Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev, da se sporno carinsko blago uvrsti v tarifno oznako 1702 90 99, utemeljila na predloženih strokovnih mnenjih Generalnega carinskega urada kot posebnega organa, ki po svoji vsebini sicer opravlja vlogo izvedenca carinskih postopkov, vendar ga ni mogoče šteti za izvedenca iz 189. člena ZUP, saj Generalni carinski urad po samem zakonu (10. člen ZCS) opravlja naloge, za katere je potrebno strokovno znanje, torej ima zaradi razpolaganja s specialnimi znanji zakonsko pooblastilo za dajanje strokovnih mnenj.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Maribor, št. ... z dne 3. 11. 2004, s katero je navedeni prvostopni organ v postopku preverjanja dopolnilne carinske deklaracije, št. ... z dne 6. 5. 2004 za blago „Lemon sirup“ določil tarifno oznako 1702 90 99 kombinirane nomenklature (v nadaljevanju KN CT) in tožeči stranki naložil plačilo carine, posebne dajatve, DDV in stroškov opravljenih preiskav v skupnem znesku 9.668.937,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da se je prvostopni carinski organ po sprejemu citirane carinske deklaracije odločil za njeno preverjanje na podlagi drugega odstavka 52. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 s spremembami). Z zapisniki št. ... je vzel vzorce blaga in jih poslal carinskemu laboratoriju, ki je izdelal strokovna mnenja, št. ... z dne 14. 7. 2004 in 19. 7. 2004, s katerimi je seznanil tudi tožečo stranko, in iz katerih izhaja, da blago po predmetni carinski deklaraciji ni bilo deklarirano v pravilno tarifno oznako. Prvostopni organ je na podlagi navedenih strokovnih mnenj izdal odločbo, s katero je za prijavljeno blago določil tarifno oznako 1702 90 99 KN CT ter posledično obračunal carino po 12,20 % konvencionalni carinski stopnji, posebno dajatev, DDV in stroške opravljene preiskave. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo v carinski deklaraciji prijavljeno blago deklarirano v tarifno oznako 2106 90 59 kot kombinirane nomenklature s poimenovanjem „živila, ki niso navedena in ne zajeta na drugem mestu; drugo: aromatizirani ali obarvani sladkorni sirupi: drugo: drugo“, prvostopni organ pa je po njenem pravilno določil tarifno oznako 1702 90 99 kombinirane nomenklature s poimenovanjem „drugi sladkorji, vključno s kemično čisto laktozo, maltozo, glukozo in fruktozo, v trdem stanju; sladkorni sirupi brez dodatkov za aromatiziranje ali barvil; umetni med in mešanice umetnega ter naravnega medu; karamelni sladkor“, kamor spadajo maltoza, razen kemično čiste maltoze in invertni sladkor, sladkorni sirupi (razen javorjevega sirupa), nearomatizirani neobarvani, izdelki, ki jih napačno imenujejo „melasa velike čistoče“ dobljeni s hidrolizo in koncentracijo soka sladkornega trsa in se uporabljajo večinoma kot hranljivi medi pri proizvodnji antibiotikov, pa tudi pri proizvodnji etilnega alkohola ter laktuloza, razen kemično čiste laktuloze. Z analizo vzorcev prijavljenega blaga je bilo namreč s strokovnimi mnenji ugotovljeno, da je blago „Lemon sirup“ sladkorni sirup, narejen z raztapljanjem saharoze v vodi, kateri sta dodana citronska kislina in sok limone (v glavnem vsebuje citronsko kislino) v obliki bistre rumenkaste sirupozne tekočine sladko kislega okusa brez posebnega vonja, Brix število je 72 (+ - 1) pri 20°C (Brix-meter), izdelek vsebuje približno 60 % invertnega sladkorja in približno 10 % saharoze, 0,6 mas. % citronske kisline (podatek iz fakture), 0,06 mas. % limoninega soka (podatek iz fakture), pH sirupa pa je 4 (pH papir). Dodatek limoninega soka v količini samo 0,06 mas. % ne zadošča, da bi sirup pridobil vonj po limoni, dodatek citronske kisline pa ima za funkcijo in inventiranja saharoze v glukozo in fruktozo. Prvostopni organ se je v svoji odločbi skliceval na temeljno pravilo 1 in na Navodilo za uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo k tarifni št. 17.02, kjer je navedeno, da ta tarifna št. vključuje sirupe iz vseh vrst sladkorja (vštevši laktozne sirupe in vodne raztopine, razen vodnih raztopin kemijsko čistih sladkorjev iz tarifne št. 29.40) pod pogojem, da ne vsebuje dodatnih aromatičnih snovi ali barvil. Uvrščanje blaga v tarifne podštevilke pa poteka s pomočjo temeljnega pravila 6, ki določa, da se iz pravnih razlogov proizvodi uvršajo v tarifne podštevilke v okviru ene tarifne številke po poimenovanju teh tarifnih podštevilk in morebitnih opombah k tem tarifnim podštevilkam ter po teh pravilih, pri čemer velja, da se tarifne podštevilke lahko primerjajo samo na isti ravni razčlenitve, to pravilo pa velja tudi za opombe k oddelkom in poglavjem, če sobesedilo ne predpisuje drugače. V skladu z navedenim pravilom se glede na to, da zadevno blago ni laktoza in laktozni sirup, javorjev sladkor in sirup, glukoza in glukozni sirup brez fruktoze ali z manj kot 20 mas. % fruktoze v suhem stanju, glukoza in glukozni sirup z najmanj 20 mas. % toda manj kot 50 mas. % fruktoze v suhem stanju, razen invertnega sladkorja, kemično čista fruktoza ali druga fruktoza in fruktozni sirup z več kot 50 mas. % fruktoze v suhem stanju, razen invertnega sladkorja, na prvi ravni razčlenitve uvrsti v tarifno podštevilko 1702 90 kot „Drugo, vključno invertni sladkor in druge mešanice sladkornega sirupa, ki vsebujejo 50 mas. % fruktoze v suhem stanju:“, na drugi ravni razčlenitve pa se na podlagi ugotovljenih značilnosti blaga, glede na to, da zadevno blago ni kemično čista maltoza, izoglukoza, maltodekstrin in maltodekstrinski sirup, umetni med, mešan ali nemešan z naravnim medom, karamelni sladkor oziroma inulinski sirup, zadevno blago uvrsti v tarifno oznako 1702 90 99 kot „drugo“. To tarifno oznako potrjuje tudi besedilo Navodil za uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo k tarifni oznaki 1702 90 99 kakor tudi besedilo Navodil za uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo k tarifni številki 2106, kjer je navedeno, da ta tarifna št. vključuje pripravke za proizvodnjo limonad in drugih pijač, ki so pripravljeni npr. iz (ki vsebuje alkohol ali ne) aromatiziranih obarvanih sirupov, ki so sladkorne raztopine z naravnimi ali z umetnimi snovmi, ki jim dajejo okus kakšnega sadja ali rastline, npr. maline, ribeza, limone, mete, itd., lahko so z ali brez dodatne citronske kisline in sredstva za konzerviranje, aromatiziranih sirupov z dodatnimi sestavljenim pripravkom iz te tarifne št., ki vsebuje katerokoli escenco in citronsko kislino in ki so obarvani s karamelnim sladkorjem, ali pa vsebujejo citronsko kislino in eterična olja iz sadja (npr. limone ali pomaranče), sirupov, aromatiziranih s sadnimi sokovi, ki so modificirani z dodajanjem sestavin (citronske kisline, eteričnega olja, ekstrahiranega iz sadja itd.) v takšnih količinah, da je s tem ravnotežje sestavin sadnega soka nedvoumno porušeno, koncentrirani sadni sok z dodatno citronsko kislino (v takšnem razmerju, da je skupna vsebnost kisline bistveno večja od tiste v naravnem soku), z dodanim eteričnim oljem in sadja, sintetičnih sladil in tako dalje. Te odločitve ne spreminja niti ugotovitev Kemijskega inštituta iz A., in sicer, da je bila v vzorcu, izročenem kemijskemu inštitutu, ki pa ni isti, (kot je bil analiziran v carinskem laboratoriju) z metodo plinske kromatografije ugotovljena prisotnost iste hlapne komponente kot v standardu za aromo limone, saj je pri določanju tarifnih oznak blaga potrebno upoštevati predpise v zvezi z le-tem, iz katerih pa izhaja, da je za uvrstitev blaga potrebno uporabiti senzorično analizo (vonj oziroma okus). Z metodo plinske kromatografije se v blagu lahko zaznajo vsebnosti tako majhnih količin arome, katerih človeška čutila ne morejo zaznati in se za to blago ne more določiti tarifna št. 2106. Glede pritožbenih navedb, da bi bilo potrebno zadevno blago uvrstiti v skladu z zavezujočo informacijo uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife ZINCT, št. 88/2002, tožena stranka ugotavlja, da se tožnik v postopku carinjenja sploh ni skliceval na ZINCT, saj bi v tem primeru le-ta morala biti v skladu z določbo 126. in 127. Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02 s spremembami) vpisana v polje 44 zadevne carinske deklaracije, in sicer s šifro P49 iz šifranta posebnih zaznamkov, predloženih listin, potrdil, dovoljenj in kodeksa šifer za izpolnjevanje ECL, ki je priloga 2 Pravilnika za izpolnjevanje enotne carinske listine (Uradni list RS, št. 114/02). Namreč ZINCT je zavezujoča za carinske organe le, če se imetnik nanjo sklicuje in če dejansko stanje blaga, za katero se zahteva izvedba carinskih formalnosti, v celoti ustreza dejanskemu stanju, kot je bilo ugotovljeno ob izdajo ZINCT. Glede na vse navedeno je tožena stranka pritožbo zavrnila na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami).

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje, kasneje po izdanem upravnem aktu pa je svojo tožbo razširila na novo izdani akt. Tožbo vlaga iz razloga, ker je tožena stranka napačno tolmačila carinsko tarifo, ki ne določa izrazitosti arome, pač pa samo prisotnost arome, kršen pa je bil tudi CZ, saj ni upoštevala zavezujoče informacije, ki je bila tožeči stranki izdana pred nameravanim uvozom. Pri odločanju tudi ni bilo upoštevano mnenje Kemijskega inštituta v A. Navedeno torej predstavlja kršitve kot jih določa ZUS v 1. in 3. točki prvega odstavka 25. člena. Tožeča stranka je pri svojem uvozu blaga ravnala v skladu z zavezujočo tarifno informacijo in Navodili za uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo. Po tem Navodilu se pod tarifno št. 7102 vključujejo sirupi z vseh vrst sladkorjev, pod pogojem, da ne vsebujejo dodatnih aromatičnih snovi ali barvil. Pod tarifno št. 2106 pa se po Navodilu uvrščajo: pripravki za proizvodnjo limonad in drugih pijač med njimi aromatizirani obarvani sirupi, ki so sladkorne raztopine z naravnimi ali umetnimi snovmi, ki jim dajejo okus kakšnega sadja ali rastline, npr. maline, ribeza, limone, mete, itd. in so lahko z ali brez dodane citronske kisline in sredstva za konzerviranje. Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka svojo uvozno blago sladkorni sirup s trgovinskim imenom »Lemon sirup« (sirup ima naslednjo sestavo: sladkor invert. ca. 60 %, saharoza ca. 10 %; citronska kislina 0,6 mas. %; limonin sok 0,06 mas. %, pH sirupa 4) pravilni uvrstila pod tarifno št. 2106. Carinski organ je bil mnenja, da limonin sok v količini samo 0,06 mas. % ne zadošča, da bi sirup pridobil vonj in okus po limoni, in da bi se blago lahko uvrstilo pod tarifno oznako 2106 90 59. Taka uvrstitev blaga pa je po presoji tožeče stranke napačna. Zaradi uvrstitve blaga pod drugo tarifno oznako se je zato spremenil tudi obračun carinskega dolga. Tožena stranka v obrazložitvi utemeljuje svojo odločbo na podlagi strokovnega mnenja, št. ... z dne 14. 7. 2004, ki pa tudi ne zanika prisotnosti arome. Pod tarifno št. 2106 namreč ne določa stopnje izrazitosti arome, pač pa samo prisotnost arome. Ker je bilo ugotovljeno, da je aroma prisotna, je ravnanje carinskega organa arbitrarno in samovoljno, saj je brez strokovnih razlogov, v nasprotju s kemičnimi analizami in dokazili uvrstil uvoženo blago v napačno tarifno oznako. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila, je pa poslala upravne spise.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbo v tem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Iz izpodbijane odločbe, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev, da se sporno carinsko blago uvrsti v tarifno oznako 1702 90 99 utemeljila na predloženih strokovnih mnenjih Generalnega carinskega urada, kot posebnega organa, ki po svoji vsebini sicer opravlja nalogo izvedenca carinskih postopkov, vendar ga ni mogoče šteti za izvedenca iz 189. člena ZUP, saj Generalni carinski urad po samem zakonu (10. člen Zakona o carinski službi, Uradni list RS št. 56/99 s spremembami) opravlja naloge, za katere je potrebno strokovno znanje, torej ima zaradi razpolaganja s specialnimi znanji zakonsko pooblastilo za dajanje strokovnih mnenj.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi utemeljila, zakaj mnenja kemijskega inštituta ni štela kot relevantnega za uvrstitev blaga v ustrezno tarifo (gre za metodo plinske kromatografije in ne za senzorično analizo, ki jo je upoštevaje predpise potrebno uporabiti pri razvrstitvi spornega blaga v tarifo), v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da blago, ki je predmet spornega carinskega postopka, nima enake sestave in lastnosti kot blago, za katerega je bila izdana ZINCT, zato je bilo treba kot neutemeljene zavrniti tudi ugovore tožnika, ki se nanašajo na neupoštevanje analize Kemijskega inštituta v A. in uporabe ZINCT.

Glede na navedeno je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZUS-1, ki določa, da se v postopkih v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe ZUS-1 glede odločanja na seji ter pooblastila sodišča v zvezi s tem (51. do 72. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/2006), ki določa, da se odloča o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku. Po navedenem zakonu pa stranka, ki s tožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

Določbe ZUS je sodišče uporabilo na podlagi 104. člena ZUS-1.