Jedro

Navedb, za katere upravni organ v odločbi ugotovi, da na odločitev ne morejo vplivati, vsebinsko ni dolžan presojati.

V postopku davčne izvršbe ni mogoče z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova. Enako velja za upravni spor, katerega predmet je pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Sežana zoper tožnika začel postopek davčne izvršbe dolžnega zneska neplačane sodne takse v višini 145,54 EUR na podlagi plačilnih nalogov U 2486/2007-26 in U 2486/2007-27, ki ju je izdalo Upravno sodišče RS dne 1. 6. 2009 in sta postala izvršljiva 3. 7. 2009, ter stroškov izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska, ki jih ima dolžnik na računu pri banki A. d.d. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 498-2-41/2012 z dne 5. 3. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je Carinski urad ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene procesne predpostavke. Pritožnik takse tudi ni prostovoljno plačal, niti ni bil oproščen njenega plačila. Prav tako je izpodbijani sklep sestavljen v skladu z določbami 146. in 151. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Skladno z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V nadaljevanju se sklicuje še na 155. in 156. člen ZDavP-2. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu ter sodišču predlaga naj prvostopni sklep o izvršbi Carinskega urada Sežana v zvezi z odločbo o pritožbi odpravi ter ugotovi, da je bilo s postopkom davčne izvršbe poseženo v tožnikove temeljne človekove in ustavne pravice. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora.

V tožbi izpostavlja, da gre za neupravičen predlog za izvršbo in s tem neupravičenost stroškov izvršbe, za ničnost postopka ter tudi izvršilnega naslova po 279. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaradi očitne prisile tožnika k storitvi kaznivega dejanja. Tožnik se je zoper plačilni nalog z dne 9. 9. 2008 pritožil, odločitev sodišča zoper navedeno pritožbo pa tožniku ni znana. Prav tako ne razpolaga s plačilnima nalogoma z dne 1. 6. 2009. Tožena stranka v postopku ni preverjala pritožbenih očitkov tožnika, kljub temu pa trdi, da zatrjevanemu izreku ničnosti po 279. členu ZUP ne more slediti. Tožena stranka tudi ne navaja dejstev, na podlagi katerih bi se dalo ugotoviti, da tožniku niso bile kršene ustavne pravice. V zadevi U 2486/2007 je tožnik izpodbijal odmero davka na posest stavb iz leta 2005. V nadaljevanju pojasnjuje, kakšen je bil predmet omenjenega spora in kakšno je bilo tožnikovo stališče do njega. Meni, da mu je bila kršena ustavna pravica enakosti varstva pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi, kot to narekuje 22. člen Ustave RS oziroma druga določila Ustave. Tožena stranka je opustila dolžno postopanje v postopku izpodbijanega izvršilnega postopka, prav tako je tožniku v postopku poskušala vzeti pravico do dokazovanja pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Sodišču predlaga naj pridobi spis U 2486/2007 Upravnega sodišča RS. Zaradi dejstva, kako je bil omenjeni postopek voden, pa sodišču predlaga, naj spis odstopi v reševanje najbližjemu Upravnemu sodišču. Meni, da je utemeljen sum, da bi v omenjenem upravnem sporu lahko zaradi lastnega ugleda sodišče razsojalo nepristransko in v škodo tožnika.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v zvezi z odločbo organa druge stopnje razveljavi (pravilno odpravi) in razglasi za ničnega. Prav tako naj preizkusi tožnikove očitke o kršenju človekovih temeljnih in osnovnih ustavnih pravic, v konkretnem postopku izvršbe. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se davčni organ sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ, in razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov. Obrazložitev izpodbijanega sklepa in odločba o pritožbi po presoji sodišča nista posplošeni ali glede na vsebino pritožbe neustrezni. Pritožbeni organ tudi v celoti vsebinsko presodi vse navedbe tožeče stranke, ki so za odločitev v zadevi relevantne. Navedb, za katere upravni organ v odločbi ugotovi, da na odločitev ne morejo vplivati, pa vsebinsko ni dolžan presojati.

Sodišče ugotavlja, da je bila davčna izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova s klavzulo o izvršljivosti, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo vezan in ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. Zato tožnik v tem postopku ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova, kot to določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Enako velja za upravni spor, katerega predmet je pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je bil izdan. V zadevi ni sporno, da sta v obravnavani zadevi izvršilni naslov plačilna naloga U 2486/2007-26 in U 2486/2007-27, oba z dne 1. 6. 2009, s katerima je bil tožnik pozvan, da plača sodno takso za tožbo zaradi davka od premoženja v višini 63,44 EUR in takso za sodbo v znesku 82,10 EUR. V plačilnih nalogih je sodišče tudi potrdilo, da sta postala izvršljiva 3. 7. 2009. Carinski urad je dne 18. 11. 2009 poslal tožniku opomin pred izvršbo s pozivom, da dolgovani znesek v 8 dneh od prejema opomina poravna oziroma, da dostavi dokazilo o plačilu obveznosti. Ker je bil poziv neuspešen, je v nadaljevanju postopka dne 27. 1. 2012 izdal v tem postopku izpodbijani sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. Sporno namreč tudi ni, da tožnik obveznosti, ki se mu z izvršilnim naslovom nalagajo, ni izpolnil. Navedene ugotovitve so skladne s podatki upravnega spisa in med strankama tudi niso sporne. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče postopalo skladno s 35. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), potrdilo je izvršljivost plačilnega naloga in ga poslalo pristojnemu organu v izterjavo. Tožnikovo stališče, da je predlog za prisilno izterjavo predlagatelj izvršbe vložil neupravičeno, tako ni utemeljeno. Dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi, s predmetom spora niso povezana na način, ki bi lahko vplival na odločitev o utemeljenosti davčne izvršbe, ki je edini predmet spora v obravnavani zadevi. Kolikor pa se navezujejo na odločitev sodišč, s katerimi se tožnik očitno ne strinja, pa so bila tožniku pravna sredstva zagotovljena v procesni zakonodaji, ki ureja posamezno vrsto sodnega postopka. Zato tudi ni nobene potrebe po tem, da bi sodišče v tem postopku pribavilo spis U 2486/2007, niti da bi to zadevo odstopilo v reševanje najbližjemu Upravnemu sodišču. Gre za dva povsem ločena postopka. V zadevi U 2486/2007 se je obravnavalo odmero davka na posest stavb tožniku za leto 2005, v tem postopku pa gre za davčno izvršbo zaradi neplačila sodnih taks v sodnem postopku.

Sodišče po navedenem tudi ne najde zatrjevanih kršitev pravic iz 22. oziroma drugih členov Ustave RS. Podlaga za naložitev stroškov postopka je pravilno navedena v razlogih izpodbijanega sklepa. Po 152. členu ZDavP-2 plača tožnik vse stroške davčne izvršbe. Neutemeljenosti predlagane izvršbe pa, kot je že navedeno, tudi sodišče ne ugotavlja.

Podani tudi niso pogoji za izrek ničnosti izpodbijanega sklepa. Za ničnost se skladno z zakonom lahko izreče le odločba, pa še to le iz razlogov, ki so taksativno določeni v 179. členu ZUP, za kar pa v konkretnem postopku ne gre. Zatrjevanje, da je v zadevi U 2486/2007 Upravno sodišče nezakonito postopalo, pa ni niti izkazano, niti predmet presoje tega upravnega spora, kar je bilo tožniku že pojasnjeno zgoraj.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo po tem, ko je tudi ugotovilo, da ne najde kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem nosi stroške v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama.