Jedro

Škoda, ki jo zatrjuje pritožnica, je pravzaprav utemeljena na javnem interesu – na varstvu življenja, zdravja in premoženja njenih obiskovalcev. Seveda pa je posredno to lahko tudi pritožničina škoda kot upravljavke kopališča, na katerem bi lahko prišlo do škodnega dogodka. Vendar pritožnica ni uspela izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj jo je mogoče preprečiti z ustreznimi varnostnimi ukrepi, temelječimi na striktnem izpolnjevanju varnostnih predpisov.

Pritožnica predloga za izdajo začasne odredbe ni formulirala na način, da bi posamično, tj. za vsako od videonadzornih kamer, zajetih v izpodbijani odločbi toženke, zatrjevala in izkazala, da bi prav zaradi prenehanje njenega delovanja pritožnici nastala težko popravljiva škoda, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva ni bilo dolžno ugotavljati, katera izmed nadzornih kamer je v smislu varovanja življenja in premoženja obiskovalcev še posebej obremenjena. Predlogu za izdajo začasne odredbe zato ni moglo ugoditi niti deloma.Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi preizkusilo utemeljenosti začasne odredbe glede vsake posamezne kamere.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, št. 0611-182/2021/23 z dne 24. 5. 2023, s katero ji je bilo naloženo, da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi z izvajanjem določb Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-2) na svojem naslovu prenehati izvajati videonadzor z v nadaljevanju odločbe taksativno navedenimi stodesetimi videonadzornimi kamerami (I. točka izreka izpodbijane odločbe), pri čemer mora tožnica kot zavezanka ukrepe iz I. točke izreka izpodbijane odločbe izvršiti v roku deset dni od vročitve odločbe (II. točka izreka izpodbijane odločbe), o odpravi ugotovljenih nepravilnosti pa v treh dneh pisno obvestiti državno nadzornico in predložiti tudi dokaze o odpravi nepravilnosti (III. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Tožnica je hkrati s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katerim je predlagala, naj sodišče prve stopnje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži oziroma odloži izvršitev izpodbijane odločbe toženke oziroma začasno uredi stanje glede na sporno razmerje med strankama na način, da do pravnomočne odločitve v konkretni zadevi odpravi prenehanje izvajanja videonadzora tožeče stranke z v izreku odločbe toženke navedenimi stodesetimi kamerami.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 s splošnim (nekonkretiziranim) opisovanjem nevarnosti, za katere zatrjuje, da ji grozijo pri poslovanju brez videonadzora s kamerami, ni izkazala. Ker tožnica ni izkazala ključnih pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, pa izdaja začasne odredbe po presoji prvostopenjskega sodišča ni utemeljena niti na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. 4. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe vsaj delno ugodi, podrejeno, pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo pritožničinih pritožbenih stroškov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni izkazala težko popravljive škode. Pri navedbah v predlogu za izdajo začasne odredbe ni šlo za pavšalne trditve ali bojazen, pač pa logično predvidljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe toženke, kljub dejstvu, da pritožnica striktno, vestno in redno spoštuje prav vse predpise za varnost svojih gostov. V primeru kakršnihkoli incidentov zaradi ogrožanja življenja in zdravja ljudi bi tako njej, predvsem pa posameznikom (gostom) nastala nepopravljiva škoda, v skrajnem primeru celo smrt. Trdi, da z drugimi dokazi kot z življenjsko logičnim sklepanjem te škode ne more izkazati vnaprej. Sodišču prve stopnje očita, da ni preizkusilo utemeljenosti začasne odredbe glede vsake posamezne kamere. Poudarja, da bi sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe lahko vsaj delno ugodilo in vsaj glede nekaterih kamer začasno uredilo razmerje med strankama, pa tega ni niti preizkusilo, s čimer naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

5. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na dosedanje navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot tudi v odgovoru na tožbo in odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je izdaji predlagane začasne odredbe nasprotovala.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi sklepa z dne 23. 8. 2023 je po tretjem odstavku 14. člena ZUS-1 o pritožbi odločal senat treh sodnikov.

8. V obravnavanem primeru je pritožnica predlagala izdajo (odložitvene) začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-11 oziroma podredno izdajo (regulacijske) začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.2

9. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je upoštevna škoda, ki je resna in neposredno grozi tožniku, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma z ustrezno ureditvijo stanja.

10. V upravnem sporu mora sodišče na podlagi presoje navedb predlagatelja in navedb drugih strank v sodnem postopku ter z njihove strani predloženih dokazov presoditi, ali je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, torej ali bi z izvršitvijo akta lahko nastala stranki težko popravljiva škoda.

11. V obravnavanem primeru je škoda, ki jo zatrjuje pritožnica, pravzaprav utemeljena na javnem interesu – na varstvu življenja, zdravja in premoženja njenih obiskovalcev. Seveda pa je posredno to lahko tudi pritožničina škoda kot upravljavke kopališča, na katerem bi lahko prišlo do škodnega dogodka. Vendar se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica ni uspela izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj jo je mogoče preprečiti z ustreznimi varnostnimi ukrepi, temelječimi na striktnem izpolnjevanju varnostnih predpisov.

12. V predlogu za izdajo začasne odredbe je pritožnica navajala, da bi glede na preko tristo osemdeset tisoč realiziranih nočitev letno in dodatno preko petsto petdeset tisoč kopalcev, ki letno obiščejo bazene, zaradi nepravočasnega bodisi preventivnega bodisi kurativnega reagiranja zaposlenih bila v določenih primerih ogrožena tudi življenja obiskovalcev. Poudarila je, da je zaradi bistveno povečanega števila gostov ob sočasni izvršitvi I. točke izreka izpodbijane odločbe toženke toliko bolj ogroženo življenje in premoženje gostov. Dodala je, da sicer vestno izpolnjuje prav vse normative glede kadrovske zagotovitve reševalcev iz vode, vendar pa naj bi bil zaradi arhitekturnih posebnosti, zaradi zastarelih pravilnikov glede varstva in nadzora na kopališčih in velike površine kopališč ter ob sočasnem dejstvu velikega števila gostov, ko je v bazenih in ob njih gneča, brez ustreznega videonadzornega sistema, nadzor bistveno otežen na škodo varnosti ljudi (in premoženja). V primeru kakršnihkoli incidentov zaradi ogrožanja življenja in zdravja ljudi bi ji, predvsem pa posameznikom oziroma gostom, nastala nepopravljiva škoda, v skrajnem primeru celo smrt. 13. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica s tem ni zadostila zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namreč trditev o ogroženosti premoženja gostov splošna, pavšalna in neizkazana. Glede ogroženosti varnosti ljudi (zlasti kopalcev pred utopitvijo) zaradi nezmožnosti nadzora bazenov z videonadzorom je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da se ta lahko odvrne s takšno kadrovsko zasedbo reševalcev v skladu s Pravilniku o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih (v nadaljevanju Pravilnik), ki bo na kopališčih oziroma bazenih izvajala varstvo in nadzor tako, da bo te nevarnosti preprečila, še toliko bolj v času, ko je sezona in s tem povečan obisk bazenov, pri čemer te pritožničine naloge ne more ovirati niti morebitna zastarelost predpisov, ki jo zatrjuje.

14. Vrhovno sodišče še dodaja, da pritožnica sicer zatrjuje, da vestno izpolnjuje vse normative glede kadrovske zagotovitve reševalcev iz vode, ob tem pa se sklicuje na več okoliščin (arhitekturne posebnosti kopališča, velike površine kopališč ter veliko število gostov in s tem gnečo ob bazenih) v zvezi s katerimi poudarja, da je zaradi njih brez ustreznega videonadzornega sistema nadzor bistveno otežen na škodo varnosti ljudi. Vrhovno sodišče pripominja, da pri okoliščinah, na katere se sklicuje pritožnica, ne gre za specifične okoliščine, marveč takšne, ki so pri kopališki dejavnosti običajne in so zajete tudi v Pravilniku. Ta opredeljuje tako potrebno število reševalcev iz vode, ki jih mora zagotavljati upravljavec kopališča (22. člen Pravilnika), največje dovoljeno število obiskovalcev (19. člen Pravilnika) kot tudi mesta opazovanja, ki morajo biti na krajih, od koder je dobro vidno celotno opazovano območje, še zlati nevarna mesta (24. člen Pravilnika). Potrebno je poudariti, da je prav reševalec iz vode tisti, ki je odgovoren za vzdrževanje reda v skladu s kopališkim redom, reševanje iz vode ter dajanje prve pomoči (drugi odstavek 5. člena Pravilnika). Pomen zagotovitve ustreznega števila reševalcev iz vode in s tem povezano odgovornost upravljavca kopališča za zagotavljanje ustrezne ravni varstva pred utopitvami je razviden tudi iz določbe tretjega odstavka 22. člena Pravilnika, ki se nanaša na možnost in pogoje zagotavljanja nadzora z video nadzornim sistemom.3 Iz te določbe izhaja, da zagotovitev video nadzornega sistema za zagotovitev varnosti kopalcev ni nujno potrebna. Splošno znano dejstvo sicer je, da je pri varstvu pred utopitvami oziroma drugimi poškodbami ter nesrečami reakcijski čas med zaznavo dogodka in ukrepanjem oziroma začetkom reševanja tisti, ki najbolj vpliva na njegovo pozitivno rešitev ter preprečitev negativnih posledic. Vendar pa pritožnica ni zatrjevala oziroma pojasnila, zakaj nadzor, ki se (nad bazeni in tobogani) izvaja (s kamerami, za katere je toženka ugotovila, da se nadzor z njimi izvaja zakonito, in/ali z reševalci iz vode) ne zadošča, marveč je zatrjevala zgolj, da je le-ta otežen. Medijske objave o utopitvah, ki jih je predlogu priložila pritožnica pa ne izkazujejo neposredne zveze med izvajanjem oziroma opustitvijo izvajanja videonadzora in uspešnostjo zaznavanja rizičnih dogodkov oziroma uspešnostjo reševanja ter nudenja pomoči. Kot pojasnjeno, je torej interes (osebne) varnosti kopalcev zagotovljen z zahtevami, ki jih pritožnici nalagajo določbe Pravilnika, pri čemer pritožnica sama zatrjuje, da vestno izpolnjuje vse normative glede kadrovske zagotovitve reševalcev iz vode, poleg tega pa toženka pritožnici ni prepovedala izvajanja video nadzora nad bazeni, tobogani, prostori, vhodi, okolico, garažno hišo itd., nad katerimi se nadzor izvaja zakonito. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da Pravilnik določa zgolj minimalne standarde, ki jih mora pritožnica za varstvo kopalcev zagotavljati. Kolikor bi pritožnica ocenila, da je to potrebno, lahko zagotavlja tudi večjo prisotnost reševalcev iz vode, a ne zatrjuje, da bi to poskušala storila, pa denimo ne bi mogla zagotoviti zadostnega (želenega) števila reševalcev.

15. Pritožnica težko popravljive škode po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala niti s pritožbi priloženimi zapisniki – poročili varnostne službe o dogodkih, zaznanih dne 22. 6. 2023 ter 10. 7. 2013, v katerih so opisani in fotografirani škodni primeri, ki so se po prenehanju videonadzora pripetili kljub fizičnemu varovanju. Ker je s poročilom z dne 22. 6. 2023 pritožnica razpolagala že pred izdajo izpodbijanega sklepa, je v pritožbenem postopku s tem predloženim dokazom prekludirana (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Poročilo z dne 10. 7. 2013 pa se nanaša na dogodke po izdaji izpodbijanega sklepa, ki torej niso bili predmet presoje Upravnega sodišča ter bi kvečjemu lahko bili podlaga za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi preizkusilo utemeljenosti začasne odredbe glede vsake posamezne kamere. Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnica predloga za izdajo začasne odredbe ni formulirala na način, da bi posamično, tj. za vsako od videonadzornih kamer, zajetih v izpodbijani odločbi toženke, zatrjevala in izkazala, da bi prav zaradi prenehanje njenega delovanja pritožnici nastala težko popravljiva škoda, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva ni bilo dolžno ugotavljati, katera izmed nadzornih kamer je v smislu varovanja življenja in premoženja obiskovalcev še posebej obremenjena. Zato predlogu za izdajo začasne odredbe ni moglo ugoditi niti deloma.

17. Ker pritožnica ni izkazala težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, so za odločitev o pritožbi nebistveni tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

19. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Ta določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 2 Ta določa, da tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. 3 (3) Na bazenskih kopališčih, ki imajo video nadzorni sistem in morajo imeti v eni delovni izmeni več kot štiri reševalce iz vode, se lahko v času, ko je zasedenost kopališča manjša od 75 odstotkov največjega dovoljenega števila obiskovalcev, število reševalcev iz vode zmanjša za največ 25 odstotkov, pod pogojem, da video nadzorni sistem pokriva vsaj 90 odstotkov vseh kopalnih površin in bazenskih ploščadi. Eden od reševalcev iz vode mora v tem primeru preko video nadzornega sistema neprekinjeno nadzorovati kopalno površino in bazensko ploščad. Upravljavec kopališča mora zagotavljati, da se zaradi takega ukrepa raven varstva pred utopitvami na kopališču ne bo zmanjšala, in poskrbeti za brezhibno delovanje video nadzornega sistema.