Jedro

Ker gre v bistvu za enake revizijske trditve, ki so bile obravnavane že v pred tem končani revizijski zadevi, ne katero je bil tožničin pooblaščenec že pred vložitvijo te revizije izrecno opozorjen, se lahko ponovne neskladne navedbe tožničinega pooblaščenca, na katere je bilo že večkrat odgovorjeno, uvrščajo v sfero nepoštene uporabe procesnih pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1,939.819,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 dalje, iz naslova plačila razlike plače za čas od 1.9.1990 do 31.12.1992, ki naj bi jo tožena stranka zadržala v okviru 20% znižanja plač po takrat veljavni SKPG in KP dejavnosti. Ugotovilo je, da je bilo znižanje plač pri toženi stranki zakonito izvedeno v skladu z veljavno KP, tako, da tožnica ne more zahtevati izplačila razlike, ne glede na to, da se tožnica oziroma njen prednik ni odločil za vnovčenje te razlike v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica po svojem pooblaščencu revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) revidentka zatrjuje, da izpodbijani sodbi nimata razlogov: - o tožbenih trditvah, ki kažejo na nezakonitost zniževanja plač pri toženi stranki; - o navedbah o nezakonitosti uporabe predpisov o lastninjenju za nazaj in da tožena stranka ni dovolila sodelovanja delavcev v postopku lastninskega preoblikovanja in je s tem delavce prikrajšala; - o tem, da je tožnica uveljavljala neupravičeno obogatitev in da je tožena stranka le fiktivno prikazovala izgubo, dejansko pa razsipno poslovala in ustvarjala akumulacijo; - o sklicevanju tožnika na kršitve Ustave.

V posledici gornjih napak, naj bi bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP), sodišče tožničinih revizijskih trditev o dejstvih, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč (npr. o izločitvi delavcev od sodelovanja v postopku lastninskega preoblikovanja), ni moglo in niti ni smelo preizkušati.

Revizijski očitek, da se sodišče ni izjavilo o zatrjevanih dejstvih, ni utemeljen, vsaj kar se tiče za odločitev v tem sporu pravno pomembnih dejstev. Z dejstvi, ki za odločitev v tem sporu niso bila pomembna, pa se sodišče glede na določbe 4. odstavka 324. člena in 1. odstavka 360. člena ZPP ni bilo dolžno ukvarjati. Tako je že prvostopno sodišče določno navedlo, zakaj šteje postopke o zniževanju plač v smislu določb veljavne KP za zakonite in veljavne, sodišče druge stopnje pa je s takšnimi zaključki izrecno soglašalo in tudi samo poudarilo, zakaj šteje tožničine pomisleke za neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je prav tako prepričljivo odgovorilo na tožničine trditve o neupravičeni obogatitvi in kršitvah ustavnih pravic ter pri tem tožnico izrecno opozorilo na identična stališča revizijskega sodišča, že sprejeta v praktično identičnih sporih med drugimi delavci, ki jih je zastopal tožničin pooblaščenec, in toženo stranko (sodba v zadevi opr. št. VIII Ips 206/2002, z dne 14.1.2003). O kršitvah določb pravdnega postopka, kot jih nižjima sodiščema očita revizija, tudi v povezavi z zmotno uporabo materialnega prava, zato v tem primeru ne more biti govora. Ker gre za v bistvu enake revizijske trditve, kot so bile obravnavane že v pred tem končani revizijski zadevi VIII Ips 206/2002, na katero je bila tožnica izrecno opozorjena in v številnih drugih zadevah tožene stranke, v katerih je tožnike zastopal isti pooblaščenec, se lahko neskladne revizijske navedbe tožničinega pooblaščenca, na katere je bilo že večkrat odgovorjeno uvrščajo v sfero nepoštene uporabe procesnih pravic izven okvira določb 9. člena ZPP.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.