Jedro

Sklep, da oseba v določenem trenutku nima poslovne sposobnosti, je mogoč tudi, če ji poslovna sposobnost formalno ni bila omejena ali odvzeta.

Sposobnost tožnice izraziti svojo voljo v zvezi z bivanjem v domu starejših občanov ne pomeni, da je sposobna pravno veljavno izražati tudi svojo voljo s potekom postopka na sodišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici z izpodbijanim sklepom postavilo za skrbnika za poseben primer Center za socialno delo V. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da za skrbnico postavi njeno hči J.S. oziroma enega izmed Centrov za socialno delo (v nadaljevanju CSD) izven V., podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zmožna je odločati sama in veljavno izražati svojo voljo. Ne strinja se z izbiro CSD V., saj ima z njim slabe izkušnje. Meni da so pristranski in ne upoštevajo interesov varovancev. Poslovna sposobnost ji ni bila omejena ali odvzeta, zato ni pravdno nesposobna. Sklep se sklicuje na napačen odstavek 81. člena ZPP, saj je treba uporabiti prvi odstavek tega člena v povezavi z 211., 212. in 181. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Po ugotovitvi izvedenke za psihiatrijo tožnica večino povedanega razume, kar pomeni, da lahko pravilno izoblikuje svojo pravo voljo. Iz izvedenskega mnenja namreč sledi, da tožnica z gotovostjo vztraja, da hoče domov, in je torej zmožna izoblikovati svojo voljo. Prezrte so bile njene želje v zvezi z določanjem skrbnika, saj je sama predlagala, da se za skrbnico določita njeni hčeri. Hčerama ni bila dana možnost, da bi izrazili želje in predloge, čeprav najbolje vesta, kaj je za tožnico dobro. Sodišče ni opravilo poizvedb in izpeljalo dokazov, na podlagi katerih bi s stopnjo zanesljivosti prišlo do zaključka, da sorodniki niso primerni za skrbnika. Edini sorodnik, s katerim je v slabih odnosih, je toženec, ki se ne razume z nikomer, tudi z njenima hčerama ne. Če sodišče meni, da potrebuje skrbnika za poseben primer, pa zavrača udeležbo CSD V. in naj se postavi katerikoli CSD izven V.. Ne drži pavšalen zaključek izvedenke, da je tožnica pod pritiskom sorodnikov in tudi ni jasno, na podlagi česa izvedenka to zaključuje. Bivanje v domu upokojencev je želja toženca in ni nikoli bila želja tožnice. Glede svojih odgovorov z da ali ne poudarja, „da je treba vprašanje večkrat preveriti – ne samo enkrat vprašati, saj potrebuje čas med enim in drugim vprašanjem, drugače se zmede“. To ne pomeni, da so njeni odgovori nezanesljivi. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je izvedenka v svojem mnenju zapisala, da tožnika kompleksnejših vprašanj najbrž ne razume. Izvedenka torej ni prišla do jasnih oziroma gotovih zaključkov in gre le za njene domneve. Zaključke izvedenskega mnenja zavrača, ker meni, da so pavšalni in ne temeljijo na strokovnih ugotovitvah, niti ne ugotavljajo prave volje tožnice. S svojima hčerama J. in N. se dobro razume, saj jo redno obiskujeta, poleg tega pa jima zaupa, saj je ne silita, da biva v domu za upokojence, kjer se tožnica ne počuti dobro. Sodišče prve stopnje neutemeljeno, kljub zakonski podlagi v 182. členu ZZZDR, za skrbnika ni imenovalo njenega sorodnika.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep zavzema stališče, da tožnica ni pravdno sposobna, ker ni sposobna doumeti dogajanja v zvezi s postopki na sodišču in tudi ne prosto odločati ter pravno veljavno izražati svojo voljo v zvezi s potekom postopka.

6. Določba 80. člena ZPP sodišču nalaga, da ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi ali je tisti, ki je nastopil kot stranka pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Če ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika, zahteva, da pristojni organ za socialne zadeve postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi (drugi odstavek 81. člena ZPP).

7. V primeru dvoma v pravdno sposobnost stranke (v predmetni zadevi je sodišče prve stopnje vanjo upravičeno podvomilo), mora sodišče vprašanje (ne)obstoja pravdne oziroma procesne sposobnosti rešiti v tekočem postopku, in v primeru zaključka, da procesne sposobnosti nima (kot v obravnavanem primeru) ukrepati v skladu z drugim odstavkom 80. in 81. člena ZPP.

8. Pravdna oziroma procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno opravlja procesna dejanja (77. člen ZPP). Kdor je poslovno sposoben, je tudi procesno sposoben. V teoriji in praksi je utrjeno stališče (1), da je sklep, da oseba v določenem trenutku nima poslovne sposobnosti, mogoč tudi, če ji poslovna sposobnost formalno ni bila omejena ali odvzeta. Sodišče iz ravnanja osebe lahko sumi, da zaradi duševne bolezni ali drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi (ko bi sicer na podlagi 44. člena Zakona o nepravdnem postopku; ZNP, bil utemeljen odvzem poslovne sposobnosti).

9. V predmetni zadevi je sodišče podvomilo v pravdno sposobnost tožnice. Ker po opravljenem pogovoru s tožnico, oziroma poskusu njenega zaslišanja, ni moglo zaključiti, ali tožeča stranka razume pomen tega postopka ali ne (3. točka obrazložitve), je zaradi ugotovitve (ne)obstoja pravdne sposobnosti postavilo izvedenko psihiatrične stroke doc. dr. V.Š, dr. med. Upoštevaje njen izvid in mnenje z dne 4. 3. 2013 pa je zaključilo, da tožnica ni pravdno sposobna.

10. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da tožnica ni pravdno nesposobna, ker ji ni bila omejena ali odvzeta poslovna sposobnost. Postopanje sodišča, ki je ravnalo v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZPP, je materialnopravno pravilno. Sposobnost tožnice izražati svojo voljo v zvezi z bivanjem v domu starejših občanov, s čimer tožnica izpodbija pravilnost odločitve, ne pomeni, da je sposobna pravno veljavno izražati tudi svojo voljo v zvezi s potekom postopka na sodišču. V prid pravilnosti odločitve nenazadnje govori dejstvo, da je tožnica v predmetnem postopku najprej, 18. 1. 2013, tožbo umaknila (podpisala se je že pod natipkano besedilo), kasneje, 28. 1. 2013, pa je umik preklicala (podpisala se je pod že natipkano besedilo). Sicer pa je sposobnost njenega razumevanja preizkusila tudi v postopku postavljena izvedenka psihiatrične stroke (njenemu mnenju tožnica sicer nasprotuje), ki je ocenila, da tožnica ni sposobna dojeti kompleksnega dogajanja v sodnem postopku, čemur je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo. Razumevanje preprostih navodil je bistveno manj, kot razumeti pomen sodnega postopka. Nenazadnje pa to potrjujejo tudi pritožbene navedbe (2).

11. Ugotovitve izvedenke, na katere se opira sklep (3., 4. točka obrazložitve) so 1), da se tožnica ne more izražati niti ustno niti pisno, 2) da odgovarja z da ali ne, pri čemer so nekateri izmed odgovorov nezanesljivi, 3) da kompleksnejših vprašanj ne razume, 4) da razume preprosta navodila, 5) da tožnica sicer bere, vendar izvedenka ni mogla z gotovostjo potrditi, da je napisano oziroma prebrano razumela, vsaj ne v celoti, 6) da je tožnica (po mnenju izvedenke) pod pritiskom sorodnikov in, 7) da tako stanje traja že vse od dne, ko je tožnica doživela možgansko kap, to je od 30. 1. 2011. 12. Neutemeljen je pritožničin očitek, da se je sodišče oprlo na „pavšalne in nedokazane zaključke izvedenskega mnenja“. Nosilni očitek pritožbe izvedenskemu mnenju je, da je zaključek izvedenke, da je tožnica pod pritiskom sorodnikov pavšalen in neobrazložen. Izvedenka je zapisala, da meni, da je tožnica pod pritiskom sorodnikov, razloge, zakaj je taka tudi ocena sodišča, pa je navedlo sodišče (6. točka obrazložitve). Mnenje izvedenke, da tožnica ni sposobna dojeti kompleksnega dogajanja v sodnem postopku, temelji na ugotovitvi, da razume le preprosta navodila, kar je bistveno manj, kot razumeti pomen sodnega postopka. V zvezi s pojasnjevanjem tožnice, da je sposobna izraziti svojo voljo glede tega, da ne želi bivati v domu upokojencev, pa je tožnici treba pojasniti, da izvedenka temu sicer pritrjuje. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključkov izvedenke, ki temeljijo na opravljenem psihiatričnem intervjuju s tožnico in strokovnih ugotovitvah.

13. Sodišče prve stopnje je tožnici za skrbnika postavilo CSD V., pri čemer je imelo oporo za tako odločitev v 211. členu in 212. členu ZZZDR. Pritožnica z nekonkretizirano trditvijo, „da dvomi v njegovo nepristranost in objektivnost v citirani zadevi“ in neobrazloženo trditvijo „da ima z njimi zelo slabe izkušnje, meni, da so pristranski in ne upoštevajo interesov varovancev“, pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Sicer pa podatki spisa dokazujejo ravno nasprotno, saj je CSD V. z odločbo 2. 2. 2011 (priloga spisa A2) razrešil toženca, ki ji je bil postavljen za skrbnika za poseben primer (postavljen je bil zastopati tožnico v postopkih za njeno namestitev v domu upokojencev in v vseh zadevah v zvezi z bivanjem v domu), ker je ugotovil, da je tožnica sposobna sama odločati o tem, kje želi bivati.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo 182. člena ZZZDR, ker za skrbnika ni imenovalo sorodnice tožnice (zavzema se, da bi bila skrbnica njena hčerka). Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi sklepa (6. točka obrazložitve) in v zvezi s pritožbenimi trditvami še dodaja. Ob ugotovitvi sklepa, da so odnosi med tožničinimi sorodniki slabi (tožnica sama priznava, da se sin in hčerki ne razumeta), da je v predmetni zadevi toženec sin, za zastopanje pa je tožnica prvotno pooblastila svojo hči ter da je tožnica očitno pod pritiskom sorodnikov, to ne bi bilo v tožničino korist. Prikazovanje tožnice, da ni pod pritiskom sorodnikov, ne terja posebnega odgovora, saj podatki postopka, na katere se sklicuje tudi sklep, kažejo drugače. Ugotovitve sklepa (4. točka obrazložitve), da je glede na to, da se tožnica ne more pisno izražati, moral vloge, ki so bile vložene v spis, napisati nekdo drug in ne tožeča stranka, pri čemer zaradi težav z branjem tudi ni mogla vedeti, kaj je v teh vlogah dejansko zapisano, pritožnica ne izpodbija (natipkani in s strani tožnice podpisani vlogi z dne 22. 1. 2013 in z dne 28. 1. 2013). Sodišču ni bilo treba izvajati drugih dokazov (zaslišati hčerki J.S. ter N.B., s katerima se dobro razume, jo redno obiskujeta, jima zaupata in je ne silita, da biva v domu za upokojence, kjer se ne počuti dobro), saj je imelo dovolj podlage za odločitev v podatkih spisa.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni procesnih in materialnih razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na šestem odstavku 163. člena ZPP (odločitev o stroških odvisna je od končnega uspeha).

(1) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem; A. Galič, stran 333

(2) Tožeča stranka glede svojih odgovorov z da ali ne poudarja, „da je treba pri njej vprašanja večkrat preveriti – ne samo enkrat vprašati, saj potrebuje čas med enim in drugim vprašanjem, drugače se zmede“.