Jedro

Določba drugega odstavka 56. čl. Zakona o denacionalizaciji, se nanaša le na odločitev o sami zahtevi za denacionalizacijo, ne pa na postopek za izdajo začasne odredbe, za katero veljajo določbe Zakona o izvršilnem postopku, ki vsebuje v 9. čl. določbo, da revizija ni dovoljena. Ta splošna določba velja ne glede na to, v katerem postopku se odloča o začasni odredbi.

Za dovoljenost revizije tudi ne pride v poštev določba 1. odst. 400. čl. ZPP, ker z odločitvijo o začasni odredbi postopek ni pravnomočno končan. Pač pa je treba upoštevati določbo 3. odst. 400. čl. ZPP, po kateri je revizija vselej dovoljena proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo.

Ker predlagateljičino razpolaganje s predlogom za izdajo začasne odredbe ni omejeno z nobenim predpisom, ga je lahko kadarkoli umaknila. Zato tudi noben udeleženec ni upravičen do pritožbe proti sklepu sodišča, s katerim je vzelo umik predloga na znanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V nepravdnem postopku zaradi vrnitve nepremičnin po 5. čl. Zakona o denacionalizaciji je predlagateljica vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče prepovedalo nasprotnemu udeležencu razpolaganje s temi nepremičninami in lastninsko preoblikovanje na teh nepremičninah. Ker je predlagateljica v teku postopka svoj predlog za začasno odredbo umaknila, je sodišče prve stopnje vzelo umik na znanje in izreklo, da se glede tega postopek ustavi. Sodišče druge stopnje je pritožbo Slovenskega odškodninskega sklada proti temu sklepu zavrglo kot nedovoljeno.

Slovenski odškodninski sklad je vložil proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče njegovi reviziji ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da je odločitev sodišča druge stopnje napačna, ker utegne biti z izpodbijanim sklepom prizadet pravni interes sklada. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo postopek, ker kljub temu, da je predlagateljica razširila zahtevek na sklad, tega ni pritegnilo v postopek niti kot stranskega intervenienta (4. čl. Zakona o nepravdnem postopku in 7. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Kršena pa je bila tudi določba 1. odst. 60. čl. v povezavi s 56. čl. Zakona o denacionalizaciji in z 19. čl. Zakona o nepravdnem postopku. V ostalem se revident sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena predlagateljici in nasprotnemu udeležencu, ki nanjo nista odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi reviziji, da je ta dovoljena glede na določbo drugega odstavka 56. čl. Zakona o denacionalizaciji, saj se ta določba nanaša le na odločitev o sami zahtevi za denacionalizacijo, ne pa na postopek za izdajo začasne odredbe, za katero veljajo določbe Zakona o izvršilnem postopku, ki vsebuje v 9. čl. določbo, da revizija ni dovoljena. Ta splošna določba velja ne glede na to, v katerem postopku se odloča o začasni odredbi. Za dovoljenost revizije tudi ne pride v poštev določba 1. odst. 400. čl. ZPP, ker z odločitvijo o začasni odredbi postopek ni pravnomočno končan. Pač pa je treba upoštevati določbo 3. odst. 400. čl. ZPP, po kateri je revizija vselej dovoljena proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo, kot je bilo odločeno v tej zadevi. Zato je revizijsko sodišče presojalo utemeljenost revizije, vložene proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo Slovenskega odškodninskega sklada.

Začasna odredba je eno izmed sredstev zavarovanja, za katera se po 244. čl. Zakona o izvršilnem postopku smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi. Ker lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve umakne predlog za izvršbo (37. čl. ZIP), lahko predlagatelj tako ravna tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. V konkretni nepravdni zadevi je predlagateljica umaknila svoj predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče nasprotnemu udeležencu prepovedalo razpolaganje z nepremičninami parc. št. 611, predvsem pa tudi lastninsko preoblikovanje na teh nepremičninah. Ker predlagateljičino razpolaganje s predlogom za izdajo začasne odredbe ni omejeno z nobenim predpisom, ga je lahko kadarkoli umaknila. Zato tudi noben udeleženec ni upravičen do pritožbe proti sklepu sodišča, s katerim je vzelo umik predloga na znanje. Že iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe (3. odst. 358. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Zato se sodišču niti ni bilo treba posebej ukvarjati z vprašanjem pravnega interesa pritožnika, ki ga sedaj revident še posebej poudarja.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).