Jedro

Iz dopisa Mestnega redarstva z dne 17. 3. 1999 izhaja, da redarstvo preklicuje svoj predlog za izterjavo denarne kazni iz plačilnega naloga, ki se izterjuje z izpodbijanim sklepom o izvršbi, ker je bila denarna kazen plačana. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, in tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo sama pove, da navedenega dopisa oziroma preklica pri odločanju o pritožbi ni upoštevala. To pa pomeni, da v zadevi dejansko stanje glede obstoja temeljnega pogoja za izvršbo - neizpolnjene obveznosti iz plačilnega naloga - ni bilo popolno ugotovljeno, saj se izvršba ne opravi oziroma po določbi 281. člena ZUP po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave z dne 31.12.1999 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Davčnega urada A, Izpostave B z dne 29. 6. 1998, po kateri se zoper tožnika uvede prisilna izterjava neporavnane denarne kazni za prekršek v skupnem znesku 3 000,00 SIT iz osebnih prejemkov tožnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na Odlok o ureditvi cestnega prometa (Uradni list RS, št. 2/92), s katerim je urejeno tudi parkiranje osebnih avtomobilov na območju A občin in predpisana denarna kazen za prekršek. Na tej podlagi je bila tožniku naložena denarna kazen za prekršek po pravnomočnem plačilnem nalogu Oddelka mestnega redarstva A z dne 26. 11. 1997 zaradi nepravilnega parkiranja. Iz spisu priloženega predloga Oddelka mestnega redarstva pa izhaja, da je tožnik dolžan plačati denarno kazen, da kazni ni plačal in da tudi ni vložil ugovora zoper plačilni nalog. Ker je plačilni nalog tako postal izvršljiv, je po mnenju tožene stranke prvostopni davčni organ pravilno in skladno z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96) z izdajo sklepa o prisilni izterjavi uvedel prisilno izterjavo neplačanega zneska iz navedenega plačilnega naloga.

Tožnik v tožbi navaja, da prekrška ni storil in da tudi predhodnega obvestila mestnega redarja o storjenem prekršku ni dobil. Zato je prosil Mestno redarstvo za kopijo obvestila, ki mu je niso poslali, ne glede na to pa je dne 12.12.1997 plačal znesek 1000 SIT, kot velja za pravočasno plačano kazen. Kljub temu je nato prejel od davčne uprave še sklep o prisilni izterjavi, zoper katerega se je pritožil. Tožena stranka pa je pritožbo zavrnila, čeprav prekrška ni storil in je tudi denarno kazen že plačal. Zato sodišču predlaga, da sklep o prisilni izterjavi razveljavi (pravilno: odpravi), razveljavi pa naj tudi izdani plačilni nalog, kolikor bi ugotovilo, da poslani dopis z dne 24. 11. 1997 zadosti pravočasno vloženemu ugovoru.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je predlagatelj prisilne izterjave dne 24. 3. 1999 z dopisom preklical svoj predlog, ker je bila denarna kazen plačana. Tožena stranka še navaja, da ob odločanju o pritožbi za umik predloga ni vedela. Zato se strinja s tožbenim predlogom, da se napadena odločba odpravi.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Iz dopisa Mestnega redarstva z dne 17. 3. 1999, ki se nahaja med upravnimi spisi, nesporno izhaja, da redarstvo preklicuje svoj predlog za izterjavo denarne kazni iz plačilnega naloga, ki se izterjuje z izpodbijanim sklepom o izvršbi, ker je bila denarna kazen plačana. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, in tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo sama pove, da navedenega dopisa oziroma preklica pri odločanju o pritožbi ni upoštevala. To pa pomeni, da v zadevi dejansko stanje glede obstoja temeljnega pogoja za izvršbo - neizpolnjene obveznosti iz plačilnega naloga - ni bilo popolno ugotovljeno, saj se izvršba ne opravi oziroma po določbi 281. člena ZUP po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena.

Sodišče je zato tožbi tožnika ugodilo in napadeno odločbo tožene stranke zaradi kršitve določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo. Kolikor tožnik v tožbi zahteva oziroma predlaga (v smislu akcesornega zahtevka) še razveljavitev plačilnega naloga, pa sodišče pojasnjuje, da se zakonitost plačilnega naloga v izvršilnem postopku in torej tudi v upravnem sporu, sproženem zaradi prisilne izterjave, ne preizkuša, kot pravilno pove v svoji odločbi že tožena stranka, ampak je to predmet postopka pred Sodnikom za prekrške.