Jedro

Posplošeno sklicevanje na pritožbene navedbe in v njej uveljavljane pritožbene razloge ne izpolnjuje zakonskih kriterijev glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, zato jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni D.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ RS, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenca pa je oprostilo povrnitve plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec je dne 28.07.2003 vložil "pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru", ki je po vsebini zahteva za varstvo zakonitosti, vendar v njej ne zatrjuje nobene kršitve zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo višjega sodišča "razglasi za neveljavno in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo, na kateri bi se ugotovilo dejansko stanje in prinesla pravična sodba utemeljena na trdnih in resničnih dokazih". Svoji vlogi prilaga pritožbo in "vse vire, ki jih navaja v pritožbi kot dokazno gradivo".

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in jo ocenila kot neutemeljeno. Obsojenec v svoji vlogi izpodbija le dejanske zaključke v sodbah sodišč prve in druge stopnje in ne zatrjuje nobene kršitve zakona iz 1. odstavka 420. člena ZKP. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Obsojenec kršitve zakona ni obrazložil, ampak je svoji vlogi priložil pritožbo, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje in o kateri je Višje sodišče v Mariboru že odločilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v svoji vlogi navaja, da po njegovem mnenju senat višjega sodišča njegove pritožbe ni prebral, da so prepisali sodbo okrožnega sodišča z napakami, kakšne so te, pa se razločno vidi iz pritožbe zoper sodbo, ki jo prav zaradi tega prilaga kot dokazno gradivo. Ob tem izraža tudi prepričanje, da ne bo težko ugotoviti, da je sodba politični konstrukt in da je v nasprotju s pozitivnimi zakonskimi normami. Vrhovno sodišče še prosi, da kot dokazno gradivo prebere njegovo pritožbo, ki jo prilaga vloženi zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbijati pravnomočno sodbo ali postopek, ki je tekel pred njo, le zaradi kršitev materialnega in procesnega prava. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet tega izrednega pravnega sredstva. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP je vložnik zahteve za varstvo zakonitosti dolžan določno navesti razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo zoper pravnomočno sodbo in jih tudi utemeljiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato posplošeno sklicevanje na pritožbene navedbe in v njej uveljavljane pritožbene razloge, ne izpolnjuje navedenih zakonskih kriterijev glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti.

Ob preizkusu obsojenčeve vloge je Vrhovno sodišče ugotovilo, da obsojenec ne uveljavlja oziroma zatrjuje nobene kršitve zakona in da izraža zgolj nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi in hkrati pričakuje, da bo Vrhovno sodišče ponovno pretreslo njegove pritožbene navedbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, do katerih pa se je Višje sodišče v Mariboru že opredelilo.

Ker uveljavljane kršitve niso zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavku 95. člena ZKP.