28. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga zastopa B. B., na seji dne 28. septembra 2006

sklenilo

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04 in 36/04 – ur. p. b.) in 16. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 307/2004 z dne 5. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 16. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS). Navaja, da je Vrhovno sodišče s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP zavrglo njegovo revizijo, ki jo je kot tožena stranka v socialnem sporu vložil po pooblaščenki, ki ni bila niti odvetnica niti zakonita zastopnica ZZZS, kar bi jo glede na opravljen pravniški državni izpit uvrščalo med izjeme iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Obvezno zastopanje po odvetniku v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi naj bi bilo v neskladju z 22. členom Ustave, glede na to, da lahko odvetnik prosto odloča o tem, ali bo prevzel zastopanje stranke. Obveznega zastopanja po odvetniku naj prav tako ne bi bilo mogoče utemeljiti s sklicevanjem na zahtevnost postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi, ker naj bi bila (upoštevaje revizijske oziroma pritožbene razloge) vložitev rednega pravnega sredstva celo zahtevnejšo opravilo. Poleg tega naj bi bile osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom enako kvalificirane kot odvetniki, pooblaščenka, po kateri je bila vložena revizija, pa naj bi imela na področju socialnega prava gotovo več izkušenj kot povprečen odvetnik. Ureditev, ki uveljavitev pravice do izrednega pravdnega sredstva pogojuje s plačilom odvetniških storitev, naj bi pomenila tudi poseg v zasebno lastnino. Nerazumnost izpodbijane ureditve naj bi dokazovalo tudi to, da po novem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 – v nadaljevanju ZDSS-1) pooblaščenci zavodov, ki so zaposleni pri zavodu in imajo pravniški državni izpit, lahko zastopajo zavod v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Navedeni argumenti naj bi kazali na neutemeljenost sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 73), s katerim je zavrnilo pobude za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena ZPP. Ker socialni spori niso manj zahtevni od gospodarskih in pravdnih, bi moralo biti zastopanje po pooblaščencu, ki ni odvetnik in ima opravljen pravniški državni izpit, po mnenju pobudnika dovoljeno tudi v pravdnem postopku.

B. – I.

Pobudnik izpodbija ureditev zastopanja strank v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, ki je za socialne spore veljala pred uveljavitvijo ZDSS-1. Glede na to, da ZDSS tega vprašanja, razen za delavce in zavarovance,[1] ni urejal drugače, je po prvem odstavku 14. člena ZDSS glede tega vprašanja prihajala v poštev uporaba določb ZPP. Upoštevaje tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP je lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ZZZS (tudi v socialnih sporih) pravdna dejanja opravljal samo po pooblaščencu, ki je bil odvetnik, oziroma po zakonitem zastopniku z opravljenim pravniškim državnim izpitom.

Z uveljavitvijo ZDSS-1 je izpodbijana ureditev prenehala veljati. Iz drugega odstavka 65. člena ZDSS-1 namreč izhaja, da lahko v socialnih sporih zavod opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je zaposlen pri zavodu in ima opravljen pravniški državni izpit. Glede na to, da je zoper sklep, izdan na podlagi prej veljavne ureditve, pobudnik vložil ustavno pritožbo, so izpolnjeni pogoji za obravnavo pobude na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS).

Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Sporni predmet v tej zadevi je zastopanje strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi oziroma konkretneje ureditev, v skladu s katero je lahko ZZZS tudi v socialnih sporih v postopku z revizijo zastopal le odvetnik oziroma zakoniti zastopnik z opravljenim državnim pravniškim izpitom. Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, je sporna ureditev z uveljavitvijo ZDSS-1 januarja 2005 prenehala veljati. Nadomeščena je bila z ureditvijo, ki zastopanje strank v socialnih sporih ureja na način, za katerega se zavzema pobudnik. Uporaba spornih zakonskih določb bo torej prišla v poštev samo še v postopkih, ki se skladno s prehodno določbo 84. člena ZDSS-1 nadaljujejo po določbah starega zakona. Zato z vidika koristnosti odločitve za razvoj pravnega reda rešitev zadeve ne more biti tako pomembna, da bi zahtevala odločanje Ustavnega sodišča. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo.

Kolikor pobudnik z navedbami, da se spremenjena ureditev ne nanaša na pravdne in gospodarske spore, izpodbija tudi veljavno ureditev zastopanja strank v navedenih sporih, so njegovi očitki neutemeljeni. S sklicevanjem na enako zahtevnost socialnih sporov v primerjavi s pravdnimi in z gospodarskimi namreč ne more utemeljiti pobude. Kot izhaja tudi iz mnenja Vlade, namreč razlogov za drugačno ureditev vprašanja zastopanja zavodov v socialnih sporih ne gre iskati v ocenjevanju zahtevnosti socialnih sporov v primerjavi s civilnimi in gospodarskimi spori, temveč v specifičnosti predmeta socialnih sporov. Gre namreč za spore na ozko specializiranem pravnem področju, za katerega so posebej usposobljeni prav zaposleni strokovnjaki zavodov, ki lahko zato stranke v socialnem sporu zastopajo enako učinkovito kot odvetniki.

B. – II.

Ustavne pritožbe ZZZS zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo. Skladno z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena ZUstS sprejme Ustavno sodišče takšno odločitev tudi v primeru, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Razloge, zakaj od odločitve o ustavnosti ureditve, ki zavodom v socialnih sporih ni dopuščala, da bi jih zastopali pri njih zaposleni pooblaščenci s pravniškim državnim izpitom, ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je Ustavno sodišče navedlo že v 4. točki obrazložitve tega sklepa. Domnevna kršitev človekovih pravic pa glede na sporni predmet socialnega spora, v zvezi s katerim je bila vložena revizija (zadržanje pravice do uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, razen storitev nujnega zdravljenja), po oceni Ustavnega sodišča tudi ne more imeti pomembnejših posledic za ZZZS.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

[1]Člen 16 ZDSS se je glasil:

Delavca ali zavarovanca v sporu lahko zastopa predstavnik sindikata, ki ga organizacija sindikata najame ali zaposli za zastopanje svojih članov, če ima pridobljen naziv diplomirani pravnik.

V postopku pred višjim sodiščem ali Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko zastopa delavca ali zavarovanca oseba iz prejšnjega odstavka, če ima opravljen pravniški državni izpit.