Jedro

O tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku je bilo prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji. Sodniki so pri opravljanju svoje sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in 3. člen Zakona o sodiščih). Ena od z ustavo varovanih temeljnih človekovih pravic je po določbi 25. člena pravica do pritožbe proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih prizadetega. Da ne bi prišlo do kršitve tožnikove z ustavo varovane pravice do pritožbe proti odločbi sicer sodišča druge stopnje, ki pa je prvo odločalo o njegovem podrejenem tožbenem zahtevku, je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovo revizijo na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije obravnavalo po pravilih pritožbenega postopka. V okviru na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP opravljenega uradnega preizkusa je ugotovilo, da je v tem delu odločanja pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje glede na določbo 1. točke 104. člena Zakona o sodiščih ni pristojno za sojenje na prvi stopnji, posledično pa tudi do kršitve iz 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je v okviru sojenja na prvi stopnji izdalo sodbo brez glavne obravnave.

Neveljavnost je pravni pojem, ki obsega ničnost in izpodbojnost. Razlogi neveljavnosti se nanašajo na okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pravnega posla oziroma v obravnavanem primeru v času sestave oporoke. Kasneje nastale okoliščine, kot je tudi primer oporočiteljevega naknadnega razpolaganja z naklonjeno stvarjo, ne vplivajo nazaj na samo veljavnost oporoke. Zato tudi preklic oporoke, ki je predvsem odvisen od oporočiteljeve prave volje, ne vpliva nazaj na veljavnost oporoke. Povedano pomeni, da trditev o preklicu oporoke ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke in je zato v tem delu tožnikova revizija neutemeljena. Trditve o preklicu oporoke so lahko pomembne v zvezi z dajatvenim delom podrejenega tožbenega zahtevka, ki temelji na 141. členu ZD, saj tožnik na podlagi svoje zatrjevane dedne pravice zahteva od toženke, ki tudi zatrjuje svojo dedno pravico, izročitev zapuščine. Odločitev pritožbenega sodišča o tem delu tožbenega zahtevka pa je tako razveljavljena.

Da je ničnost pravnega posla le skrajna sankcija, saj je pogodbo treba v skladu z načelom pacta sunt servanda, če je le mogoče, vzdržati v veljavi, jasno izhaja iz splošne opredelitve pojma ničnosti v prvem odstavku 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki odkazuje na presojo namena kršenega pravila in z njim v zvezi na kakšno drugo sankcijo oziroma odkazuje na drugačno zakonsko ureditev. Vsebinsko enako določbo ima tudi prvi odstavek 70. člena ZOR v primeru kršitve predpisane oblike, saj tudi ta določba odkazuje na presojo namena kršenega predpisa. Revizijsko sodišče sprejema kot materialnopravno pravilne razloge sodišča druge stopnje, da namen stroge formalne oblike z overitvijo pogodbe po sodniku, kot je bilo določeno v petem odstavku 117. člena ZD, ki je veljal v času sklenitve obravnavane pogodbe, ni v zaščiti širših družbenih interesov. Kljub tudi dednopravnim učinkom takih pogodb je sodna praksa že pred uveljavitvijo ZOR sprejela stališče, da (pretežna) realizacija take pogodbe ozdravi sklenitveno napako v obliki.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izrekih četrte in pete alinee 1. točke ter stroškovni odločitvi razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

2. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o tožnikovih tožbenih zahtevkih odločilo tako, da je v izreku pod II. sodbe zavrnilo njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 11.3.1992, ki je v enakem besedilu vsebovan v točkah 1 glavnega, prvega podrejenega in drugega podrejenega tožbenega zahtevka. Ugodilo pa je tožnikovemu glavnemu tožbenemu zahtevku v izreku pod I. 2. in 3. točki za ugotovitev neveljavnosti izročilne pogodbe za primer smrti z dne 3.6.1992 in za ugotovitev, da je tožnikov pokojni brat F. T. izključni lastnik določenih nepremičnin, zaradi česar je toženka dolžna izstaviti za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, torej za ponoven vpis lastninske pravice na ime pokojnega tožnikovega brata sposobno listino. Sodišče prve stopnje ni odločilo o preostalih delih podrejenih tožbenih zahtevkov, ki v 2. točki vsebujeta enako besedilo glede neveljavnosti pogodbe z dne 3.6.1992, v 3. pa se v dajatvenem delu razlikujeta le v obsegu, saj v prvem podrejenem tožbenem zahtevku tožnik zahteva izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine za prenos lastninske pravice na njegovo ime v celoti, v drugem podrejenem tožbenem zahtevku v 3. točki pa za prenos lastninske pravice na njegovo ime do 1/4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo sodbo prve stopnje. Ugodilo pa je toženkini pritožbi tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu I. izreka spremenilo in zavrnilo kot neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti izročilne pogodbe za primer smrti z dne 3.6.1992 (prva alinea 1. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 1. točko I. izreka sodbe prve stopnje), nadalje za ugotovitev, da je pokojni F. T. izključni lastnik spornih nepremičnin (2. alinea 1. točke izreka sodbe druge stopnje v zvezi z 2. točko I. izreka sodbe prve stopnje), za vpis lastninske pravice na ime pokojnega F. T. pri spornih nepremičninah (3. alinea 1. točke izreka sodbe druge stopnje tudi v zvezi z 2. točko I. izreka sodbe prve stopnje), nadalje za ugotovitev, da je tožnik Š. T. lastnik spornih nepremičnin (4. alinea 1. točke izreka sodbe druge stopnje - del 3. točke prvega podrejenega tožbenega zahtevka) in za vpis lastninske pravice na tožnikovo ime pri spornih nepremičninah (5. alinea 1. točke izreka sodbe druge stopnje - drugi del 3. točke prvega podrejenega tožbenega zahtevka). Na novo je odločilo še o pravdnih stroških postopka.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh nižjih sodišč, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ne bi smelo odločiti o toženkinih pritožbenih stroških, ker toženka teh stroškov v pritožbi ni priglasila. Odločilo je torej preko meja zahtevkov strank in s tem kršilo temeljno načelo iz 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Obe sodišči pa sta kršili tudi temeljna načela iz 5., 7. in 8. člena ZPP, ker zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje dveh prič o okoliščini, kdaj je tožnik zvedel za bratovo oporoko, niti nista obrazložili. Zato je napačna ugotovitev, da je tožnik za oporoko zvedel na naroku v nepravdnem postopku dne 17.11.1992, dejansko je za samo oporoko in njeno vsebino zvedel šele v aprilu 1994, zaradi česar njegova pravica zahtevati zapuščino po 141. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) še ni zastarala. Sicer pa tožnik same neveljavnosti oporoke ni izpodbijal. Zatrjeval je, da je bila oporoka v skladu s 102. členom ZD preklicana, saj je oporočitelj naknadno pogodbeno razpolagal z isto stvarjo. Neveljavna pa je tudi izročilna pogodba, saj je bila kršena kogentna določba petega odstavka 117. člena ZD o overitvi take pogodbe po sodniku. Strogo formalna oblika je predpisana tako v korist pogodbenikov, kot tudi tretjih oseb, saj ima taka pogodba tudi dednopravne učinke. Pomanjkanje stroge formalne oblike ne more konvalidirati z realizacijo take pogodbe. Tožnik je to pogodbo izpodbijal tudi zato, ker je iz moralnih razlogov nedopustna. Toženka je že ob njeni sklenitvi vedela za hudo bolezen tožnikovega brata, zaradi katere bo na lahek način prišla do premoženja, katerega vrednost ne bo sorazmerna njenemu trudu. Ker se je zaradi hude in neozdravljive bolezni bližala smrt enega pogodbenika, je bila pogodba nemoralna in s tem neveljavna. Nižji sodišči se na te trditve nista ozrli tako, kot bi bilo treba.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena v delu, v katerem je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje in v delu, v katerem je spremenilo prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje (izreki v 1., 2. in 3. alinei 1. točke sodbe druge stopnje). V preostalem delu (izreki v 4. in 5. alinei 1. točke in stroškovni odločitvi) pa jo je moralo revizijsko sodišče obravnavati po pravilih pritožbenega postopka iz naslednjih razlogov.

V uvodu te revizijske odločbe so podrobno povzete odločitve obeh nižjih sodišč v tej pravdni zadevi. Iz njih izhaja, da je sodišče druge stopnje ob ugoditvi toženkini pritožbi s tako spremembo prisodilnega dela sodbe prve stopnje, da je zavrnilo tudi ta del glavnega tožbenega zahtevka, v nadaljevanju samo odločilo tudi o prvem podrejenem, pretežno dajatvenem delu tožbenega zahtevka (ki glede na svojo vsebino obsega tudi manjši drugi podrejeni tožbeni zahtevek). S tem je bilo o tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji. Sodniki so pri opravljanju svoje sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in 3. člen Zakona o sodiščih). Ena od z ustavo varovanih temeljnih človekovih pravic je po določbi 25. člena pravica do pritožbe proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih prizadetega. Da ne bi prišlo do kršitve tožnikove z ustavo varovane pravice do pritožbe proti odločbi sicer sodišča druge stopnje, ki pa je prvo odločalo o njegovem podrejenem tožbenem zahtevku, je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovo revizijo na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije obravnavalo po pravilih pritožbenega postopka. V okviru na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP opravljenega uradnega preizkusa je ugotovilo, da je v tem delu odločanja pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje glede na določbo 1. točke 104. člena Zakona o sodiščih ni pristojno za sojenje na prvi stopnji, posledično pa tudi do kršitve iz 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je v okviru sojenja na prvi stopnji izdalo sodbo brez glavne obravnave. Zato je bilo potrebno na podlagi določbe prvega odstavka 369. člena ZPP v delu, o katerem je sodišče druge stopnje prvič odločalo kot na prvi stopnji in je vsebovan v 4. in 5. alinei 1. točke izpodbijane sodbe in posledično v stroškovni odločitvi, tožnikovi reviziji ugoditi, v navedenem obsegu sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Že sedaj pa je pojasniti, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke v 1. točkah glavnega, prvega in drugega podrejenega tožbenega zahtevka, ki so si vsebinsko identični in se glase na ugotovitev neveljavnosti oporoke, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo in je ta del ostal nespremenjen tudi na revizijski stopnji. Sodišče druge stopnje je ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje v izreku pod 1. alineo 1. točke svoje odločbe zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti izročilne pogodbe za primer smrti in v razlogih svoje odločbe med drugim pravilno poudarilo, da ni dopustna taka kumulacija tožbenih zahtevkov, v kateri se isti tožbeni zahtevek uveljavlja večkrat. Tožnik je isti zahtevek za ugotovitev neveljavnosti obravnavane pogodbe uveljavljal trikrat, in sicer v enakem besedilu v 2. točki glavnega, v 2. točki prvega podrejenega in v 2. točki drugega podrejenega tožbenega zahtevka. V tem delu je odločitev sodišča druge stopnje tudi na revizijski stopnji ostala nespremenjena in je tako o teh delih že pravnomočno razsojeno. Zato bo glede na obseg sedanje razveljavitve sodišče prve stopnje v nadaljnjem sojenju odločalo o utemeljenosti tožnikovega prvega podrejenega tožbenega zahtevka v 3. točki (ki vsebuje tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek tudi v 3. točki, saj je drugi manjši od prvega in gre spet za nedovoljeno kumulacijo tožbenih zahtevkov), če pa bo tožnik še nadalje vztrajal pri 2. točki podrejenega tožbenega zahtevka, bo moralo paziti tudi na omenjeno procesno oviro.

V preostalem delu je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo obravnavalo po pravilih revizijskega postopka. Ugotovilo je, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, podani pa tudi niso v reviziji uveljavljani razlogi. Sklep o stroških ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP), zato proti temu delu odločbe sodišča druge stopnje revizija niti ni dovoljena. Revizijsko sodišče tako le pojasnjuje, da je v nasprotju s podatki spisa tožnikova trditev, da naj toženka v pritožbi ne bi priglasila svojih pritožbenih stroškov, da pa je bilo sicer potrebno stroškovno odločitev sodišča druge stopnje razveljaviti zaradi delne, prej obrazložene razveljavitve izpodbijane sodbe (tretji odstavek 166. člena ZPP). Z nadaljnjimi očitanimi kršitvami določb pravdnega postopka zaradi zatrjevano neobrazložene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje še dveh prič o okoliščini, kdaj je zvedel za bratovo oporoko, tožnik skuša izpodbiti ugotovitve nižjih sodišč, da je bilo tožniku to znano vsaj že 17.11.1992, ko je vpričo svojega pooblaščenca na naroku v nepravdnem postopku to sam navedel. Ta ugotovitev je ugotovitev dejanske narave, zato je po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati. Povezana je s tožnikovim zahtevkom v 1. točki vseh treh tožbenih zahtevkov, ki se glasi na ugotovitev neveljavnosti oporoke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so materialnopravno pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik zamudil rok za uveljavljanje neveljavnosti oporoke, pa tudi razlogi sodišča druge stopnje, da tožnik ni uveljavljal nobenega od taksativno določenih razlogov za neveljavnost oporoke. Tožnik v reviziji zmotno zatrjuje, da ni uveljavljal neveljavnosti oporoke. Tak zahtevek je postavil v prvi točki vseh svojih tožbenih zahtevkov. Neveljavnost je pravni pojem, ki obsega ničnost in izpodbojnost. Razlogi neveljavnosti se nanašajo na okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pravnega posla oziroma v obravnavanem primeru v času sestave oporoke. Kasneje nastale okoliščine, kot je tudi primer oporočiteljevega naknadnega razpolaganja z naklonjeno stvarjo, ne vplivajo nazaj na samo veljavnost oporoke. Zato tudi preklic oporoke, ki je predvsem odvisen od oporočiteljeve prave volje, ne vpliva nazaj na veljavnost oporoke. Povedano pomeni, da trditev o preklicu oporoke ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke in je zato v tem delu tožnikova revizija neutemeljena. Trditve o preklicu oporoke so lahko pomembne v zvezi z dajatvenim delom podrejenega tožbenega zahtevka, ki temelji na 141. členu ZD, saj tožnik na podlagi svoje zatrjevane dedne pravice zahteva od toženke, ki tudi zatrjuje svojo dedno pravico, izročitev zapuščine. Odločitev pritožbenega sodišča o tem delu tožbenega zahtevka pa je tako razveljavljena.

Revizija je neutemeljena tudi v nadaljnjem delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o spremembi sodbe sodišča prve stopnje glede ugotovitve neveljavnosti izročilne pogodbe za primer smrti, ugotovitve, da je lastnik spornih nepremičnin pokojni tožnikov brat in za izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče druge stopnje je obravnavano pogodbo glede na njeno vsebino pravilno opredelilo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju v smislu 117. do 122. člena ZD, materialnopravno pravilni pa so tudi razlogi tega sodišča glede veljavnosti navedene pogodbe. Da je ničnost pravnega posla le skrajna sankcija, saj je pogodbo treba v skladu z načelom pacta sunt servanda, če je le mogoče, vzdržati v veljavi, jasno izhaja iz splošne opredelitve pojma ničnosti v prvem odstavku 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki odkazuje na presojo namena kršenega pravila in z njim v zvezi na kakšno drugo sankcijo oziroma odkazuje na drugačno zakonsko ureditev. Vsebinsko enako določbo ima tudi prvi odstavek 70. člena ZOR v primeru kršitve predpisane oblike, saj tudi ta določba odkazuje na presojo namena kršenega predpisa. Revizijsko sodišče sprejema kot materialnopravno pravilne razloge sodišča druge stopnje, da namen stroge formalne oblike z overitvijo pogodbe po sodniku, kot je bilo določeno v petem odstavku 117. člena ZD, ki je veljal v času sklenitve obravnavane pogodbe, ni v zaščiti širših družbenih interesov. Kljub tudi dednopravnim učinkom takih pogodb je sodna praksa že pred uveljavitvijo ZOR sprejela stališče, da (pretežna) realizacija take pogodbe ozdravi sklenitveno napako v obliki. Načelo realizacije in posledične konvalidacije oblično pomanjkljivo ali tudi le ustno sklenjenih pogodb se je uveljavilo že v 60.-ih letih, in sicer najprej prav pri ustno sklenjenih in realiziranih izročilnih pogodbah in pogodbah o dosmrtnem preživljanju, kasneje pa tudi pri drugih vrstah pogodb (Lojze Ude: Spolnitev oblikovno pomanjkljivih pogodb, Pravnik 1969/7-9, stran 263). Določba 73. člena ZOR o konvalidaciji zaradi realizacije takih oblikovno pomanjkljivo sklenjenih pogodb je torej uzakonila do takrat že sprejeto sodno prakso. Drugačno tožnikovo revizijsko stališče je po vsem obrazloženem pravno zmotno.

Končno tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obravnavalo njegovih trditev o nedovoljenosti sporne pogodbe zaradi vprašljivih moralnih razlogov na strani toženke. Take trditve tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni postavil, v pritožbi je šele prvič, in sicer v kratkem odstavku na 5. strani, omenil moralno stran zadeve, ker je bil njegov brat v trenutku zapisa oporoke in tudi pogodbe že neozdravljivo bolan, to pa je toženka vedela. Taka pritožbena navedba vsebinsko pomeni razširjanje dejanske in pravne podlage tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pogodbe (s katerim je sicer tožnik v postopku na prvi stopnji uspel, ne pa več na pritožbeni stopnji), torej spremembo tožbe, ki pa glede na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP na pritožbeni stopnji ni več možna. Zato se sodišču druge stopnje s temi tožnikovimi trditvami ni bilo treba ukvarjati. Iz istih razlogov se tudi revizijskemu sodišču s tožnikovimi v reviziji ponovljenimi trditvami ni potrebno posebej ukvarjati, vendar zaradi revizijskega vztrajanja kljub temu pojasnjuje, da ljudje sestavljajo oporoke in sklepajo obravnavani pogodbi podobne pravne posle običajno proti koncu svojega življenja in večkrat tudi z namenom zagotoviti si potrebno nego in oskrbo v času hude bolezni do smrti. Toženkina vednost o dejstvu, da je tožnikov brat hudo bolan in se zato verjetno bliža konec njegovega življenja, sama po sebi ne pomeni njenega ob sklenitvi pogodbe moralno zavržnega ravnanja, pa tudi sicer je v postopku na prvi stopnji ostala neprerekana njena trditev, da je že pred sestavo oporoke oziroma kasnejšo sklenitvijo obravnavane pogodbe že 10 let skrbela za prehrano tožnikovega brata in da je v zadnjem letu na prošnjo tožnika in ostalih sorodnikov prevzela kompletnejšo oskrbo, saj je tožnikov brat prišel živet na njen dom. Nasprotno stališče, da bi za moralno zavržno ravnanje zadostovala že sama vednost enega pogodbenika o hudi bolezni drugega pogodbenika, bi pomenilo, da bi bile nične vse pogodbe, ki jih sklepajo hudo bolni ljudje.

Revizijsko sodišče je glede na povedano v preostalem delu tožnikovo revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.