Jedro

Pri ugotovitvi, da gre pri izplačilu zneska 128 000 EUR na račun tožnikovega mladoletnega sina za dohodek tožnika, je bilo upoštevanih več okoliščin, ki so pripeljale ne le do suma, temveč do prepričanja, da gre pri tem za tožnikov dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki je obdavčen z dohodnino. Poleg okoliščin v zvezi z nakazilom zneska (mladoletnemu sinu, na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene s tožnikom) prepričajo zlasti okoliščine, ki se nanašajo na razmerje tožnika do družbe A. kot izplačevalca in zaradi katerih se po eni strani pobotnica utemeljeno ne upošteva kot dokazilo o vračilu spornega zneska omenjeni družbi in po drugi strani kot ključna okoliščina za zaključek, da do vračila ni prišlo, utemeljeno upošteva dejstvo, da na računu družbe ni bilo ustreznih prilivov.

Prvostopenjski organ ob prejemu pritožbe ne le lahko, temveč je dolžan dopolniti postopek, če bi morala biti pritožniku dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo odločbe, pa mu ni bila dana. Pooblastilo organu druge stopnje, da odpravi pomanjkljivosti, storjene v postopku na prvi stopnji (2. odstavek 243. člena ZUP), kakršna je pomanjkljiva obrazložitev odločbe, ter ustrezno dopolni postopek, pa je vsebovano v prvem odstavku 251. člena istega zakona (ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v davčnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino za leto 2008 v znesku 48 463,40 EUR ter mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 32 000 EUR, ki znaša 16 463,40 EUR.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ dohodnino tožniku odmeril na podlagi napovedi in na podlagi svojih podatkov ter pri tem ugotovil, da znaša letna davčna osnova tožeče stranke v skladu s 109. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju: ZDoh-2) in zmanjšana za olajšave 125 040,40 EUR. V skladu z lestvico iz prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 je bila tožniku od davčne osnove odmerjena dohodnina po stopnji 38,75819 % in znaša toliko, kot sledi iz izreka. Od odmerjene dohodnine je bila v skladu z drugim odstavkom 123. člena ZDoh-2 odšteta med letom plačana akontacija dohodnine in ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije, mora tožnik v skladu z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2 doplačati razliko.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da tožnik ugovarja znesku v višini 128 000 EUR, ki je bil uvrščen med dohodke. V tej zvezi ugotavlja, da je bila tožniku dohodnina odmerjena na podlagi ugotovitev zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-1404/2008-166 (0803-68,0703-18) z dne 30. 1. 2009, ki je bil opravljen pri pravni osebi A. d.o.o. in v katerem se obravnava tudi vprašanje osebnih prejemkov, ki so jih prejele fizične osebe od omenjene družbe. Tako naj bi v letu 2008 tožnikov mladoletni sin B.B. prejel znesek v višini 128 000 EUR na podlagi posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2007. Iz pobotnice z dne 29. 2. 2008 izhaja, da je bil kredit v celoti poplačan s strani tožnika, iz zapisnika pa še, da je bila za poslovanje preko osebnega računa mladoletnega sina pooblaščena njegova mati C.C. Na tej podlagi je organ prve stopnje zaključil, da je tožnik prejel dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, po kateri je obdavčen vsak dohodek, za katerega ni v zakonu izrecno določeno, da je oproščen dohodnine. Organ prve stopnje je tako skladno z določbami ZUP izdal odločbo na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal. Ker pa tožnika ni seznanil z dejstvi, na katerih temelji odločitev, je v skladu z 243. členom ZUP dopolnil postopek tako, da je tožnika vabil v zvezi s pritožbo. Tožnik je vabilo prejel, vendar se nanj ni odzval. Zato je organ prve stopnje pritožbo posredoval v reševanje drugostopnemu organu. Glede na takšen potek postopka drugostopni organ ugotavlja, da pravice tožnika do sodelovanja v postopku niso bile kršene, saj je prvostopni organ z vabilom saniral pomanjkljivost postopka pred izdajo odločbe. Tožnik v pritožbi sicer ugovarja, da dohodka ni prejel, vendar svojega ugovora konkretno ne pojasni. Zato pritožbeni organ zaključi, da je izpodbijana odločba zakonita, dejstva, na katera se opira, pa dokazana.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter bistveno kršitev pravil postopka. Zadeva po mnenju tožnika ni bila vsestransko in objektivno raziskana, saj prvostopni organ ni obravnaval izvora in namena prejetega zneska v višini 128 000 EUR. Ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku, pa je podana bistvena kršitev določb postopka. V postopku, ki se je vodil zoper družbo A. je tožnik sodeloval le kot priča in ni bil seznanjen, da se postopek nanaša tudi nanj kot zavezanca za davek. V postopku je bilo ugotovljeno, da je znesek 128 000 EUR prejel mladoletni sin na podlagi posojilne pogodbe in da je tožnik posojilo v celoti vrnil. Posojilo je bilo porabljeno za nakup in obnovo nepremičnine, katere lastnik je mld. sin. Tožnik je dvigal sredstva s sinovega računa le za sinove potrebe oziroma za nakup in vzdrževanje sinove nepremičnine. Davčni organ ni z ničemer izkazal, da je denar dvigal tožnik in še manj, da je denar porabil zase ali da ga je prejel kot plačilo za opravljeno posredovanje za družbo A.. Davčni organ zgolj sumi, da posojilo ni bilo vrnjeno, ker na računu družbe A. ni bilo ustreznih prilivov. Pri tem spregleda možnost, da se posojilo vrne na druge načine. Posojilo je tožnik družbi vrnil v obliki 30 verižnih kompenzacij, sklenjenih med D.D., družbo A. in tožnikom. Posojila kot taka pa se ne vštevajo v dohodnino. Prav tako ne gre za boniteto po 31. členu ZDoh-2. Tožeča stranka je posojilo prejela za mld. sina in ga v celoti vrnila. Zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno, odločitev pa je oprta zgolj in samo na izjavo tožnika, da občasno posreduje pri poslih z omenjeno družbo. Vabilo na zaslišanje šele v pritožbenem postopku ne zadostuje za sanacijo pomanjkljivosti v postopku. Postopek je bil voden nepravilno, odločitev druge stopnje pa je nezakonita in napačna. Davčni organ je tako ravnal v nasprotju z načelom materialne resnice, z ozirom na nepopolno in nezanesljivo ugotovljena dejstva pa je kršil tudi načelo proste presoje dokazov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Postopek na prvi stopnji res ni bil voden pravilno, saj tožniku ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku, izpodbijana odločitev pa v bistvenem, to je glede (edinega) dohodka, ki se upošteva pri odmeri dohodnine in ki ga tožnik ni napovedal, ni obrazložena. Vendar pa sta bili po presoji sodišča obe navedeni kršitvi odpravljeni v pritožbenem postopku. Prva z vabilom tožniku, da se v zadevi izjavi in druga z razlogi, ki jih vsebuje obrazložitev drugostopne odločbe. Ne drži namreč tožbena trditev, da vabilo na zaslišanje v pritožbenem postopku ne zadostuje. Kot pravilno pojasni že drugostopni organ, je pooblastilo za takšno postopanje vsebovano v drugem odstavku 243. člena ZUP, po katerem prvostopni organ ob prejemu pritožbe ne le lahko, temveč je dolžan dopolniti postopek, če bi morala biti pritožniku dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo odločbe, pa mu ni bila dana. Pooblastilo organu druge stopnje, da odpravi pomanjkljivosti, storjene v postopku na prvi stopnji, kakršna je pomanjkljiva obrazložitev odločbe, ter ustrezno dopolni postopek, pa je vsebovano v prvem odstavku 251. člena istega zakona (ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v davčnem postopku.

Prav tako ne drži tožbena trditev, da se odločitev po vsebini opira samo in zgolj na izjavo tožnika, da občasno posreduje v poslih z družbo A. d.o.o. Iz razlogov druge stopnje jasno sledi, da je bilo pri ugotovitvi, da gre pri izplačilu zneska 128 000 EUR na račun tožnikovega mladoletnega sina za dohodek tožnika, poleg že omenjenega posredovanja upoštevanih še več drugih okoliščin, ki so pripeljale ne le do suma, temveč do prepričanja davčnih organov, da gre pri obravnavanem (spornem) znesku za tožnikov dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki je obdavčen z dohodnino. S takšnim zaključkom se strinja tudi sodišče. Vsebina in zaključki zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, ki jih povzame drugostopni organ v svoji odločbi in na katere se opira izpodbijana odločitev, so namreč izčrpni in prepričljivi. Poleg okoliščin v zvezi z nakazilom omenjenega zneska (mladoletnemu sinu, na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene s tožnikom) prepričajo zlasti okoliščine, ki se nanašajo na razmerje tožnika do družbe A. kot izplačevalca in zaradi katerih se po eni strani pobotnica utemeljeno ne upošteva kot dokazilo o vračilu spornega zneska omenjeni družbi in po drugi strani utemeljeno upošteva kot ključna okoliščina za zaključek, da do vračila ni prišlo, dejstvo, da na računu družbe A. ni bilo ustreznih prilivov. Vse ostale okoliščine, ki jih tožnik prvič navaja v tožbi, in dokazila, ki jih v tej zvezi prilaga, zlasti tista o kompenzaciji, je šteti, glede na opisani potek postopka, za nedopustno tožbeno novoto in jih zato sodišče pri odločanju ne upošteva.

Prav tako pa tudi ne drži in ni resnična tožbena trditev, da je tožnik pri inšpekcijskem nadzoru družbe A. sodeloval le kot priča in da ni bil seznanjen, da se postopek nanaša nanj kot zavezanca za davek. Iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru in nenazadnje tudi iz odločbe (št. DT 0610-1404/2008-170 (0803-68, 0703-18) z dne 25. 3. 2009), izdane pravni osebi, ki jo tožnik prilaga tožbi, namreč jasno sledi, da je tožnik pri inšpekcijskem pregledu sodeloval kot začasni zastopnik inšpicirane pravne osebe – družbe A., iz zapisnika in odločbe pa prav tako dovolj jasno sledi, da se ugotovitve o nakazilu spornega zneska nanašajo na tožnika kot prejemnika drugih dohodkov, od katerih se je dodatno odmerila akontacija dohodnine v višini 32 000,00 EUR. To pa pomeni, da je bil tožnik kljub pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko seznanjen za razlogi za davčno odmero že ob izdaji izpodbijane odločbe in da zato sicer pomanjkljive vsebine vabila ni šteti za takšno bistveno pomanjkljivost, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev v zadevi.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.