Jedro

Sprememba obtožnega akta v korist obdolžencu ne zahteva preložitve obravnave zaradi priprave obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil B. R. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po istem zakonitem določilu mu je bila izrečena kazen štiri mesece zapora. Oškodovanci družba C. d. d. v stečaju, družba E. d. o. o., B. ter družba M. d. o. o. so bili na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede modificiranega obtožnega predloga je sodišče pravilno zaključilo, da upoštevaje določbo 344. člena ZKP vsaka sprememba obtožbe ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis obtožnega akta je tožilka spremenila le toliko, da je vrednost inkriminiranih predmetov prilagodila navedbam sodnega izvedenca ter podatkom iz spisa, vse v korist obsojenca, pri čemer je ostal v dejanskem, historičnem smislu obtožni predlog enak. Zato ni bilo potrebe po prekinitvi obravnave. Glede nadaljevanja obravnave brez prisotnosti zagovornika pa je sodišče pojasnilo, da je po tem, ko je zagovornik obdolženca odšel iz obravnave, ki je bila za kratek čas prekinjena zaradi posveta odvetnika z obdolžencem, ta pristopil in izrazil jasno željo, da se glavna obravnava takoj nadaljuje. Gre pa za zadevo, kjer obramba ni obvezna. Meni pa tudi, da je bil obsojenec ustrezno poučen o posledicah nadaljevanja obravnave brez zagovornika, če pa že zapis v zapisniku: „na izrecno vprašanje sodnice, ali obdolženec dopušča nadaljevanje naroka, odgovori pritrdilno“, ne zadostuje, potem bi lahko v tem primeru govorili le o nebistveni kršitvi, saj ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V delu, kjer zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona, češ da obsojenec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja, gre v bistvu le za izpodbijanje dejanskega stanja. Isto velja tudi pri očitku o neprimernosti izrečene kazni.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Uvodoma uveljavlja zagovornik kršitev pravice do obrambe, kar je posledično vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj se je obramba seznanila z modifikacijo obtožbe neposredno pred obravnavo opravljeno dne 14. 12. 2011 in se tako zagovornik ni mogel o modifikaciji posvetovati s stranko in do sprememb opredeliti. Ko je predlagal preložitev glavne obravnave, je sodišče to kot neutemeljeno zavrnilo. Dovolilo je sicer prekinitev obravnave ob 13.41 do 14.30 ure, ko pa se je odvetnik vrnil na obravnavo, je ugotovil, da je zadeva že zaključena, saj je sodišče v njegovi odsotnosti nadaljevalo narok, ne da bi bil zagovornik navzoč in imel priložnost podati zaključno besedo, se opredeliti do modificiranega obtožnega predloga ter predlagati nove dokaze.

6. Kot je razvidno iz podatkov v spisu ter razlogov izpodbijane pravnomočne sodne odločbe je okrožni državni tožilec res modificiral obtožbo šele 12. 12. 2011, s čimer se je obramba dejansko seznanila šele tik pred obravnavo razpisano za dne 14. 12. 2011. Vendar gre pri modifikaciji obtožbe za spremembo vrednosti predmetov obravnavanih kaznivih dejanj (pri dejanju, opisanem v točki a je okrožni državni tožilec znesek 1.251,88 EUR nadomestil z zneskom najmanj 1.200 EUR, v točki b pa znesek 1.234,21 EUR z zneskom najmanj 430 EUR), pri čemer je sledil le oceni vrednosti sodnega izvedenca. Gre torej za spremembo obtožnega akta v korist obdolžencu. Takšna sprememba pa, tako kot sta povsem jasno presodili nižji sodišči, ne zahteva preložitve obravnave zaradi priprave obrambe. Je pa sodišče sledilo predlogu obrambe in skladno z določbo drugega odstavka 344. člena obravnavo prekinilo za eno uro, to je do 14.30 ure, da bi s tem omogočilo zagovorniku še navzočnost pri zaslišanju priče v neki drugi kazenski zadevi. Nato pa je obsojenec odgovoril, da je takšna prekinitev „brez veze“ in da želi, da se glavna obravnava takoj nadaljuje. Ne glede na navedeno, je sodišče obsojencu omogočilo še nekajminutni posvet z zagovornikom tako, da se je glavna obravnava nadaljevala ob 13.47 uri. Obsojenec izrecno vprašan je izjavil, da daje soglasje, da se glavna obravnava nadaljuje, da modifikacijo obtožbe razume ter je svojemu zagovoru dodal še pojasnilo glede vrednosti predmetov, ki so zajeti v obtožbi in da se mu vrednost 1.200 EUR za stvari, ki so bile stare, ne zdi majhna. Sicer pa je na izrecno pobudo ali bo v svoj zagovor še kaj dodal izjavil, da je že vse povedal in da je popolnoma jasno, da na bolšjem sejmu računov za takšno blago ne moreš dobiti. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, saj je šlo, kot rečeno, pri modifikaciji obtožbe za minimalno spremembo, sodišče je ne glede na to dalo obsojencu možnost posveta z zagovornikom, sam je bil tisti, ki je skrajšal čas, ki ga je sodišče namenilo prekinitvi in predlagal nadaljevanje, ker je očitno menil, da daljši posvet za pripravo obrambe na modifikacijo ni potreben.

7. Sodišče pa prav tako s tem, ko je po prekinitvi nadaljevalo obravnavo brez navzočnosti zagovornika obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Kot je bilo že pojasnjeno je bil obsojenec tisti, ki je želel, da se glavna obravnava nadaljuje prej kot je bilo predvideno in to vedoč, da je zagovornik zadržan ter je izrecno izjavil, da daje soglasje, da se glavna obravnava nadaljuje brez prisotnosti zagovornika. To pomeni, da se je zavestno in prostovoljno formalni obrambi v tem trenutku odpovedal, ne gre pa za zadevo, kjer bi bila formalna obramba obvezna. Neutemeljena pa je tudi nadaljnja navedba zagovornika v zahtevi, da sodišče obsojenca ni opozorilo na posledice odpovedi pravice do zagovornika. Obsojenec je bil namreč že v vsakem vabilu poučen o tem, da si ima pravico vzeti zagovornika, vendar pa da se glavna obravnava ne bo preložila, če zagovornik nanjo ne bo prišel. Posledica neprihoda zagovornika je torej v skrajšanem postopku oprava glavne obravnave brez njegove navzočnosti. Iz navedb obdolženca, da daje soglasje, da se glavna obravnava nadaljuje brez prisotnosti njegovega zagovornika pomeni, da je bil torej s posledico „opravo glavne obravnave brez zagovornika“ seznanjen in da se je s tem strinjal. 8. V točki b. vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar pa v nadaljevanju te uvodne teze ne obrazloži, temveč z navedbami, da obsojenec ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da inkriminirani predmeti izhajajo iz kaznivih dejanj in da je tržna vrednost teh predmetov zelo nizka, uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni razlog s katerim se lahko izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočna sodna odločba. Isto velja tudi za očitek kršitve kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni upoštevalo časovne oddaljenosti od domnevne storitve kaznivega dejanja, prav tako pa ne teže kaznivega dejanja, ki je minimalna. Nestrinjanje z izrečeno kaznijo glede na konkretne olajševalne ali obteževalne okoliščine oziroma njihovo nepravilno vrednotenje predstavlja le pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena (zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo), ne pa dopusten razlog za vlaganje izrednega pravnega sredstva – zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega kazenskega zakona, zahteva pa je v pretežni meri vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.