Jedro

Na člen pogodbe se stranki v postopku na prvi stopnji nista sklicevali. Uporaba pogodbenega materialnega prava pa je mogoča le, če se stranki nanj sklicujeta ter ga jasno in določno opredelita. Navedb, ki jih v zvezi s tem tožena stranka prvič podaja v pritožbi, tako ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109728/2014 z dne 10. 10. 2014 v prvem odstavku izreka za plačilo 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za plačilo 18,33 EUR izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu – torej v prvem odstavku izreka za plačilo 720,00 EUR in v tretjem odstavku izreka za plačilo 36,67 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je citiran sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 124,94 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je tehnična kršitev, ki je podana le v primeru, ko sodišče napačno povzame vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov. Gre za primere, ko (zaradi napačnega prenosa) obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino dokazov, ki se nahajajo v spisu. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sta obe stranki trdili, da je tožeča stranka za toženo stranko v marcu 2013 pripravila letno poročilo za leto 2012, saj tožena stranka ni tega nikoli zatrjevala, tako opisane kršitve sploh ne more pomeniti. Dejansko takšen očitek pomeni uveljavljanje kršitve pravice do izjave, torej kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Ne glede na napačno klasifikacijo, je višje sodišče očitek presojalo in ugotovilo, da ta ni utemeljen. Tožena stranka je namreč že v naslednjem stavku pritožbe zapisala, da je zatrjevala, da je tožeča stranka 31. 12. 2012 dejansko prenehala z opravljanjem storitev po pogodbi, razen s pripravo letnega poročila, ki se nanaša na poslovanje v letu 2012. Iz njenih trditev tako povsem jasno izhaja, da je bilo letno poročilo sestavljeno po 31. 12. 2012, torej v letu 2013. Kdaj natančno (januarja, februarja ali marca) je do tega prišlo, pa je ob dejstvu, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo to storjeno marca, kar je za toženo stranko najbolj ugodno (saj bi v vseh drugih primerih morala plačati več zakonskih zamudnih obresti), povsem irelevantno. Dodati velja, da pritožba ne more uspeti niti z očitki, da tožeča stranka sploh ni povedala, kdaj je poročilo sestavila, ampak je navedla le, da se takšna poročila oddajajo marca, v letu po poslovnem letu, na katero se nanašajo. Iz vsega navedenega je namreč povsem očitno, da je poročilo bilo izdelano v letu 2013, in sicer najkasneje meseca marca. To pa je za odločitev v predmetnem sporu, edina relevantna okoliščina.

7. Prav tako ni utemeljen nadaljnji očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedbe, da se je letno poročilo nanašalo na leto 2012. Po oceni višjega sodišča je ta navedba povsem nepomembna. Dejstvo je, da je bilo letno poročilo pripravljeno v letu 2013,(1) v času trajanja odpovednega roka iz pogodbe o opravljanju računovodskih storitev (torej v času, ko je pogodba še veljala).(2) To pa pomeni, da je tožeča stranka v tem času vsaj en mesec še opravljala storitve za toženo stranko in je bila to posledično upravičena tudi zaračunati. Navedbe, da se izdelava poročila nanaša na tekoče koledarsko leto in se v tem letu tudi plača (čeprav se poročilo dejansko izdela pozneje), pa pomenijo nedovoljene pritožbene novote, do katerih se višje sodišče ni vsebinsko opredeljevalo (360. v zvezi s 453. členom ZPP).

8. Prav tako so nedovoljene pritožbene novote navedbe o tem, da bi tožeča stranka, skladno z 11. členom Pogodbe o opravljanju storitev računovodenja, račun za storitve, opravljene v mesecu marcu, lahko izdala šele aprila (in ne že 31. marca). Na navedeni člen pogodbe se stranki v postopku na prvi stopnji (v vlogah, navedenih v 451. in 452. členu ZPP) nista sklicevali. Uporaba pogodbenega materialnega prava pa je mogoča le, če se stranki nanj sklicujeta ter ga jasno in določno opredelita. Navedb, ki jih v zvezi s tem tožena stranka prvič podaja v pritožbi, tako ni mogoče upoštevati (453. člen ZPP).

9. Glede na navedeno, s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni prerekala.

Op. št. (2): Pritožba namreč ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s celotnim zahtevkom vtožuje pogodbeno dogovorjeno plačilo za čas odpovednega roka.