Jedro

Vložnikovo nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v obeh napadenih sklepih, predstavlja uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega M.B. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega M.B. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega M.B. je 08.01.2002 vložil pri Okrožnem sodišču v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba uvodoma navedena sklepa zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočni sklep Višjega sodišča v Mariboru tako, da pritožbi ugodi in pripor zoper obdolženega M.B. odpravi.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Z zatrjevanjem, da obdolženec ni nikoli grozil, da bo poskušano kaznivo dejanje dokončal, da pri poprejšnjih dogovorih z oškodovancem ni sodeloval, da sam ni nikoli ničesar storil zoper oškodovanca in njegovo hčer, da se oškodovanec ne čuti ogroženega s strani obdolženca, skuša zahteva izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku. Tudi nadaljnje navedbe v zahtevi ne vsebujejo nič konkretnega o tem, katero kršitev določb procesnega zakona naj bi zagrešilo sodišče s sklepom o podaljšanju pripora, zaradi tega zahteve v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil že sklep o odreditvi pripora z dne 08.11.2001 zoper obdolženega M.B. nezakonit in enako nezakoniti vsi nadaljnji sklepi o podaljšanju pripora, ker pri obdolžencu ponovitvena nevarnost po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni nikoli obstajala. Sklicuje se na vse dosedanje navedbe v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora in v predlogu za odpravo pripora in našteva kršitve, ki so po njegovem vplivale na zakonitost sodne odločbe in sicer, da obdolženec ni nikoli grozil, da bo dokončal očitano mu poskušano kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval zgolj slučajno in pri predhodnih dogovorih ni sodeloval, ni se hotel pogovarjati z oškodovancem, kolikor je obstajal dogovor o izterjavi dolga, tega ni bilo več, ko je domnevni naročnik V. od zadeve odstopil, obdolženec ni nikoli ničesar poskušal zoper oba oškodovanca, soobdolženca v zadevi nista priprta kljub njuni izrazitejši vlogi pri očitanem ravnanju, oškodovanec D.N. se od obdolženih M. in V.B. ne čuti ogroženega in ugotavlja, da sta M. in V.B. pri zadevi sodelovala le enkrat. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se gornja izvajanja vložnika nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje o obstoju okoliščin, na podlagi katerih sta tako prvostopno kot pritožbeno sodišči ugotovili obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Vložnikovo nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v obeh napadenih sklepih, predstavlja uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, zato vložnik v tej smeri z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Kot kršitve določb kazenskega postopka vložnik navaja, da so v napadenih sklepih nekritično povzete navedbe državnega tožilca o obdolženčevi predhodni obravnavanosti zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ko ta ni svojih trditev konkretiziral z opravilnimi številkami zadev in se tudi v spisu ne nahaja nobena dokumentacija, na katero se sklicuje izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru v napadenem sklepu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v spisu res ni priloženih prepisov obtožnic, na katere se sklicujeta oba napadena sklepa, so pa v spisu podatki o tem, da sta bili obe obtožnici v teku postopka za podaljšanje pripora vpogledani.

Pritožbeno sodišče v napadenem sklepu izrecno ugotavlja, da je pred odločanjem o zagovornikovi pritožbi pribavilo od prvostopnega sodišča po 3. odstavku 377. člena ZKP kazenska spisa in podatke iz teh spisov uporabilo pri odločanju o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ocena prejšnjega življenja obdolženega M.B. tako temelji v napadenih sklepih na dejstvih, s katerimi sta bili seznanjeni tako prvostopno kot pritožbeno sodišče, zato v njunih odločitvah ni nikakršne kršitve kazenskega postopka. Kolikor vložnik oporeka dejanskim ugotovitvam, ki so v obeh napadenih sklepih tudi ustrezno obrazložene glede osebnosti obdolženega M.B. in o obstoju posebnih okoliščin, z očitkom, da gre pri zaključku o obstoju realne in konkretne ponovitvene nevarnosti za arbitrarno, diskrecionarno in nujno subjektivno odločanje, ni mogel uspeti. Prav tako na odločitev o zakonitosti in pravilnosti obeh napadenih sklepov ne vplivata nadaljnji vložnikovi trditvi v zahtevi in sicer, da zoper ostala obdolženca pripor ni bil odrejen, kakor tudi, da ima obdolženi M.B. z 10.12.2001 sklenjeno honorarno delovno razmerje in da že zato odpade razlog za sklicevanje na to, da bo še naprej izvrševal kazniva dejanja z namenom preživljanja. Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni podlage za zaključek o nezakonito podaljšanem priporu. Kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v napadenih sklepih ni podana nobena kršitev zakona, ki jo uveljavlja vložnik, zahteva pa je vložena predvsem zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti, skladno s 425. členom ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.