Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim tožnikovim delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je namreč kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec, pri čemer je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj devet let delovne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova odpravnine znesek 1.483,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti nastale stroške postopka v znesku 234,85 EUR, v roku 8 dni, ki jih je dolžna nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (točka II izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse v znesku 100,00 EUR, na račun njegovega pooblaščenca (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni prišlo do spremembe delodajalca tožnika na podlagi nobenega izmed razlogov iz 73. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, torej na podlagi zakona oziroma drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne odločbe. Glede na pogodbeno koncepcijo delovnega razmerja ni podana delovnopravna kontinuiteta med predhodnim delodajalcem tožnika in toženo stranko, ker je tožnik pri prejšnjem delodajalcu sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je odločilno dejstvo, do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede prenosa dela podjetja v smislu ZDR sodišče prve stopnje navaja, da ni potrebno (statusno) pravno nasledstvo, temveč so za obstoj delovnopravne kontinuitete bistveni elementi, kot sta ista dejavnost, ista lokacija, isti sodelavci. Sodišče prve stopnje je pri tovrstni argumentaciji izpustilo ključni element in sicer, ali je tožnik opravljal tudi ista dela (sodišče v obrazložitvi navaja ista opravila). Tožnik pri toženi stranki ni opravljal istega dela kot pri svojem predhodnem delodajalcu. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzema dela in naloge delovnega mesta tožnika pri toženi stranki, to je delovno mesto „slaščičar“. Iz izpovedb zaslišanih prič jasno izhaja, da tožnik pri prejšnjem delodajalcu ni opravljal dela slaščičarja, medtem ko iz navedb tožnika izhaja, da je imel pri prejšnjem delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „voznik“. Tako je tudi sam tožnik izpovedal, da je pri svojem predhodnem delodajalcu delal kot voznik, medtem ko je pri toženi stranki opravljal druga dela. Da ni bilo potrebe, da bi tožnik pri toženi stranki opravljal delo voznika, saj je tožena stranka za prevoze slaščičarskih izdelkov najela podjetje, ki izvaja transportne storitve, je izpovedala priča A.A.. Do njene izpovedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo, so pa ta dejstva ključna, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Dejansko stanje v tej zvezi je bilo nepopolno ugotovljeno, torej ali je tožnik pri toženi stranki in njenem predhodnem delodajalcu opravljal isto oziroma enako delo. Tožnik je pri toženi stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi nastopil novo delovno razmerje in sicer ne isti dan, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri njegovem predhodnem delodajalcu, za drugo delovno mesto in je tudi opravljal druga dela. Prav tako pa je njegov predhodni delodajalec kot gospodarski subjekt obstajal še več mesecev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih in sicer, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dejstva, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu ter da sodba nima razlogov o vsebini tožnikovega dela pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter navedlo vse razloge, sodbo ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Poleg tega pa dejstvo, katero delo je opravljal tožnik pri toženi stranki, oziroma da naj bi bilo to delo drugačno kot delo, ki ga je opravljal pri prejšnjem delodajalcu, sploh ni pravno relevantno za odločitev v obravnavani zadevi.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od dne 17. 10. 2012 za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu slaščičar, delovno razmerje pa mu je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 5. 2014. Iz naslova odpravnine na podlagi enoletne zaposlitve je bilo tožniku s strani tožene stranke že izplačano 185,42 EUR odpravnine. Tožnik je štel, da odpravnina ni določena pravilno, da bi mu morala tožena stranka pri izplačilu odpravnine upoštevati tudi delovno dobo, ki jo je tožnik dosegel pri prejšnjem delodajalcu, B.B. s.p., pri katerem je bil zaposlen od 24. 8. 2004, vse do zaposlitve pri sedaj toženi stranki. Ob upoštevanju delovne dobe tožnika pri prejšnjem delodajalcu bi moral tožnik na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejeti odpravnino, ki bi v skladu z določbo drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013; ZDR-1) za devet let delovne dobe znašala 9/5 osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1. 7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki je veljal v času, ko je prišlo do spremembe tožnikovega delodajalca, je v prvem odstavku 73. člena določal, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je takoj, ko je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu 17. 10. 2012 zaposlil pri toženi stranki, torej brez prekinitve. V tej smeri so torej neutemeljene navedbe pritožbe, da se ni zaposlil isti dan pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali je bil tožnik prevzet oziroma ali je šlo za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR, prebralo izpovedbe prič C.C. in D.D., kot tudi E.E. v zadevi, ki jo je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. Pd 289/2014. C.C. je izpovedala, da je bila zaposlena pri delodajalcu B.B. s. p., do konca oktobra 2012, kot vodja proizvodnje. B.B. s. p. je prišel v finančne težave zaradi italijanskega dobavitelja in težave niso bili sposobni rešiti drugače, kot tako, da ustanovijo novo podjetje z drugačnim lastništvom. Tako sta lastnika novega podjetja postala F.F. do 70 % in G.G. do 30 %. Priča C.C. je bila od začetka delovanja nove firme z nazivom H. d. o. o. direktorica te družbe, ter je bila na tej funkciji do 27. maja 2013. Praktično je kot direktorica še vedno vodila proizvodnjo, kot prej pri s. p., tudi dobavitelji in odjemalci so ostali isti, kot pri njej in kot pri s. p.-ju. Povsem enaka je ostala tudi proizvodna oprema. Z nazivom firme H. so dejansko želeli ohraniti dobro ime družbe med strankami. C.C. in D.D. sta se skupaj odločila, katere delavce bodo prevzeli k d. o. o. in katerih ne. V zvezi z delavci ni bila med s. p. in d. o. o. podpisana pogodba, so pa se delavci dejansko „od danes na jutri“ zaposlili v novo ustanovljenem d. o. o.. Izpovedala je še, da je pri novi pravni osebi, torej toženi stranki, delala z istimi dobavitelji, istimi stroji, istimi ljudmi na vodilnih in proizvodnih mestih in je v bistvu d.o.o. nastala iz prejšnjega B.B. s.p.. Zaposleni opravljajo ista dela kot prej in že prej so imeli v pogodbah napisano, da po potrebi opravljajo vse, tudi tisto kar ni zapisano v pogodbi o zaposlitvi.

9. D.D. pa je izpovedal, da je bil prisoten, ko so delavcem, ki so bili zaposleni pri s. p., dali v podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Vse to je pripravil G.G., pogodbe pa so glede opisa dela, ki so ga opravljali delavci v novi družbi, niso z ničemer razlikovale od prejšnjih pogodb. Po ustanovitvi tožene stranke s. p. ni delal ničesar več, saj je tožena stranka opravljala dela v njegovih prostorih, čeprav je takrat še imel s. p., vendar ni šlo za ločeno proizvodnjo, saj so delali oboji skupaj. Priča I.I. pa je izpovedala, da je bila pri B.B. s. p. in nato pri toženi stranki zaposlena kot voznik dostavnega vozila do upokojitve. V času opravljanja dela pri toženi stranki je opravljala enaka dela, pri čemer je pomagala tudi v proizvodnji. Ves čas pa se je delalo v istih prostorih, z istimi sredstvi na enak način, ter za isto plačo kot prej pri B.B. s. p..

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik pojasnil, da je bil zaposlen pri s. p. od leta 2004, pri katerem je opravljal dela voznika dostavnega vozila, po potrebi pa pomagal v skladišču in pri sprejemu blaga, kar je najprej opravljal tudi pri toženi stranki. Pri toženi stranki je pomagal v proizvodnji, pakiral izdelke, vršil nalaganje blaga z viličarjem, čeprav je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo slaščičarja. Način dela se bistveno ni spremenil, imel je iste nadrejene in tudi približno enako plačo. A.A., prokuristka tožene stranke, pa je izpovedala, da ni šlo za prevzem delavcev, saj so bili vsi delavci na novo prijavljeni in dobili nove pogodbe, razen delavke J.J. in so vsi delali na delovnih mestih kot prej.

11. Na podlagi navedenih izpovedb ter tudi ugotovitev stečajnega upravitelja s. p.-ja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim delodajalcem tožnika in sedaj toženo stranko. Pravilno je štelo, da so podani pogoji v smislu določbe 73. člena ZDR, ki sledi Direktivi 2002/23/ES (pravilno: 2001/23/ES) o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, dela podjetij ali obratov. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec. Tožena stranka je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve in to le pri novem delodajalcu tožene stranke. Zato je štelo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR.

12. Sodba sodišča prve stopnje glede zaključka, da je šlo za prenos podjetja, kljub temu, da tožena stranka in tožnikov prejšnji delodajalec nista bila v pogodbenem razmerju v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR, oziroma da ni šlo za prenos na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, sledi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 421/2008 z dne 9. 11. 2010, sodba opr. št. VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010), po kateri do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom (npr. Daddy's Dance Hall - C-324/86, Merckx in Neuhuys - združeni zadevi C-171/94 in C-172/94, Liikenne - C-172/99, Abler - C-340/01).

13. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS razlagati ob upoštevanju te Direktive in obsežne sodne prakse SES. Direktiva v 1.b točki 1. člena opredeli, kaj se šteje za prenos podjetja: prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri novem delodajalcu. V primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedel kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu Direktive (takrat še Direktive 77/78/EGS) ali ne. Za odločilni kriterij prenosa v smislu direktive je štel, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto. Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa je navedel okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tudi v kasnejših primerih se je SES skliceval na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjeval (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010). V sodbi opr. št. VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009 je v zvezi s prenosom podjetja Vrhovno sodišče RS nadalje pojasnilo, da se je tudi v kasnejših primerih (po zadevi Spijkers) SES sklicevalo na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjevalo. Že v primeru Daddy's Dance Hall (C-324/86 iz leta 1988) se je sodišče odločilo, da je treba ohraniti pogodbo o zaposlitvi tudi, če med nekdanjim in novim delodajalcem ni nobene pravne vezi in da ni nujno, da do prenosa pride na podlagi zaporednih pogodb. V zadevi Merckx in Neuhuys (združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 iz leta 1996) je odločilo, da Direktiva velja tudi, če med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja. Takšno stališče je ponovilo še v nekaterih drugih odločbah. V sodbi opr. št. VIII Ips 431/2008 z dne 9. 11. 2010 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je v primeru Süzen (zadeva C-13/95) SES presodilo, da Direktive ni mogoče uporabiti v primerih, kadar je prenehala pogodba za čiščenje s prvim podjetjem in je bila za podobno (isto) delo sklenjena pogodba z drugim podjetjem, če ni bilo tudi hkratnega pomembnejšega prenosa materialnih ali nematerialnih sredstev ali prevzema pretežnega (večinskega) dela zaposlenih, glede na njihovo število in usposobljenost. Iz te sodbe torej izhaja, da gre (pod določenimi pogoji) za prenos tudi v primeru, če je najprej sklenjena pogodba s prvim, nato pa z drugim podjetjem (kot v spornem primeru), če so le prenesena materialna ali nematerialna sredstva prevzema in del (večina) zaposlenih.

14. Ker so v obravnavani zadevi ugotovljeni (objektivni) kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da gre za prenos podjetja, saj je gospodarska enota ohranila svojo identiteto, ni odločilno, da je tožnik podal odpoved pri delodajalcu prenosniku in podpisal pogodbo pri delodajalcu prevzemniku - toženi stranki. Podpisa pogodbe z delodajalcem prevzemnikom namreč, glede na okoliščine, ob katerih je prišlo do odpovedi in podpisa novih pogodb o zaposlitvi, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi izključevala prenos podjetja, zlasti ker ob pravilni uporabi materialnega prava prehod delavcev s strani delodajalca sploh ne bi smel biti izveden na opisan način (nove pogodbe o zaposlitvi niso potrebne, še manj pa odpovedi s strani delavcev). V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku. Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec in to že po zakonu samem (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 58/2015 z dne 25. 5. 2015). Do novih pogodb o zaposlitvi zato niti ne bi smelo priti, glede na 73. člen ZDR, če bi delodajalca ravnala pravilno. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij.

15. Izpoved A.A., po kateri naj bi tožnik pri toženi stranki opravljal drugačno delo kot pri delodajalcu prenosniku, tudi ni odločilna, glede na objektivne kriterije, ki so odločilni za presojo prenosa podjetja. Bistveno je, da je bil tožnik skupaj z večino ostalih delavcev pri delodajalcu prenosniku prevzet k toženi stranki. Tudi če bi pri novem delodajalcu opravljal drugačno delo, to ne bi vplivalo na samo spremembo delodajalca. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj devet let delovne dobe. Ker osnova za izračun odpravnine (povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) znaša 927,09 EUR, je bil tožnik upravičen do odpravnine v znesku 1.668,74 EUR (9/5 osnove). Ker mu je tožena stranka že izplačala znesek 185,42 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku še pripadajočo razliko v znesku 1.483,34 EUR.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).