Jedro

V kolikor zakonca v zemljiški knjigi nista vknjižena kot lastnika nepremičnine, ki sta jo pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, to na utemeljenost zahtevka v sporu zaradi obsega in deležev na skupnem premoženju ne vpliva. Če bi hotela doseči učinke tudi zoper zemljiškoknjižno lastnico (prodajalko), pa bi morala tožbo vložiti (oz. razširiti) tudi zoper njo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se določijo deleži na skupnem premoženju pravdnih strank tako, da znaša delež tožeče stranke 40% in delež tožene stranke 60%, ter se po spremembi izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasi: „Ugotovi se, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja 73% parc. štev. 1108/1, vl. štev. 2633, k.o. .... Delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša 40%, delež tožene stranke znaša 60%, kar glede na celotno parcelo štev. 1108/1, vl. štev. 2633, k.o. ..., predstavlja za tožečo stranko delež 29,2% in za toženo stranko delež 43,8 %.

Kar zahteva tožeča stranka več in drugače se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.“ V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi v nespremenjenem ter izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje ter v celoti sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo v delu, ko tožeča stranka zahteva ugotovitev, da A. B. že od leta 1987 ni več solastnica parc. št. 1108/1, da sta brata toženke dejanska zemljiškoknjižna lastnika parc. štev. 1108/3, ki pripada F. V. ter parc. 1108/4 in parc. štev. 1108/5, ki pripadata J. V., da navedeno zemljiškoknjižno stanje ne navaja dejanskega solastništva parc. št. 1108/21, da sta že od leta 1987 edina solastnika parc. štev. 1108/1 tožena stranka in tožeča stranka, da naj se razsodi, da je vsaka od pravdnih strank upravičena predlagati zemljiškoknjižni vpis na podlagi te sodbe ter da v zemljiški knjigi poda pomožni vpis zaznambe spora o delnem prenehanju pravice tožene stranke kot edine lastnice sporne nepremičnine. Z izpodbijano sodbo pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja 73% parc. štev. 1108/1, vl. štev. 2633, k.o. .... Delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša 30%, delež tožene stranke pa znaša 70%, kar glede na celotno parcelo štev. 1108/1, vl. štev. 2633, k.o. ..., predstavlja za tožečo stranko delež 22% in za toženo stranko delež 51%, višji in drugačni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. O stroških postopka je odločilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sklep in sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne v novo sojenje, podredno pa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni odpravilo nejasnosti, katere odpravo je prvostopnemu sodišču naložilo pritožbeno sodišče. V ponovljenem postopku ni sodišče dodatno zasliševalo in strank ni ničesar spraševalo. Strankama v ponovljenem postopku ni bila dana možnost ponovnega obravnavanja pred sodiščem. V ponovljenem postopku vložene listine dokazujejo, da je toženka sodišče zavajala in da je posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na katero je oprlo svojo sodbo. Sodišču je dejansko stanje poznano, le videti ga noče. Prekluzija predloženih dokazov je lahko koristila le toženki. Razlogi sodišča prve stopnje so nejasni in medsebojno nasprotni. Prekluzija ne velja za dejstva, ki so nastopila po zaključku glavne obravnave. Gre za spremembo vpisov drugih parcel pri sporni parceli 1108/1 zaradi izbrisa parcel 1108/3 in 1108/4. To je pomenilo zmanjšanje vseh vpisanih parcel pod 1108/1 za 242 m2 dvorišča in 40 m2 stanovanjske površine. Izbris dveh parcel dokazuje, da pravnomočnost očitno ne velja. Razlogi, zaradi katerih se je dosegla pravnomočnost, sedaj za sodišče niso več pomembni. Napadena sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Iz dokaznih listin je razviden velik razkorak med listinami, ki izkazujejo odkup deleža A. B. v letu 1987 in sedanjim zemljiškoknjižnim stanjem. Kot solastnica je še vedno vpisana A. B. Na katero zemljiškoknjižno stanje se torej sploh nanaša ugotovljen delež, se ne ve. Zato je izrek v tem delu nerazumljiv in nedoločen. Tožnik je zato predlagal 4 vmesne ugotovitvene zahtevke, ki jih je sodišče zavrglo. Drugi tožbeni zahtevki so še iz prvotne tožnikove zahteve. Zaznamba spora je bila že realizirana. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče izdati ugotovitveni del. Sklicuje se na pritožbene razloge, ki so navedeni v prvi pritožbi. Sodišče napačno uporabi celotno vrednost spornega zemljišča in ne zgolj toženkine polovice. Podedovano premoženje se je v celoti porušilo in odstranilo. Sklicevanje na cenitveno poročilo ing. B. ne vzdrži zato, ker ni nikoli ocenil toženkine podedovane polovice pred obnovo, še manj pa po porušitvi in odstranitvi dotrajanega, temveč le po dokončani adaptaciji. Skupno premoženje pravdnih strank ni 73% temveč 85%. Sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo vsega, kar se je nadomestilo s skupnim premoženjem. Obstaja nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja kot razlog in dokaznimi listinami. Pri pravnomočni izvršbi SKB je toženka že zapravila tudi skupno premoženje v višini približno 28 milijonov SIT. Ker je v izvršilnem postopku vložil ugovor tretjega, je prihranil 14 mio SIT. Toženka je v tem obdobju napravila 14 milijonov škode. Ostale so nepopravljive posledice na družini. Sodišče ni ocenjevalo in upoštevalo celotni čas trajanja zakonske zveze, čeprav se v napadeni sodbi sklicuje prav na to dejstvo. Vpis na tožnika ni mogoč, še posebej ne zato, ker v predmetnem sporu A. B. sploh ni pravdna stranka. Sprašuje se, na katero zemljiškoknjižno stanje se sodba nanaša. Konec leta 1992 je bila adaptacija podedovane ene polovice hiše dokončana. Nepoplačna so ostala le še posojila najeta preko toženke in sporno SKB posojilo, kar skupaj znese 90.594 DEM vseh stanovanjskih posojil. Vsa posojila so bila torej tedaj povrnjena v obsegu 70 % ali približno 63.156 DEM. Od tega je poplačal tožnik 40.757 DEM ali približno 65% in toženka 35%. Prispevek tožnika v kapital, ki je bil plasiran v sporno nepremičnino je bil tedaj 1,86 krat večji kot toženkin, torej za 86% ali skoraj enkrat večji. Iz tožnikove vloge z dne 30. 10. 2008 in 28. 11. 2008 je določno razvidno, katera obnovitvena dela je opravil tožnik. Ta tožnikov prihranek pa se minimalizira. Ni upoštevano tožnikovo posebno premoženje iz naslova nakupa garsonjere v znesku 108.697 DIN ali 14.064 DEM. Nasprotno pa sodišče toženki prizna dvomljivo vlaganje iz naslova prodaje njenega gradbenega materiala, ki bi lahko znašal največ 30.000 DIN ali 2.669 DEM, kolikor je znašala ara. Nelogično je, da bi kupec najprej kupil pohištvo in šele nato stanovanje. Pri nakupih stanovanj je bil iz naslova posebnega premoženja prispevek tožnika kar 5x večji od toženkinega, kar sodišče ni upoštevalo. Povečana vrednost se je pri adaptaciji hiše ustvarila z 86 % večjim tožnikovim deležem v kapitalu in z 75% večjim deležem tožnika pri prihranku. Enako velja pri kapitalu za odkup druge polovice sporne nepremičnine. Pri adaptaciji podedovane ½ hiše gre kar 68% ugotovljene povečane vrednosti na račun prispevka tožnika, na celotni sporni nepremičnini pomeni to 47% toženki in 53%-tni delež tožnika. Navedeno negira ugotovitev sodišča, da je imel tožnik v obdobju prvih 15 let le 1,44-krat večji OD, zato ker v prvem obdobju ne bi mogel prispevati v skupno premoženje kar za 80% več od toženke. Dohodek iz kilometrine je res prispeval, kar je povečalo njegov mesečni prihodek za cca. 36% in omogočilo večji prispevek v skupno premoženje. V prvem obdobju je dejanska razlika znašala 44% v OD in 36% kilometrina, kar je 80 % (ali 1,8-krat) večji prihodek v korist tožnika. To pomeni, da je izračun sodišča o dohodku tožnika v prvem obdobju (1,44-krat) dejansko zmoten, netočen in izrazito v škodo tožnika. Ugotovitve o gospodinjskih delih slonijo na dvomljivih ugotovitvah. Spregledano je, da je toženka hodila v službo in je šele po 16. uri in do odhoda otrok spat sploh lahko opravljala dela. Razlogi sodišča so kontradiktorni. V prvem obdobju, ko se je ustvarilo 70 % sporne nepremičnine, sodišče pripozna in upošteva toženki večji prispevek pri varstvu in vzgoji otrok, v isti sapi pa ugotovi, katerega leta so bili otroci rojeni, da je prvorojenka čuvala babica vse do odhoda v šolo in da je leta 1982 in 1983 celodnevno čuval ostala dva otroka tožnik. Sprašuje se, kje je obdobje šestih let, ko so otroci najbolj rabili varstvo in večji prispevek toženke. Toženkin prispevek je potenciran in precenjen. Zmotna je ugotovitev o toženkinem 3,98-krat večjem dohodku od tožnika v obdobju od 1992 do 2002. To obdobje bi se v tem primeru moralo preživeti le s toženkinim osebnim dohodkom. Preživljati 5-člansko družino in še vračanje posojil z enim OD ni mogoče. Obstajati so morali dodatni viri in sicer – dohodki tožnika iz naslova dela na črno, dela preko Študentskega servisa in sposojanje denarja pri znancih. Družina pa je preživela, leta 1996 se je kupil celo nov avto. Vse obveznosti so se redno izpolnjevale. Spregledano je, da so otroci v letih 1995 do 1999 postali polnoletni, vendar še naprej živeli na stroške staršev. Tožnikova ocena o 7 do 8 milijonov SIT je zato realna. Le preostanek toženkinega OD se je lahko uporabil v druge namene. Glede dohodkov iz naslova kilometrin se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča, ki je ugotovilo, da je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V novem postopku pa se te pomanjkljivosti niso odpravile. Tožnik je v vlogi z dne 28.8.2008 ponovno posredoval naslove treh prič. Toženka je dohodek od kilometrin na sodišču celo pripoznala. Razhajanja so bila le v časovnem trajanju prejemanja kilometrin.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

- k pritožbi zoper sklep Pritožbeno sodišče se, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju najprej v celoti sklicuje na pravilne in izčrpne razloge sodišča prve stopnje v tem delu, ki jih pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje vendarle presojalo pri odločanju tudi vprašanja, ki jih vsebuje tožbeni izrek v zavrženem delu ter, da bi moralo najprej odločiti o podlagi tožbenega zahtevka, ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene očitke zgolj še dodaja, da okoliščino, da je A.B. kot solastnica kljub sklenjeni pogodbi s pravdnima strankama še vedno vpisana v zemljiški knjigi, pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje kot dejstvo, ki ni vplivalo na utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, upoštevaje, da se v tej pravdi ugotavljajo obseg in deleži na skupnem premoženju pravdnih strank. Za ugotovitvene zahtevke, ki se nanašajo na osebe, ki niso pravdne stranke tega postopka (poleg že omenjene A. B. tudi F. V. ter J. V.) in celo na parcele, ki prav tako niso predmet tega spora (štev. 1108/3, 1108/4 in 1108/5), tožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa v tej pravdi, ki teče med njim in toženko. Zoper A. B., ki je še vedno zemljiškoknjižna solastnica sporne nepremičnine, bi moral vložiti tožbo pravočasno(skupaj s tožbo zoper toženko), ali pa doseči njeno privolitev za razširitev tožbe nanjo, če bi hotel doseči učinke tudi zoper njo. Pravni interes pa je procesna predpostavka tudi za vmesni ugotovitveni tožbeni zahtevek (glej 1. odstavek 274. člena ZPP). Izpodbijani sklep je v teh delih torej pravilen tudi iz omenjenega razloga. Glede preostalih – dajatvenih zahtevkov pa tožnik zgolj povzema dejstvo, ki ga ugotavlja tudi sodišče prve stopnje in nanj opira svojo odločitev (okoliščino, da gre pri zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine za res iudicato) oziroma zgolj navaja nevtralno in za odločitev o tožbenem zahtevku pravno irelevantno okoliščino, da je bilo predlogu za zaznambo spora ugodeno. Ob povedanem je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbo ter sklep potrdilo, saj tudi ni ugotovilo v tem delu nobene kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

- k pritožbi zoper sodbo Pritožba je samostojno pravno sredstvo (1. odstavek 333. člena ZPP). V njej mora pritožnik opredeljeno navesti razloge in jih tudi vsebinsko utemeljiti (335. člen ZPP). Zato ničesar, kar pravdna stranka ne navaja v pritožbi, sodišče druge stopnje ne sme upoštevati, z izjemo tistih kršitev, na katere mora vselej paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati tistih navedb pritožnika iz njegove prejšnje pritožbe, na katere se v novi pritožbi zgolj pavšalno sklicuje.

Izrek izpodbijane sodbe je jasen in določen in zato v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni. Izpodbijana sodba tudi ima vse potrebne razloge in se da preizkusiti, kar pomeni, da prav tako ni očitane procesne kršitve, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo nobenega nasprotja med vsebino listin in njihovim povzetkom v razlogih sodbe in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ni utemeljen sicer tudi delno nesubstanciran - pritožbeni očitek, ki meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (odtegnitev možnosti obravnavanja stranki pred sodiščem), da naj bi v novem postopku sodišče ne upoštevalo nobene od navedb in dokaznih predlogov tožnika, da ni dodatno izvajalo dokaze z zaslišanjem ter izvajalo materialno procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj pravdnima strankama in da se tudi ni dotaknilo vprašanj, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v novem postopku upoštevalo vse tožnikove pravno relevantne trditve in ponovilo vse že izvedene dokaze, tistih, ki so podvrženi prekluziji, pa pravilno ni upoštevalo, prav tako pa odgovorilo na vse v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča izpostavljene pravno pomembne okoliščine (glej še razloge v nadaljevanju te pritožbene odločbe).

Vse nove trditve in dokazni predlogi, ki jih je tožnik navedel po prvem naroku za glavno obravnavo, so podvrženi prekluziji. Upoštevaje določbo 2. odstavka 286. člena ZPP (sedaj po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP - pa 4. odstavek istega člena), lahko namreč vsaka pravdna stranka navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze najkasneje še na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le še, če jih brez svoje krivde ni mogla navajati že prej. To velja tudi v novem postopku po razveljavitvi prvostopne sodbe. Povedano torej velja tudi za v pritožbi posebej izpostavljene dokazne predloge za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile tožnikove trditve, da je prejemal tudi kilometrino v spornem obdobju. Tožnik teh trditev, s katerimi bi moral ne le dokazati njihov obstoj, ki naj bi jih toženka priznavala, temveč tudi njihovo višino oziroma obseg, da bi uspel, ni uveljavljal še na prvem naroku za glavno obravnavo ali iz opravičljivih razlogov kasneje, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in je zato tudi brez pomena pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka celo „pripoznala“, da je tožnik prejemal tudi dohodke iz naslova kilometrine.

Spremembe katastrskih podatkov navedene parcele (spremembe površin), kot tudi izvedene parcelacije drugih parcel, ki jih nadalje omenja pritožnik, niso pomembne za v tej pravdi sporna dejanska in pravna vprašanja in na odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku ne morejo vplivati. Sodišče prve stopnje je odločilo o deležih pravdnih strank na parceli 1108/1 k.o. ..., ki še vedno obstaja, pri čemer v izreku natančnejši katastrski podatki niti niso navedeni, da bi lahko kasnejše po vložitvi tožbe nastale morebitne spremembe v površini parcele lahko kakorkoli vplivale na pravilnost izpodbijane odločitve.

V pritožbi smiselno izpostavljeno vprašanje morebitne neizvršljivosti sodbe - predvsem zato, ker se pogodba, na podlagi katere sta pravdni stranki pridobili od A. B. idealno polovico sporne parcele, ni zemljiškoknjižno realizirala, - pa ne more biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku, še posebej ne zato, ker je vložil pritožbo le tožnik, torej tista pravdna stranka, ki je uveljavljala tožbeni zahtevek, o katerem je bilo sodišče prve stopnje v njegovih okvirih dolžno odločiti.

Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov glede presoje sodišča prve stopnje o tem, kakšen delež sporne nepremičnine pripada pravdnima strankama, kot njuno skupno premoženje (73%)in kakšen delež pripada zgolj toženki kot njeno posebno premoženje (27%). Izračun je oprt na jasen, prepričljiv in strokovno pravilen izračun postavljenega sodnega izvedenca L. B., katerega pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Izvedenec je pravilno na podlagi uveljavljene stroškovne metode izračunal vrednost stanovanjske hiše po stanju pred obnovo in po njej ter vrednost zemljišča, pri čemer je zaradi primerljivosti vrednosti upošteval vrednost na isti datum (uporabil isti skupni imenovalec), sodišče prve stopnje pa je razliko med vrednostima pravilno upoštevalo kot skupno premoženje pravdnih strank, k čemur je bilo potrebno prišteti še kupljeno drugo polovico nepremičnine, ki prav tako predstavlja skupno premoženje, saj je bil nakup opravljen v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Pritožnik nima prav, ko prvostopnemu sodišču pripisuje, da naj bi ugotovilo, da pripada ½ zemljišča toženki kot njeno posebno premoženje. Kaj takšnega niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. Nasprotno - izhaja, da predstavlja toženkino posebno premoženje le 27%-tni delež na celotni nepremičnini, torej tudi na celotnem zemljišču (torej zgolj že zgoraj omenjeno razliko med vrednostjo polovice nepremičnine pred obnovo in po njej). Ugotovljeni deleži pravdnih strank so torej logični in matematično pravilni.

Glede deležev pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju pa sodišče druge stopnje ugotavlja: Pritožnik nima prav, ko navaja, da bi moralo biti v njegovo korist upoštevano tudi to, da je v izvršilnem postopku, kjer je bila toženka dolžnica zaradi izterjave kredita, ki je bil pridobljen za pridobitev spornega skupnega premoženja, vložil ugovor tretjega in dosegel ustavitev izvršbe na del sporne nepremičnine, s čemer naj bi prihranil 14 milijonov SIT. Takšna sicer za obe pravdni stranki očitno koristna procesna aktivnost tožnika v sodnem postopku pa po stališču pritožbenega sodišča ne more predstavljati večjega deleža tožnika na spornem skupnem premoženju v smislu določbe 2. odstavka 59. člena ZZZDR-UPB1, saj je niti ni mogoče ustrezno oziroma smiselno opredmetiti kot denarni ali delovni prispevek k pridobivanju, povečanju in ohranjanju skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče ne razume pritožnikovega pravnega stališča, da bi se moralo po drugi strani kot zmanjšanje toženkinega deleža na skupnem premoženju upoštevati z njene strani povzročena škoda v višini 14 milijonov SIT. Kolikor je to trditev razumeti kot očitek, da je tožnik z ugovorom tretjega preprečil izgubo skupnega premoženja, ki bi lahko nastala zaradi zatrjevane toženkine procesne nezadostne aktivnosti, pa je potrebno takoj dodati, da je šlo za vračanje kreditnih obveznosti, ki jih pravdni stranki nista bili sposobni poplačati zaradi očitno nezadostnih skupnih prihodkov in so torej posledice sodne izterjave v enaki meri lahko zadevala oba, njegovo uspešno posredovanje z ugovorom pa je očitno nastanek škode celo preprečilo.

Pritožbeno sodišče tudi nima dokaznih pomislekov v zvezi s toženkinim prispevkom na podlagi prodaje gradbenega materiala in vložitve kupnine v pridobivanje skupnega premoženja. Sklicevanje pritožnika, da bi šlo lahko zgolj za prispevek v višini 30.000,00 DIN oziroma 2.669 DEM, ker je toliko znašala ara za nakup dvosobnega stanovanja ter na nelogičnost v datumih na listinah, ko naj bi „kupec enosobnega stanovanja najprej kupil vse pohištvo in šele čez par dni stanovanje“ ter nadalje, „...Sodišču je bilo poznano, da so se pri teh prodajah in nakupih izvajale razne nezakonitosti, česar pa pri svoji presoji ne upošteva.“, po oceni pritožbenega sodišča zgolj potrjuje dokazni premislek prvostopnega sodišča o tovrstnem toženkinem prispevku in njegovem obsegu, oz. je za dokazno presojo povsem nevtralno.

Matematično pravilno so v izpodbijani sodbi ocenjeni tudi osebni dohodki oziroma prihodki obeh pravdnih strank. Dokazno pravilno so zavrnjene tožnikove trditve o prejetih kilometrinah (glej že zgoraj pojasnjeno prekluzijo pri predlaganju ustreznih dokazov). Dokazno prepričljiv je tudi izpodbijani dokazni zaključek, da tožnik ni iz naslova prihodkov dela preko Študentskega servisa zaslužil spornih zneskov, oprt na pravilno presojo listinskih dokazov (zgolj ena napotnica se je glasila na tožnikovo ime), kot tudi celo na njegove lastne navedbe in izpovedbe o tem, v kakšnem obsegu in kdaj so njuni otroci, in torej ne on, opravljali delo preko Študentskega servisa. Tudi pritožbena strogo matematična ocena, koliko dohodkov je po poravnavi kreditnih obveznosti sploh še lahko ostalo toženki za preživetje družine v času tožnikove brezposelnosti, tega dokaznega zaključka ne more omajati. Tožnik namreč pozablja, da je tudi on najemal posojila pri znancih za pokrivanje tekočih potreb družine v spornem obdobju, vračanje le-teh iz sredstev skupnega premoženja pa se šteje v korist obeh zakoncev, ter da so nenazadnje tudi otroci pridobivali dohodke iz naslova študentskega dela. Zato pritožbeno zavzemanje za upoštevanje indičnega matematičnega izračuna, ki naj bi izkazal nezmožnost preživetja družine zgolj s toženkinimi dohodki, ne načenja pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene. Večjih lastnih prihodkov od v izpodbijani sodbi ugotovljenih torej ni izkazal. Njegovih pritožbenih trditev o dohodkih iz dela na črno, preko Študentskega servisa in posojil znancev, kot njegovih lastnih, ki bi lahko povečali njegov delež na skupnem premoženju, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Dokazno prepričljivo je ocenjen oziroma ustrezno ovrednoten tudi precej večji toženkin prispevek pri opravljanju gospodinjskih del ter skrbi in varstvu otrok, pri čemer je lahko življenjsko razumljivo in logično, da je toženka kot vsaka žena in mati lahko gospodinjila in skrbela za otroke tedaj, ko ni bila v službi, kar pa je pri oceni njenega prispevka pravno irelevantno. Tudi v izpodbijani sodbi ugotovljeni okoliščini, da je starejšo hčerko do vstopa v šolo varovala mati toženke, sin pravdnih strank pa je do vstopa v šolo obiskoval vrtec, ne spreminja razmerja med tovrstnima prispevkoma pravdnih strank oziroma ne zmanjšuje pomena oz. ugotovljenega obsega toženkinega prispevka (ki je za otroke kuhala, prala, pospravljala, vodila k zdravniku, odšla na bolniški dopust, hodila na govorilne ure ipd.)in tudi ne povečuje tožnikovega, ki je po dokazno pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje zgolj nekoliko pomagal, pri čemer je bila ta pomoč večja zgolj le v prvih letih po rojstvu druge hčerke.

Pač pa celotne dejanske ugotovite sodišča prve stopnje narekujejo nekoliko drugačno porazdelitev prispevkov enega in drugega zakonca k nastanku skupnega premoženja, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča znaša ustrezno razmerje - 40% za tožnika in 60 % za toženko, kar upoštevaje njun 73%-tni delež na sporni parceli kot skupno premoženje in 27%-tni kot toženkino posebno premoženje, znaša 29,2 % za tožnika in 43,8% za toženko na celotni sporni parceli. Predvsem narekuje višji tožnikov delež od prisojenega, na prvi stopnji ugotovljena okoliščina, da so bili vendarle v obdobju, ko se je pridobila in obnovila sporna hiša z zemljiščem ter tudi že poplačal precejšen del kreditov, tožnikovi dohodki skoraj enkrat višji, obsežen pa tudi njegov prispevek na podlagi kupnine od prodaje enosobnega stanovanja, katero je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo pri presoji deležev (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Ti dve okoliščini, pa tudi v izpodbijani sodbi ugotovljeni dejstvi: da je bilo potrebno polovico hiše, ki je skupaj s pripadajočo polovico zemljišča pred obnovo sicer predstavljala v celoti posebno toženkino premoženje, skoraj v celoti porušiti (ostali so le zunanji obodni zidovi) in zgraditi na novo, pri čemer se je zgradil še prizidek za večjo kopalnico, balkon in stopnišče in zgradila garaža ter v celoti obnovila fasada, kar vse je bilo doseženo tudi s tožnikovimi večjimi delovnimi prispevki ter, da sta drugo polovico hiše kupila s skupnimi sredstvi pa tudi posebnimi sredstvi tožnika (kupnina od prodanega enosobnega stanovanja vsebovana v kupnini za nato prodano dvosobno stanovanje), izkazujejo v premajhni meri ovrednoten tožnikov delež na skupnem premoženju. Še večji tožnikov delež pa vendarle preprečujejo prav tako ugotovljene okoliščine, da je potrebno kot toženkin izključni prispevek vrednotiti polovico podedovanega zemljišča, da so bili dohodki toženke v obdobju, ko so se še vračali krediti skoraj štirikrat večji ter njeno nesorazmerno večjo skrb za gospodinjstvo in otroke. Pritožbeno sodišče je zato moralo v tem delu delno ugoditi pritožbi in spremeniti sodbo v opisanem obsegu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ob povedanem niso bila v celoti ustrezno upoštevana merila iz 2. odstavka 59. člena ZZZDR-UPB1 za oceno deležev na skupnem premoženju), v preostalem delu pa zavrniti pritožbo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrditi, saj tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega značaja (5. alinea prvega odstavka 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Nekoliko spremenjeno razmerje deležev pravdnih strank na spornem premoženju ni narekovalo spremembe stroškovne odločitve, saj je takšna kot izhaja iz izpodbijane sodbe po oceni pritožbenega sodišča celo izrazito v tožnikovo korist. Tožnik je uspel v približno polovičnem obsegu (zase je terjal 61-odstotni delež na sporni parceli, pravnomočno pa mu je prisojen 29,2 odstoten), pri čemer pa so priglašeni stroški precej višji na strani tožene stranke, ki je priglasila tudi odvetniške stroške oziroma stroške zastopanja, tožnik pa zgolj stroške sodnih taks.

Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Priglasila jih je tožena stranka, vendar pa te stroške pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel pri odločanju pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP). Zato je odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka.