis, sloni na izpovedi toženke P. L., priče M. Z. in predvsem na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za grafoskopijo, zaradi česar se je izkazala drugačna toženkina sicer nepodpisana izjava na zapisniku CSD kot neupoštevna. Odsotnost omembe spornega zapisnika v prvostopenjski sodbi zato ne predstavlja nikakršne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa ni podana kršitev na drugi stopnji, saj je pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev v zvezi s to okoliščino pravilno odgovorilo. Očitek po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je zato neutemeljen.

Revizija tudi očita sodišču druge stopnje, da ni zavzelo nikaršnega stališča o tem, da P. L. v času sklepanja prodajne pogodbe ni imela več statusa imetnika stanovanjske pravice, ker je bila oskrbovanka Doma ostarelih občanov, da je šlo za simulirani posel in da bi morala v smislu 126. člena Stanovanjskega zakona (Občina ?) stanovanje prevzeti v last in si na ta način zagotoviti sredstva za socialne prispevke. V zvezi s temi trditvami je treba poudariti, da je tožeča stranka pod V. tožbe navedla še dodatno trditveno podlago za ničnost pravnih poslov (poleg osnovne, da na pogodbi ni podpisa kupca), vendar je tožba v tem delu popolnoma nesklepčna in je tožbeni zahtevek že zato neutemeljen. Ko se je tožnica proti sodbi pritožila, je v pritožbi navedla kot svoje tožbene trditve iz točke V. neke čisto drugačne dejanske trditve, kakršnih v resnici v tožbi ni bilo. Šele v pritožbi je trdila, da je toženka P. L. že od leta 1990 bivala v Domu ostarelih občanov in zato na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona ni imela več statusa imetnika stanovanjske pravice, tako da niso obstajali pogoji za odkup stanovanja, tožnica pa je zaradi daljše uporabe stanovanja postala po samem zakonu imetnik stanovanjske pravice. Na te pritožbene trditve je v izpodbijani sodbi drugostopenjsko sodišče pravilno odgovorilo, da gre za neupoštevno pritožbeno novoto, saj pritožnica zanjo ni ponudila dokazov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ustrezno in pravno pravilno odgovorilo na pritožbo tožeče stranke in ne drži trditev v reviziji, da sodišče druge stopnje o navedenem ni zavzelo nikakršnega stališča. Kar pa se tiče trditev tožeče stranke o ravnanju v smislu 126. člena Stanovanjskega zakona (določbe o odpravnini), gre za tako nekonsistentne trditve, brez vsakega pomena za veljavnost spornih pogodb, da nanje ni potrebno odgovarjati.

Končno pa tudi revizijska trditev, da je sodišče na drugi stopnji tudi samo zaključilo, da tožnica (pravilno: toženka) ni bila ob sklepanju prodajne pogodbe imetnica stanovanjske pravice, ni resnična, saj gre zares le za povzetek pritožbene trditve tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je to trditev štelo za nedokazano in s tem za nedovoljeno novoto, revizijsko ponavljanje trditve, da P. L. ob sklenitvi pogodbe ni imela več statusa imetnika stanovanjske pravice, pa je procesno nedovoljeno in materialnopravno zmotno (5. točka tretjega odstavka 58. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih; ZSR, Ur. l. RS, št. 35/82 in 14/84).

Po vsem obrazloženem je zaključiti, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, uradni preizkus pa je pokazal, da tudi ni bilo kršitve 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Z zavrnitvijo pritožbe oziroma predhodno z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj ugotovljena dejstva niso dala podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).