Jedro

Tožnica je od leta 2006 invalid III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu (prometna nesreča na poti v službo). Predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen v letu 2014 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Določbe ZPIZ-2 je bilo potrebno uporabiti le glede kasneje nastalih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica bolezni. Pri tožnici gre zato za deljen vzrok invalidnosti (70 % kot posledica bolezni, 30 % pa je še vedno posledica poškodbe pri delu).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 505,72 EUR zniža na znesek 477,16 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 2. 2015 in št. ... z dne 22. 10. 2014 odpravilo v delu, kjer je kot vzrok tožničine invalidnosti določena poškodba zunaj dela v višini 30 %. Sodišče je kot vzrok tožničine invalidnosti določilo poškodbo pri delu v višini 30 %. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo na novo odmeri delno nadomestilo (I. in II. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 505,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je po njenem mnenju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je glede vzroka invalidnosti uporabilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)(1). Postopek za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bil namreč uveden 4. 9. 2014. Poleg tega je bilo z odločbo organa prve stopnje z dne 22. 10. 2014, ki temelji na mnenju invalidske komisije prve stopnje z dne 6. 10. 2014 odločeno, da se tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni 70 % in poškodbe zunaj dela 30 %, prizna pravica do dela na delu, na katerem dela, to je „referent ...“, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 11. 2014 dalje. Pri tožnici je torej prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, ki je narekovala novo oceno delazmožnosti. Glede na uvedbo postopka in pa spremembo v stanju invalidnosti (kar vse je nastalo v letu 2014), je pri presoji sporne zadeve potrebno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2). Sam datum nastanka poškodbe pri tožnici pa po mnenju tožene stranke ne more vplivati na vprašanje, kateri zakon je potrebno uporabiti. S tem v zvezi tožena stranka opozarja na uporabo drugega odstavka 390. člena ZPIZ-2. Navedeni predpis v 66. členu med drugim določa, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti. Ker je tožnica poškodbo utrpela na poti iz dela, je vzrok invalidnosti v višini 30 % v skladu s 66. členom ZPIZ-2 šteti za poškodbo zunaj dela. Posledično je tudi nepravilna odločitev glede povrnitve stroškov postopka. Podredno pa tožena stranka zgolj še opozarja, da tožnica tudi ni bila upravičena do štetja 50 točk za urnino, saj se le-ta v skladu z določbo prvega odstavka 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)(3) , odmeri le za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih. V primeru tožnice pa se je narok začel točno ob 10.30 uri in končal ob 10.41 uri, kar je manj kot 1 uro trajanja. Posledično se zmanjšajo tudi materialni stroški. Skupni stroški postopka bi tako lahko znašali največ 477,16 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in glede presoje izpodbijanih odločb tožene stranke tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(4) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov postopka.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 2. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 10. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožnici, delovni invalidki III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni 70 % in poškodbe zunaj dela 30 %, priznalo pravico do dela na delu, na katerem dela, to je „referent ...“, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 11. 2014 dalje. O pravici in višini delnega nadomestila bo odločeno s posebno odločbo, delodajalec pa je dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu.

6. V zadevi je sporen vzrok invalidnosti in sicer, ali je invalidnost v višini 30 % posledica poškodbe zunaj dela (kot je to odločila tožena stranka) ali posledica poškodbe pri delu (kot to uveljavlja tožnica).

7. Tožnica je bila s sodbo opr. št. Ps 294/2002 z dne 14. 3. 2006 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s tem da lahko opravlja delo administrator prevzema oziroma administrator II v polnem delovnem času z omejitvami dvigovanja ali prenašanja bremen nad 5 kg teže in za delo na blagajni od 24. 5. 2001 dalje. Z isto sodbo je bilo tudi odločeno o pravici do invalidnine za 30 % telesno okvaro, ki je nastala zaradi poškodbe pri delu in sicer od 16. 3. 2001 dalje. Res je, da v izreku glede vzroka invalidnosti sodišče ni izrecno odločilo, vendar pa je povsem očitno, da je tako telesna okvara kot tudi invalidnost posledica poškodbe pri delu. Gre za posledice prometne nesreče, do katere je prišlo 23. 3. 2000. Tedaj je bil ugotovljen zlom v desnem komolcu, zlom leve nadlahtnice in pareza radialnega živca na levi strani. Vse to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 25. 10. 2001, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Že tedaj je bila predložena tudi prijava poškodbe pri delu. Tudi tožena stranka je tožnici, upoštevaje navedeno sodno odločbo, z odločbo št. ... z dne 5. 10. 2007 priznala nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, s tem da iz izreka izhaja, da je pri tožnici invalidnost posledica poškodbe pri delu.

8. Za odločitev v sporni zadevi je odločilno, da je bil nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 4. 9. 2014 vložen zaradi poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja. Predmet odločanja je bilo le vprašanje, ali spremembe v zdravstvenem stanju vplivajo na tožničino invalidnost. Torej le glede kasneje nastalih sprememb v zdravstvenem stanju je bilo potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti ZPIZ-1 na način, kot se zavzema tožena stranka, ni mogoče uporabiti. To tudi ne izhaja iz drugega odstavka 390. člena ZPIZ-1, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka. 390. člen namreč ureja postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, pri čemer se v takem primeru uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen ko gre za pravice na podlagi invalidnosti. Le-te pa se določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Postopek v sporni zadevi pa se je začel že v času veljavnosti novega ZPIZ-2. Nenazadnje pritožbeno sodišče še poudarja, da predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja nikakor ni bil vložen zaradi tega, ker se tožnica z že ugotovljenim vzrokom nastanka invalidnosti ne bi strinjala. Uveljavljala je le, da se ji zaradi sprememb v zdravstvenem stanju priznajo nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Predmet odločanja tožene stranke so bile, upoštevaje določbe ZPIZ-2 le zdravstvene spremembe, ki so nastale že po nastanku invalidnosti in le glede teh sprememb (nova invalidnost) je bilo potrebno določiti nov vzrok invalidnosti (v predmetni zadevi 70 % kot posledica bolezni, 30 % pa je še vedno posledica poškodbe pri delu).

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer glede priznanja stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici priznalo urnino v višini 50 točk po prvem odstavku 6. člena OT, kjer je določeno, da za porabljeni čas, zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro, tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje. Iz razpravnega zapisnika izhaja, da se je glavna obravnava 21. 4. 2016 začela ob 10.30 in se zaključila ob 10.41 uri. V tem primeru pa tožničin pooblaščenec ni upravičen do priznanih 50 točk za urnino. Pritožbeno sodišče je zato skupno število točk zmanjšalo za 50, kar pa vpliva tudi na izračun materialnih stroškov. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je spremenilo III. točko izreka izpodbijane sodbe, tako da je znesek stroškov postopka v višini 505,72 EUR znižalo na znesek 477,16 EUR.

10. V preostalem delu (I. in II. točka izreka) je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 2/2015. (4) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.