Jedro

Tožnik bi moral očitek o nacionalističnem sojenju podkrepiti s trdnimi dokazi, ali pa vsaj z logično sklenjenim krogom indicev, saj je sicer ta očitek sam po sebi, zgolj po nekakšni etimologiji priimkov, najmanj nesklepčen in nekorekten. Že na ravni trditev ni niti verjetno, da bi bil sodnik z domnevno neslovenskim priimkom pristranski, niti da bi s tem pri povprečno razumnem človeku zbudil dvom v svojo nepristranskost, če ima tudi ena od strank v sporu neslovenski priimek.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, ki je tožnikovo pomoč toženki ocenilo kot normalno, običajno medčloveško, medsosedsko pomoč bližnjega. Te občasne pomoči tožnik toženki seveda ni bil dolžan nuditi, če pa jo je, je bilo to prostovoljno (torej s privolitvijo v lastno "prikrajšanje"). Njegovo pričakovanje, da bo za to poplačan s stanovanjem, je bilo brez podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek delno ustavilo, (I.), tožbo glede ugotovitve, da je tožnik skrbel za toženko, je zavrglo (II.), sicer pa je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu plača 44.972,40 EUR in stroške (III.).

2. Tožnik se je zoper sodbo (III.) pritožil, predlaga njeno razveljavitev oz. spremembo. Nasprotuje vsem razlogom za zavrnitev njegovega zahtevka. Trdi, da ne drži, da bi toženka vse do novembra 2018 lahko sama skrbela zase, da to iz izpovedbe priče A. A. ne izhaja in da padec ni bil vzrok za toženkin odhod v DSO. Tega je potrebovala zaradi družabnosti, naglušnosti in otežene mobilnosti, vse to pa naj ne bi bilo zadosti razčiščeno. Navaja, da je toženka njegovo oskrbo vsak dan ne le zahtevala, pač pa tudi sprejemala, imenovala ga je „nečak“. Štela je, da ji je dolžan pomagati, če pomoči ni prejela, ga je takoj verbalno napadla. Nadalje meni, da mu je bila bistveno kršena pravica do nepristranskega sojenja, saj naj bi bila sodnica pristranska in jo je tudi izločal. Toženka ga je namreč na naroku pred sodnico žalila, mu skakala v besedo, se pogovarjala s sodnico, ta pa je odgovarjala namesto nje. Sodnica naj ne bi storila ničesar, da bi se distancirala od toženke, ni preprečila, da se je ta dotika in da krši njegove osebnostne pravice. Iz prepisa zvočnega posnetka sicer ne izhajajo posamezne izjave, ki naj bi to dokazovale, a pritožnik trdi, da jih navaja po spominu. Predsednik okrožnega sodišča je njegov predlog za izločitev sodnice zavrnil. Pritožnik nadalje v zvezi s tem navaja, da sta sodnica in toženka povezani tudi na osnovi narodne pripadnosti, in sicer gre za skupino neslovenskih narodov bivše Jugoslavije, kar kažejo priimki, in to krni najmanj videz nepristranskosti, tožnik kot Slovenec pa naj bi bil diskriminiran. Sodničina sovražnost do njega naj bi se kazala v načinu zaslišanja, prekinjala ga je in odgovarjala namesto toženke, cinično je komentirala njegove izjave, toženko pa je presedla v svojo neposredno bližino. Tudi izvajanje dokazov naj bi kazalo na tožničino pristranskost, saj ni želela presojati vsebine pisma B. B., ker naj bi se pojavil dvom, kako je prišel do tega pisma oz. kdo ga je sploh napisal. Pritožnik pojasnjuje, da mu ga je izročila toženka sama. Sodišče naj tudi ne bi smelo verjeti toženki, češ da je tožnika za vsako uslugo nagradila, saj je to brez podlage, brez enega samega listinskega dokaza. Sklene, da mu je bila kršena ustavna pravica do nepristranskega sojenja, sodnica naj bi imela že v naprej mnenje o strankah in predmetu odločanja. Tožnik še trdi, da je bilo kršeno tudi načelo enakega varstva pravic; naj mu ne bi bila dana možnost sodelovanja v delu postopka, saj toženka k nobenemu od svojih predlogov ni predložila nobenega dokumenta.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo odločilna dejstva v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožniku niso bile kršene ustavne pravice, konkretno tudi ne pravica do sodnega varstva (23. čl. Ustave RS) in znotraj nje do nepristranskega sodnika. Kot sam navaja, je zahteval izločitev razpravljajoče sodnice, a s svojo zahtevo ni bil uspešen: predsednik sodišča jo je zavrnil. Kršitev iz 2. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato ni podana.

7. Neutemeljeno pa pritožnik tudi po vsebini izpodbija zavrnjeno zahtevo za izločitev (5. odst. 73. čl. ZPP). Kot je povzeti iz izjave sodnice, je po ponovnem poslušanju posnetka toženkinega zaslišanja ugotovila, da izjav, ki jih pritožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, in naj bi implicirale njeno pristranskost (mdr. izjava toženkinega pooblaščenca, naj se toženka ne dotika sodnice, in izjava sodnice, da upa, da bo tožencu njegova vest dala spati), na posnetku ni slišati. Sodnica je pojasnila, da je toženka, ki je starejša oseba in je slabše slišala, sedela na prvem sedežu ob sodniškem pultu, da pa se ne spominja, da bi se je dotikala. Tožnik je sicer ugovarjal prepisu zvočnega posnetka (ki ne potrjuje njegovih trditev, ker teh na prepisu tudi ni), vendar je bil njegov ugovor zavrnjen, omogočeno pa mu je bilo poslušanje posnetka. V pritožbi sedaj zato neutemeljeno zatrjuje, da je bilo snemanje očitno prekinjeno, preden naj bi sodnica izrekla sporne izjave, saj za to, razen svoje trditve, ne ponudi nobenega drugega dokaza. Diskriminiranja na podlagi narodnosti tožnik sodnici v predlogu za njeno izločitev ni očital, zato je to sedaj v pritožbi zoper sodbo nedopustna novota. Vendar pa je treba kljub temu dodati, da bi moral tožnik očitek o tim. nacionalističnem sojenju podkrepiti s trdnimi dokazi, ali pa vsaj z logično sklenjenim krogom indicev, saj je sicer ta očitek sam po sebi, zgolj po nekakšni etimologiji priimkov, najmanj nesklepčen in nekorekten. Že na ravni trditev ni niti verjetno, da bi bil sodnik z domnevno neslovenskim priimkom pristranski, niti da bi s tem pri povprečno razumnem človeku zbudil dvom v svojo nepristranskost, če ima tudi ena od strank v sporu neslovenski priimek.1

8. Tožniku tudi ni bila kršena pravica do enakopravnega kontradiktornega obravnavanja (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), saj je imel, enako kot toženka, vse možnosti obravnavanja tako v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnice, kot tudi v dokaznem postopku. Vročene so mu bile vse vloge in vsa vabila na naroke.

9. Na splošni očitek, da naj toženka ne bi dokazala svojih navedb, je treba pojasniti, da je tožnik tisti, na katerem je bilo osnovno dokazno breme za obstoj njegove terjatve. Neutemeljeno pa tožnik v zvezi s tem očita, da naj toženka ne bi nič dokazala, češ da ni predložila dokumentacije. Velja načelo proste presoje dokazov: ni nobenih dokaznih pravil in tudi ni dokaznih sredstev, ki bi veljala več od katerih drugih. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je korektno izvedlo dokazni postopek, tekom katerega je poleg obeh strank zaslišalo še pet prič, tako tistih, ki jih je predlagal tožnik, kot tudi onih na predlog toženke. Poleg tega je prebralo pisno izjavo še ene priče ter vpogledalo vse listine, ki sta jih predložili stranki. Sodišče je v resnici presodilo in ocenilo tudi pismo toženkinega brata iz decembra 2016 (odreklo mu je verodostojnost in relevantnost, glej 21. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 9 spodaj), za katerega je sicer navedlo, da ga ni presojalo. Dokazna ocena, ki jo je sodišče napravilo zlasti na podlagi neposrednega vtisa o prepričljivosti in verodostojnosti vseh zaslišanih, je jasna, skrbna in razumna.

11. Tožnik in toženka sta soseda, lastnika vsak svojega stanovanja v dvostanovanjski hiši, tožnik v pritličju, toženka pa v mansardi. Toženka v tem stanovanju živi že 75 let, tesno je bila povezana s tožnikovimi predniki, stanovanje je dobila z oporoko. To ni sporno.

12. Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo, da je tožnik toženki občasno kaj pomagal, jo kam peljal, ji kaj prinesel iz trgovine, ji kaj popravil, kaj postoril, pri čemer pa se mu je tudi toženka oddolžila, in sicer tako, da mu je dala kaj denarja, skuhala kavo ali kaj za pod zob. Ugotovilo je, da toženka ni bila nemočna in potrebna popolne oskrbe ter da med strankama ni bilo dogovora o tem, da bo toženka tožniku v zameno za usluge zapustila oz. prepustila stanovanje. Pritožba v te ugotovitve ne zbuja nobenega utemeljenega dvoma. Kaj točno in koliko konkretno od različnih uslug je tožnik storil toženki, sploh ni bistveno, zato podrobnejše ugotovitve o tem niso potrebne. Še manj pomembno je (saj bi šlo le za indic za pravkar navedeno), ali je bila toženka pomoči potrebna, in če, kdaj in kolikšne. Bistveno namreč je, da tožnik toženki uslug („storitev“) ni nudil brez podlage ali ker bi ta kasneje odpadla. Ni namreč dokazal, da bi mu toženka za njegovo pomoč obljubila stanovanje oz. mu bo za to kaj posebej plačala. Noben dokaz za to ni bil posebej prepričljiv, dokazno breme pa je bilo na njem. Krepak dokaz o nasprotnem je že (nesporno, neprerekano) dejstvo, da je toženka zavrnila tožnikov predlog za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s katero bi prišel do njenega stanovanja.

13. Pravilna je torej ocena, da toženka ni bila neupravičeno obogatena in tožnik neupravičeno prikrajšan (190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ; (1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. (3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla). To splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi je treba vedno presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava, načela vestnosti in poštenja (5. čl. OZ), prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. čl. OZ) in mirnega reševanja sporov (11. čl. OZ).2

14. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, ki je tožnikovo pomoč toženki ocenilo kot normalno, običajno medčloveško, medsosedsko pomoč bližnjega. Te občasne pomoči tožnik toženki seveda ni bil dolžan nuditi, če pa jo je, je bilo to prostovoljno (torej s privolitvijo v lastno „prikrajšanje“). Njegovo pričakovanje, da bo za to poplačan s stanovanjem, je bilo brez podlage.

15. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

1 Tožnik s tem v zvezi sicer ne povsem razumljivo govori o „skupnosti neslovenskih narodov bivše Jugoslavije“, s čimer implicira trditev, naj bi si bili vsi pripadniki vseh teh medsebojno v naprej naklonjeni, kar že na abstraktni ravni ne drži. 2 Primerjaj sklep VS RS II Ips 295/2017 z dne 10.1.2019.