Jedro

Ker tožnica ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni prišlo in tožena stranka ni imela podlage za razporeditev na drugo delovno mesto in za znižanje plače. Do razlike v plači med prejeto plačo in plačo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi je tožnica upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu (prvi odstavek 1. točke, prvi odstavek 2. točke, prvi odstavek 4. točke, prvi odstavek 5. točke, 6. in 7. točka v I. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške službenih potovanj v višini 316,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2006 dalje do plačila. V presežku je zahtevek iz naslova obresti zavrnilo (tč. I/1 izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova prikrajšanja nadomestil plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni in letnega dopusta za mesec december 2006 obračuna bruto znesek 1.401,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plača davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2007 do plačila, za mesec januar 2007 obračuna in plača od bruto zneska 1.086,54 EUR davke in prispevke in ji izplača neto znesek 359,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2007 do plačila, za mesec februar 2007 obračuna in plača davke in prispevke od bruto zneska 543,27 EUR in ji izplača neto znesek 187,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2007 do plačila, za obdobje od 14. 2. 2008 do 14. 3. 2008 pa obračuna in plača od bruto zneska 1.388,00 EUR davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz naslova razlike nadomestila plače za mesec december 2006 in za obdobje od 14. 2. 2008 do 14. 3. 2008 je zavrnilo (tč. I/2 izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2007 obračuna bruto znesek 617,59 EUR, za sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 pa bruto znesek 110,83 EUR, plača davke in prispevke od tako določenih bruto zneskov, in ji izplača neto znesek, od v tč. I/4 in I/5 navedenih zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska (2. 7. 2007 in 2. 7. 2008) dalje do plačila. Višji znesek iz tega naslova je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške plačane šolnine v znesku 1.001,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 500,75 EUR od 4. 5. 2007 do plačila in od zneska 500,75 EUR od 23. 5. 2007 do plačila (tč. I/6 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 797,43 EUR in da je tožena stranka dolžna plačati pričnino priči G.D. v znesku 90,00 EUR (tč. I/7 izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 825,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2008 dalje do plačila (tč. II izreka sodbe).

Zoper ugodilni del I. točke izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je nekritično sledilo izpovedi tožnice, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz izpovedi direktorja tožene stranke izhaja, da je oba računa za plačilo šolnine plačala tožnica brez njegove vednosti, plačila šolnine pa ni odobril niti bivši poslovni partner Ž.U. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj dvomi v izpoved direktorja tožene stranke. Kot bivši poslovodja bi morala tožnica vedeti, da uveljavljanje zahtevka za plačilo šolnine brez sklenjene pisne pogodbe o izobraževanju ni logično in izkustveno sprejemljivo. V zvezi z vsemi odprtimi vprašanji bi zadevo lahko razjasnili z zaslišanjem Ž.U., ki ga sodišče ni dopustilo. Tožena stranka drugače kot s predlaganimi dokazi ne more dokazati, da s tožnico ni bilo nobenega dogovora o plačilu šolnine. Poudarja, da je v zvezi s povračilom stroškov dnevnic za službene poti direktor tožene stranke pojasnil, da potnih nalogov ni nikoli videl in podpisal, niti jih niso videli v računovodstvu. Tudi pričanje G.D. ne potrjuje zaključke sodišča glede dolga iz naslova stroškov za službena potovanja. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj ni verjelo izpovedi direktorja tožene stranke, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Ker je bila tožnica razporejena na novo delovno mesto komercialnega referenta, za katerega je bila predvidena nižja plača, so bila posledično nižja tudi izplačila nadomestil plače. Ne drži, da tožena stranka ni nasprotovala višini tožbenega zahtevka iz naslova neizplačanih nadomestil plače. V tej smeri je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi ocenil višino prikrajšanja. Pri poslovanju tožene stranke bi moralo sodišče v večji meri upoštevati določbe Zakona o gospodarskih družbah, kjer je urejena razrešitev poslovodnih delavcev. Tožnica je bila zakonito razrešena in je kasneje prejemala ustrezno plačo v skladu s Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine. Glede zahtevka iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust je bilo pojasnjeno, da tožnica ni izročila kompletne dokumentacije in vseh osnovnih sredstev. Njihova vrednost bistveno presega morebitni dolg tožene stranke. To obveznost je tožena stranka pobotala, zato iz naslova regresa ničesar ne dolguje. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Navedb tožnice v odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je tožnica odgovor vložila prepozno, torej po izteku 15 dnevnega roka iz 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l RS št. 26/99 - 45/2008). Rok teče od vročitve izvoda pritožbe tožene stranke, ki je bila v konkretnem primeru opravljena dne 23. 12. 2008, kar pomeni, da se je rok za odgovor na pritožbo iztekel 7. 1. 2009. Odgovor na pritožbo, ki je bila oddan priporočeno na pošto 8. 1. 2009, je tako vložen po izteku zakonsko določenega roka in ga pritožbeno sodišče ni presojalo (2. odstavek 344. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Pri očitku, da sodišče prve stopnje, ne pojasni in obrazloži, zakaj ni sledilo pričanju direktorja tožene stranke, gre dejansko za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbijanje dokazne ocene. V tem pogledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo.

Tožena stranka v pritožbi najprej izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka na podlagi dogovora zavezala plačati šolnino. Vendar pritožbeno sodišče v njeno pravilnost ne dvomi. Navedeno izhaja iz predložene listine – seznam delovnih nalog (priloga A/11), ki je bila toženi stranki predložena na podlagi ustnega dogovora ob odsvojitvi poslovnega deleža in v kateri je plačilo šolnine na ... šoli, smer ..., predvideno v zadnji alinei, za veljavnost dogovora o plačilu šolnine pa ni bilo potrebno skleniti sporazuma v pisni obliki. V dokaz svojih trditev, da tožena stranka ni poravnala obveznosti plačila šolnine, je tožnica predložila listino (priloga A/7), iz katere je razvidno, da je tožena stranka plačilo za 2. in 3. obrok šolnine za II. letnik izobraževanja na navedeni šoli, zavrnila. To je potrdila tudi tožnica. Trditev, da je tožnica sama plačala dva obroka na ... in da je bilo plačano brez vednosti direktorja tožene stranke, je sodišče ovrglo z listino (priloga A/7), pa tudi s tem, ko toženi stranki ni verjelo, da bi bila obveznost že poravnana, saj v takem primeru vodstvo šole ne bi pošiljalo obvestila o neporavnani obveznosti toženi stranki. Pritožbeno sodišče pa še poudarja, da je v spis tožnica vložila tudi dopis z dne 12. 4. 2007 (priloga A/6), v katerem je kot razlog zavrnitve plačila šolnine naveden postopek tožničine odpustitve. Tega razloga pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, tožena stranka ne bi navedla, če dejansko ne bi obstajal dogovor o plačevanju šolnine za njeno izobraževanje. Po drugi strani ni videti razloga, da bi sodišče verjelo izpovedi direktorja tožene stranke o tem, da mu ni bilo znano, ali je takratni poslovni partner Ž.U. odobril plačilo šolnine. Glede na izpoved direktorja, da sta se s tožnico pogovarjala oba, sicer ne istočasno, a vedno tako, da se je tisti, ki se je dogovarjal s tožnico, pogovarjal v imenu obeh, ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem Ž.U. Po mnenju pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnice in priloženih listin dovolj podlage za zaključek, da je tožena stranka zavrnila dogovorjeno obveznost plačila šolnine v skupnem znesku 1.001,50 EUR. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Prav tako je neutemeljeno tožena stranka zavrnila plačilo stroškov za službena potovanja po potnih nalogih z dne 4. 10. 2006, 11. 10. 2006, 17. 10. 2006, 20. 10. 2006 in 14. 11. 2006. Za katera opravljena službena potovanja gre, je razvidno iz tožničine izpovedi, ki je na naroku na vpogled predložila dvojnike potnih nalogov z obračuni, fotokopije pa je v dokazne namene predložila v spis (priloga A/15). Potne naloge je tožnica sama izpolnjevala, vendar je bil direktor tožene stranke z njimi seznanjen. Pritožbena trditev, da je direktor tožene stranke jasno izpovedal, da predmetnih nalogov ni videl, ne more biti uspešna. Verodostojnost pričevanja tožnice v tem delu potrjuje listina – sporočilo priče G.D., ki je bil pooblaščenec direktorja, po elektronski pošti z dne 28. 11. 2006 (priloga A/15), da je direktor tožene stranke pregledal in akceptiral dostavljene potne naloge, zlasti pa izpoved priče G.D., ki je povedal, da je tožnica na zahtevo direktorja z dne 20. 11. 2006 potne naloge z obračuni za iste službene poti tretjič poslala v ..., direktor pa je potrdil, da so pravilno izpolnjeni.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva glede višine tožničine plače. Pri tem je izhajalo iz 8. člena pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža z dne 15. 3. 2006 (priloga A/18), v katerem se je prevzemnik deleža zavezal, da ne bo odpovedal sklenjenih pogodb o zaposlitvi zaposlenim delavcem družbe pred potekom treh let od podpisa pogodbe oz. bo takoj po vpisu sprememb v sodnem registru sklenil nove pogodbe o zaposlitvi. Dne 17. 11. 2006 je direktor tožene stranke izdal sklep o razrešitvi tožnice z delovnega mesta vršilca dolžnosti vodje oziroma poslovodje O. in razporeditvi na novo delovno mesto, do navedenega datuma pa je tožnica opravljala delo vodje z nespremenjenimi nalogami in plačo, kar je bilo ustno dogovorjeno s strani direktorja ob prevzemu poslovnega deleža družbe (priloga B/1). Tožena stranka je ob razrešitvi tožnici poskušala vročiti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialnega referenta dne 17. 11. 2006 in 19. 12. 2006 (prilogi A/16 in B/6), vendar do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice ni prišlo. Pri tem ne gre prezreti, da predlog nove pogodbe (priloga B/6) glede plače napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine, čeprav iz 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izhaja, da je obvezna sestavina pogodbe tudi določilo o znesku osnovne plače delavca. Da je bilo ob odsvojitvi poslovnega deleža dogovorjeno, da tožnica do sklenitve nove pogodbe obdrži prejšnjo plačo, pa nenazadnje izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke (list. št. 47), da je bilo takrat dogovorjeno, da stroški za delo delavcev ostanejo nespremenjeni.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadalj.) enostranskih odločitev delodajalca o "razporeditvi" in „znižanju plače“ ne predvideva več, ampak je glede na pogodbeni značaj delovnega razmerja možna le sklenitev ali sprememba pogodbe o zaposlitvi za drugo delo. Ker do sklenitve nove pogodbe na predlog tožene stranke v smislu 3. odstavka 47. člena ZDR ni prišlo, tožena stranka ni mogla z enostransko odločitvijo tožnico razporediti na drugo delovno mesto in ji obenem znižati višino plače. V veljavi je ostala višina plače, kot je bila dogovorjena ob odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, in od nje je bila tožena stranka dolžna obračunati in izplačati nadomestila plače za čas odsotnosti z dela in za letni dopust. Tožnica je zato upravičena do razlike neizplačanih nadomestil, njeni višini pa tožena stranka v postopku ni ugovarjala. Neutemeljeno je sklicevanje, da bi moralo sodišče s tem v zvezi izvesti predlagan dokaz z izvedencem finančne stroke. Ta dokaz je tožena stranka predlagala v odgovoru na tožbo, vendar pa zanj velja, da mora biti substanciran. Stranka mora namreč vselej konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s predlaganim dokazom ugotovijo, česar pa tožena stranka ni storila. Poleg tega, da sodišče ni dolžno izvesti nesubstanciranih dokaznih predlogov, je treba dodati, da je pooblaščenec tožene stranke dokazni predlog s postavitvijo izvedenca na zadnjem naroku 11. 11. 2008 tudi umaknil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka eventualni dolg tožnice že pobotala s svojo terjatvijo za izročitev kompletne dokumentacije in osnovnih sredstev, zaradi česar tožena stranka iz naslova regresa za letni dopust tožnici ne dolguje več ničesar, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožena stranka ni izkazala, da dejstev o pobotu zahtevkov brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odstavka 337. čl. ZPP. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za presojo (1. odst. 360 čl. ZPP) in se do njih pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani ugodilni del v I. točki izreka sodbe. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).