Jedro

V primeru utemeljene zahteve sodišče s sodbo naloži lastniku, da stanovanje proda. Vendar pa mora biti za to, da je obveznost veljavna, predmet obveznosti dopusten. Nedopustnost predmeta obveznosti v sklenitveni fazi ima za posledico ničnost pogodbe (47. člen ZOR), v izpolnitveni pa avtomatično razveljavitev pogodbe (137. in 354. člen ZOR). Zato tudi s sodbo ni mogoče naložiti obveznosti, katere predmet je nedopusten. Glede na povedano se izkaže, da v obravnavanem primeru ni odločilno, ali je bil predmet obveznosti v trenutku, ko je začel veljati SZ, dopusten. Odločilno je, da je, tako v trenutku odločanja pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v trenutku odločanja pred sodiščem druge stopnje, Zakon o zadrugah (81. člen), že veljal.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za stanovanje št. 75, ki leži v prvem nadstropju in obsega tri sobe, kuhinjo, kopalnico, WC, hodnik, shrambo in skupne prostore v skupni izmeri 78,03 m2 za ceno 399.970 SIT. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 45.958 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Stanovanjski zakon je določil, da so lastniki dolžni prodati družbena stanovanja imetnikom stanovanjske pravice. Izjeme so določene le v 128. in 129. členu zakona. Dolžnost prodaje stanovanj je lastnikom naložena ex lege, obličnost pa je terminsko določena vendar pa ne zato, da bi prodaja veljala, ampak zato, da se prodaja realizira v zakoniti formi in v zakonitem roku. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo. Kasneje uveljavljena zakona o denacionalizaciji in zakon o zadrugah v razmerja, ki so obstajala do njune uveljavitve, nista mogla posegati. Ker je sodišče druge stopnje določbe navedenih zakonov upoštevalo, je kršilo temeljno ustavno načelo o prepovedi retroatkivne veljave zakonov. Sicer pa v obravnavanem primeru denacionalizacijski postopek sploh ne pride v poštev. Končno bi se moralo tudi upoštevati, da je bilo toženi stranki v nekaterih podobnih primerih naloženo, da mora prodajne pogodbe skleniti. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena. V obravnavanem primeru imamo pravni položaj, do katerega je prišlo zato, ker je po uveljavitvi stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, p. 19/9 - v nadaljevanju SZ) začel veljati zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93 - v nadaljevanju ZZad), ki je v 81. členu določil moratorij za razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, za katero po določbah ZZad oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oziroma lastninjenja. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s 1. odstavkom 81. člena ZZad, so nični. V seznamu podjetij iz 57. člena ZZad je tožena stranka izrecno navedena (točka A/21 seznama). Namen ZZad je med drugim tudi v tem, da se ohrani obstoječe zadružno premoženje vse dotlej, dokler se ne bo opravilo vračanje oziroma razdruževanje ali lastninjenje tega premoženja (zlasti že omenjeni 81. člen). Najprej je potrebno vrniti oziroma razdružiti tisto premoženje, ki je bilo zadrugam po v zakonu naštetih predpisih odvzeto in nato opraviti privatizacijo zadružnega premoženja. ZZad je zakon, ki ureja tudi lastninska razmerja med zadružniki v zvezi z zadružnim premoženjem, ter pri tem upošteva nekdanje kategorije zadružnega premoženja. Gre torej za predpis, ki ureja tudi določena lastninskopravna vprašanja. Ker pa je lastnina ustavna kategorija (67. člen Ustave Republike Slovenije), zasebna lastnina pa je uvrščena v ustavi med človekove pravice in temeljne svoboščine (33. člen), je ZZad v tem delu predpis prisilne narave in sestavni del javnega reda Republike Slovenije. SZ pa je eden od zakonov, s katerimi Republika Slovenija izvaja lastninjenje družbenega premoženja in sicer stanovanj. Imetniki stanovanjske pravice na teh stanovanjih imajo po SZ upravičenje do nakupa družbenih stanovanj pod pogoji, ki so v zakonu določeni. Svoja upravičenja realizirajo s sklenitvijo prodajne pogodbe. V primeru odklonitve prodaje se pravica do odkupa stanovanja lahko uveljavlja v pravdi. V primeru utemeljene zahteve sodišče s sodbo nalož i lastniku, da stanovanje proda. Vendar pa mora biti za to, da je obveznost veljavna, predmet obveznosti dopusten. Nedopustnost predmeta obveznosti v sklenitveni fazi ima za posledico ničnost pogodbe (47. člen ZOR), v izpolnitveni pa avtomatično razveljavitev pogodbe (137. in 354. člen ZOR). Zato tudi s sodbo ni mogoče naložiti obveznosti, katere predmet je nedopusten. Glede na povedano se izkaže, da v obravnavanem primeru ni odločilno, ali je bil predmet obveznosti v trenutku, ko je začel veljati SZ, dopusten. Odločilno je, da je, tako v trenutku odločanja pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v trenutku odločanja pred sodiščem druge stopnje, ZZad (zlasti že omenjeni 81. člen), že veljal. Odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče lahko opravi preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava le v konkretni pravdni zadevi in na podlagi v konkretni zadevi ugotovljenega dejanskega stanja. Zato revizijskih trditev, da naj bi po podatkih, s katerimi tožeča stranka razpolaga, sodišča v podobnih primerih odločila, da je prodajno pogodbo potrebno skleniti, ni moglo upoštevati. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).