Jedro

Ker premoženjska korist, ki jo je obdolženec pridobil na podlagi mesečno uveljavljanih zahtevkov za vračilo trošarine, v nobenem od mesecev, ki jih je zajemala obtožba, ni dosegla večje premoženjske koristi, ki je objektivni pogoj kaznivosti pri kaznivem dejanju davčne zatajitve, obdolženčevo vsakokratno ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja po 254. členu KZ. Zato takšnega obdolženčevega ravnanja ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivega s pomočjo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, saj uporaba te konstrukcije predpostavlja, da je v določenem obdobju storjenih več kaznivih dejanj (in ne morda prekrškov).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu obdolženega M. S. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je izvršil kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), ker naj bi bil zakon prekršen glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ. Ker je zahteva vložena v obdolženčevo škodo, predlaga, da Vrhovno sodišče le ugotovi kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici J. G. Zagovornica v odgovoru z dne 29. 4. 2011 vztraja pri svojih stališčih, ki jih glede pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja zagovarjala v dosedanjem postopku, in predlaga zavrnitev zahteve.

B.

4. Prvostopenjsko sodišče je obdolženca M. S. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ. Presodilo je, da je obsojenčeve mesečne zahtevke za vračilo plačane trošarine potrebno v skladu s 3. členom Odredbe o vračilu trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen (Ur. l. RS, št. 40/1999 in 38/2001), obravnavati kot periodične zahtevke. Obdolženec je s svojim aktivnim ravnanjem vsakokrat preslepil davčni organ o okoliščinah, ki vplivajo na vračilo 50 % trošarine, zato je njegovo vsakokratno ravnanje (mesečni zahtevek za vračilo plačane trošarine) potrebno obravnavati kot samostojno dejanje. Ker gre za realni stek kaznivih dejanj, pri vsakokratnem zahtevku pa znesek vrnjene trošarine ni presegal večje premoženjske koristi (prvi odstavek 254. člena KZ), je presodilo, da obstaja dvom, da je obdolženec izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. V obrazložitvi je še opozorilo, da bi glede na absolutno zastaranje kazenskega pregona okrožno državno tožilstvo moralo iz obtožbe (ob zaključku glavne obravnave) izpustiti obdobje od 1. 7. 1999 do 1. 6. 2000. Višje sodišče je ob obravnavi pritožbe okrožne državne tožilke pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča glede periodične narave obdolženčevih zahtevkov za vračilo trošarine ter še dodalo, da bi za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja moral biti seštevek večje premoženjske koristi zajet s storilčevim namenom.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje presoji, da gre v obravnavanem primeru za toliko protipravnih dejanj, kolikor je mesecev, ter se zavzema za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Meni, da je za to konstrukcijo bistveno, da gre za kontinuirano kriminalno dejavnost, ki je ni mogoče obravnavati drugače kot celoto. Glede na ugotovljeno sistematičnost delovanja (časovno kontinuiteto), istovrstnost dejanj, izrabljanje enakih okoliščin in enotnost predmeta napada, je po mnenju tožilca utemeljena le ocena, da gre za eno (nadaljevano) kaznivo dejanje. Navedbo višjega sodišča, ki za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja zahteva enoten naklep ob začetku dejanja, označuje za neodločilno, saj to ne spremeni dejstva, de je ravnanje obdolženca mogoče obravnavati le kot celoto. Enoten naklep po mnenju tožilca predstavlja tudi položaj, ko se vsaka nova odločitev pokaže kot obnovitev prejšnje.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe, premoženjska korist, ki jo je obdolženec pridobil na podlagi mesečno uveljavljanih zahtevkov za vračilo trošarine, v nobenem od mesecev, ki jih je zajemala obtožba (od 1. 7. 1999 do 30. 6. 2001), ni dosegla večje premoženjske koristi (2. točka trinajstega odstavka 126. člena KZ), ki je kot objektivni pogoj kaznivosti določena pri očitanem kaznivem dejanju. Sodišči sta tako pravilno presodili, da obdolženčevo vsakokratno ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja po prvem odstavku 254. člena KZ. Obdolženčevega ravnanja ne bi bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivega niti s pomočjo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja(1) oziroma z doseganjem večje premoženjske koristi preko seštevka vrednosti iz posameznih dejanj, saj uporaba te konstrukcije predpostavlja, da je v določenem obdobju storjenih več kaznivih dejanj (in ne morda prekrškov(2)). Drugačna interpretacija, ki bi preko seštevka vrednosti iz posameznih dejanj omogočala pretvorbo nekaznivih dejanj (oziroma prekrškov) v kaznivo dejanje, bi presegla okvir dovoljene razlage določb KZ in bi bila v škodo obdolženca.(3) Ker je v obravnavani zadevi uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, za katero se zavzema vrhovni državni tožilec, izključena že iz razloga nekaznivosti posameznih dejanj obdolženca, se Vrhovno sodišče z ostalimi očitki, ki se nanašajo na predpostavke (konstantne in variabilne kriterije) za uporabo tega instituta ni ukvarjalo.

C.

7. Glede na povedano, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Op. št. (1): Kazenski zakonik, ki je bil materialnopravna podlaga v obravnavani zadevi, ni imel posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju. Ta institut je vpeljala sodna praksa, sedaj pa je urejen v 54. členu KZ-1. Op. št. (2): Mesečni zahtevek za vračilo trošarine na podlagi neresničnih podatkov bi bilo v primeru, ko s posamičnim dejanjem pridobljena korist ne presega večje premoženjske koristi, po sedaj veljavnem Zakonu o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) mogoče opredeliti kot prekršek po 20. točki prvega odstavka 68. člena ZTro v zvezi s sedmim odstavkom 54. člena ZTro.

Op. št. (3): Obravnavani primer je potrebno razlikovati od situacij, kjer s seštevanjem vrednosti premoženjske koristi (škode), pridobljene s posameznim kaznivim dejanjem, dosežemo kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja (prim. zlasti odločbe VS RS I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006, I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 in Kp 3/2005 z dne 18. 11. 2005, ki se nanašajo na kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ).