Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Zato ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo, vloženo na dne 17. 4. 2012, uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

3. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do pritožbeno izpostavljenega vprašanja, kdaj in zakaj je bilo tožniku znano, da je zdravljenje zaključeno. Ti razlogi se nahajajo na enajsti do štirinajsti strani obrazložitve. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, iz katerih razlogov je dokazni predlog za angažiranje novih izvedencev (s področja psihiatrije oziroma klinične psihologije) zavrnilo. Prav tako pa se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo do mnenja izvedenca dr. P. in na podlagi tega mnenja napravilo povsem nedvoumne zaključke. Ker je preizkus sodbe možen, niso podane očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Pritožba trdi, da toženka ni zatrjevala, da je bilo zdravljenje zaključeno 10. 12. 2008, ko je lahko tožnik to razbral iz izvida. Temu ni tako, saj je toženka pod II. točko odgovora na tožbo zatrjevala, da se je na tega dne zdravstveno stanje tožnika stabiliziralo do te mere, da je bilo mogoče ugotoviti obseg nastale škode. Nadalje pritožba nepravilno trdi, da toženka ni prerekala dejstva, da tožnik ob škodnem dogodku ni vedel za povzročitelja škode. Tožnikove navedbe, da je za povzročitelja škode zvedel šele v letu 2012 (podane v vlogi, vloženi na dne 7. 10. 2014) je toženka prerekala v vlogi, vloženi na dne 16. 10. 2014. Zato ni podana kakšna postopkovna kršitev, ki jo pritožba pravno opredeli kot kršitev 2. člena ZPP, po vsebini pa predstavlja kršitev 214. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

8. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem lečečega zdravnika nevrologa M. Z. kot prepozen. Utemeljuje, da je šele po pridobitvi izvedeniških mnenj izvedel, da je odločilen moment v zaključku zdravljenja izvid tega nevrologa. S predlaganim dokazom je želel razjasniti, ali je bilo na dne 20. 2. 2009, ko je bil tožnik pregledan pri temu zdravniku, zdravljenje res končano kot je to v mnenju zaključil izvedenec Veselko, in ali je zdravnik tožniku ob pregledu karkoli pojasnjeval v zvezi z zaključkom zdravljenja.

9. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti predlaganega dokaza, saj je bil tožnik z njim prekludiran (četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP). Zaradi razjasnitve pritožbeno izpostavljenih dejstev, katera je tožnik z zaslišanjem priče Zupan želel dokazati, bi bil lahko dokazni predlog za zaslišanje priče podan že pred pridobitvijo izvedenskih mnenj.

10. V skladu s prvim in odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Pogoj, da je oškodovanec zvedel za škodo, je neprecizen in dopušča različne interpretacije. Pravo vsebino mu mora zato dati sodišče. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Zato ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni.(1) Pri tem se poudarja, da se določena stopnja skrbnosti zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi oškodovanec za obseg škode in njenega povzročitelja morebiti ne ve, subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ), prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah; trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov.(2) Namen določitve objektivnega zastaralnega roka je v tem, da se trenutek začetka teka subjektivnega zastaralnega roka ne more podaljševati poljubno v prihodnost, ampak se po določenem času odškodninska terjatev šteje za zastarano, ne glede na to, kdaj je oškodovanec zvedel za obseg škode in za tistega, ki jo je povzročil.(3)

11. Pritožba trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejstva, kdaj je tožnik izvedel za škodo, angažirati nova izvedenca medicinske stroke (travmatologa in psihiatra), ker angažirana izvedenca nista v ničemer uspela strokovno podkrepiti oziroma obrazložiti svojih odločitev. Trdi, da izvedenec psihiater ni pojasnil, na podlagi česa sklepa, da je ravno časovni dejavnik tisti, ki izključuje vzročno povezavo med tožnikovimi psihičnimi težavami in škodnim dogodkom. Poleg tega pa je mešal pojma vzrok in neugoden vpliv, saj je pojasnil, da imajo lahko poškodbe neugoden vpliv na pojavljanje psihičnih motenj. Pritožnik meni, da bi sodišče prve stopnje zato moralo presojati vsaj to, „v kolikšni meri je škodni dogodek, če že ni bil vzrok, povečal psihične težave in kdaj je zdravljenje le-teh bilo ustaljeno“.

12. Izvedenca Veselko in Pregelj sta pojasnila, na podlagi katerih dejstev sta podala svoje izsledke. V čem konkretno naj bi bili ti njuni izsledki nepodkrepljeni in neobrazloženi, pritožba niti ne zatrjuje. Gornje pritožbene navedbe zato ne morejo zbuditi kakšnih pomislekov o zaključkih izvedencev, zaradi katerih bi se zavrnitev dokaznega predloga za angažiranje novih izvedencev izkazala za nepravilno ter zaradi katerih bi bile omajane odločilne prvostopne ugotovitve.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovih psihičnih motenj ni moč povezati s škodnim dogodkom zato, ker prilagoditvene motnje, kakršna je bila pri tožniku ugotovljena 31. 3. 2009, ko je prvič poiskal pomoč pri psihiatru, ne trajajo dlje kot šest mesecev. Ker v času od 11. 8. 2008, ko se je škodni dogodek pripetil, v razpoložljivi medicinski dokumentaciji ni bilo podatkov bodisi o tem, da bi prišlo pri tožniku do tolikšnega poslabšanja psihičnega stanja, da bi bila potrebna obravnava s strani zdravstvene službe, bodisi o tem, da bi bila ugotovljena katera izmed psihičnih motenj v obdobju trajanja bolečin zaradi telesnega vzroka oziroma med trajanjem telesnih težav po škodnem dogodku, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni izkazal, da je do njegovih psihičnih težav prišlo zaradi škodnega dogodka. Čeprav je torej izvedenec Pregelj pojasnil, da imajo lahko poškodbe vpliv na pojavljanje psihičnih motenj, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru poškodbe na tožnikove psihične motnje niso vplivale. Poleg tega pa ne gre prezreti, da je bil pri tožniku s strani psihologa 15. 11. 2011 diagnosticiran Ganserjev sindrom, ki nastane kot posledica psevdodementnega vedenja in se običajno začne kot poskus simulacije duševne bolezni. Tako obstoji možnost, da je tožnik po zaključku travmatološkega zdravljenja sprva zavestno nesmiselno odgovarjal na vprašanja in se nesmiselno vedel ter da ga je čez čas psevdodementna igra prevzela preko njegovih prvotnih namenov tako, da ni mogel z njo prenehati, tudi če si je to želel. Ta ugotovljena možnost tako ugotovljene tožnikove psihične težave le še oddaljuje od povezave s škodnim dogodkom.

14. Pritožba napačno trdi, da tožnik ne razume slovenskega jezika, saj iz njegove izpovedbe (v spisu na listovni številki 43) izhaja, da deloma razume slovensko, vendar ne dovolj da bi podal izjavo oziroma spremljal obravnavo v slovenskem jeziku, saj se v svojem jeziku lažje izraža. 15. Pravilnosti zaključka, da je tožnik najkasneje 20. 2. 2009, ko je bila izključena možnost nevrološke prizadetosti iz obravnavane nezgode, vedel, da je njegovo zdravstveno stanje stabilizirano, pritožba ne more izpodbiti z navedbami, da tožnik ni strokovnjak za odčitavanje izvidov in za prognoziranje poteka zdravljenja in da zaradi nerazumevanja slovenskega jezika ne razume vsebine izvidov ter jih ne zna prebrati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo tožnikovo stanje stabilizirano na dne 20. 2. 2009 zato, ker je bilo 10. 12. 2008 ugotovljeno, da ni več potrebe po travmatološki (kirurški) obravnavi, 20. 2. 2009 pa še, da ni potrebe po nevrološki obravnavi. Na pravilnost ugotovljenega dejstva, da je tožnik vedel, da je travmatološko zdravljenje zaključeno, le še dodatno kaže izvid specialista ortopedije in fiziatrije z dne 19. 1. 2009 (pod prilogo spisa A 12). Iz tega izhaja, da je dr. D. po pregledu, pri katerem je tožnik evidentno agraviral(4), ugotovil, da tožnik bergel in steznika zanesljivo ne potrebuje več, da vodena rehabilitacijska obravnava v bolnici ni indicirana, in da je tožniku svetoval, “naj čimprej začne normalno funkcionirati in neha zganjati teater, ki je popolnoma nepotreben”.

16. Pritožbeno izpostavljeno opravljanje fizioterapij, pregledov in bolniški stalež po 20. 2. 2009 ob odsotnosti trditev, da je bilo moč realno pričakovati, da bodo ti ukrepi imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, ne more omajati sklepa, da je bil tožniku na dne 20. 9. 2009 obseg škode znan.

17. Pritožnik trdi, da tožnik ob škodnem dogodku ni vedel za povzročitelja škode. Pojasnjuje, da je za zavarovanca izvedel šele, ko ga je Z. V. D. s.p., kateremu je zahtevek poslal “na pamet”, obvestil, da ima B. V. s.p. takšno vozilo kot se opisuje v zahtevku. Slednji je v letu 2012 potrdil, da je škoda nastala v zvezi z njegovim vozilom, zato je tožnik za povzročitelja škode izvedel šele v letu 2012. Navaja še, da ni logično, da bi tožnik že ob povzročitvi škode vedel za povzročitelja, saj sicer ne bi pošiljal poizvedb o imetniku vozila na pristojne organe, pa tudi zahtevkov družbam E., G. in C. ne.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svojih trditev, da je za povzročitelja škode zvedel šele v letu 2012, ni dokazal, ker je sam izpovedal, da je bilo ime zavarovanca toženke razvidno iz napisa na tovornjaku in da je razpolagal tudi z registrsko številko vozila, ki si jo je zapisal njegov brat. Ker pritožba te dokazne ocene sodišča niti ne izpodbija, temveč z gornjimi navedbami podaja le lastno oceno dokazov, napadene prvostopne ugotovitve ne more uspešno izpodbiti.

19. Ob neizpodbiti ugotovitvi, da je bil tožnik na dne 20. 2. 2009 seznanjen z vso nastalo mu škodo, torej tudi s premoženjsko, se zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka izkaže za materialnopravno pravilno.

20. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo prvega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

21. Tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 229/2006 z dne 9.7.2008. Op. št. (2): Tako pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto v zadevi II Ips 12/92, objavljeno v poročilu VS RS 1982/I, str. 21. Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 942/2007 z dne 12.11.2009. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 92/2012 z dne 6. 6. 2013. Op. št. (4): agravacija pomeni v medicini prikazovanje, da je lastno bolezensko stanje hujše od dejanskega.