Jedro

V okoliščinah konkretnega primera je prav toženec tisti, ki že kot "povprečen človek" ve, da je njegov pes nepredvidljiv in nevaren, in zato kot njegov lastnik, prvi in najbolj poklican, da opisano in ugotovljeno ravnanje njegovega psa prepreči. Tudi odločitve v drugih podobnih primerih poudarjajo, da je dolžnost imetnikov psov, da psu onemogočijo, da koga poškoduje kajti "Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec odgovoren za škodo tožniku v deležu 20 % (točka 1. izreka). O višini tožbenega zahtevka in stroških postopka bo sodišče odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe (točka 2. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščenki, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje toženec. V pritožbi uvodoma povzema razloge za odločitev sodišča prve stopnje in citira materialnopravne določbe, nato pa navaja, da je na najboljši možen način poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa, ki je prosto tekal po dvorišču, saj je pred dvoriščem železna ograja in napis „pozor hud pes“. Tožnik in njegova žena sta nenajavljena prišla pred vrata objekta, kjer sta bila že pred tem in sta vedela, da je na tem naslovu pes. Nadalje toženec poudarja, da gre v obravnavanem primeru za voljno in samostojno ravnanje tožnika in, da toženec ni z ničemer prispeval k temu, da se je tožnik kljub opozorilu in kljub vedenju, da imajo na naslovu večjega psa, odločil, da vstopi na dvorišče. Sodišče je povzelo, da gre za psa čuvaja, ki je tudi izšolan za čuvaja svojega teritorija in v tem ni ničesar protipravnega. V obravnavanem primeru se zato ne more uporabiti določilo drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženec ponavlja navedbe iz obrazložitve sodbe iz 22. točke in poudarja, da je pes nepredvidljiv, kar je splošno znano dejstvo, kakor tudi to, da pes ugrizne, ko varuje svoj teritorij, zato obrambna reakcija psa čuvaja za tožnika ni bila nepričakovana in bi nanjo moral računati. Iz navedb sodišča: „Niti najbolj skrben gospodar psa ne more naučiti ločiti, kdaj na dvorišče vstopajo obiskovalci in kdaj osebe, ki žejo opraviti določeno uradno opravilo (pismonoša, izvršitelj …..)“, izhaja, da je tožnik stoodstotno odgovoren za poškodbe. Toženec navaja, da odgovornost v višini 20 % celote oziroma način, kako je sodišče prišlo do tega izračuna, v sodbi ni pojasnjen. Sodišče tudi prihaja v nasprotje s samim s seboj z izsledki dokaznega postopka in listinami v spisu in obrazložitvi sodbe, ko zgolj hipotetično navaja, da bi toženec moral poskrbeti, da njegov pes ne bi nikogar ugriznil, pa čeprav znotraj ograje. Toženec podarja, da gre za zasebno zemljišče na katerega tuje nepovabljene osebe nimajo vstopa, nimajo tam kaj iskati, zasebna lastnina je zaščitena kategorija. Tožnik ni imel nobenega pooblastila od izvršiteljice, da bi jo lahko kakorkoli zastopal. Glede na navedbe o tem, da je tožnik pri izvršiteljici zaposlen navajajo, bi morala imeti izvršiteljica sklenjeno ustrezno zavarovanje za takšne ali podobne primere. Do teh navedbe v zvezi z zaposlitvijo tožnika pri izvršiteljici se sodišče ni opredelilo, ampak je neobrazloženo naprtilo 20 % odgovornost za škodo tožencu na podlagi hipotetične trditve, da varstvo in nadzor nad psom ni bilo ustrezno (točka 20 obrazložitve sodbe). Vsakdo, ki vstopa na privatno zemljišče, kjer je pes čuvaj tvega, da ga bo pes ugriznil. Oseba, ki to kljub temu naredi, dela to namenoma zaradi pridobitve odškodnine po ugrizu ali precenjuje svoje sposobnosti in lastnosti psa in ne upošteva napisa na vratih. V tem primeru mora v celoti nositi sama posledice. Toženec zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek tudi v delu, ki določa njegovo 20 % odgovornost, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik opisuje dogodek in poudarja, da je sodišče brez razlogov sprejelo verzijo dogodka, ki so jo zatrjevale osebe, dolžne skrbeti za psa. Posebej izpostavi, kar toženec v pritožbi izpušča, da iz medicinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik pogrizen po obeh gornjih okončinah, kar kaže na to, da bi sodišče moralo verjeti verziji tožnika, da je pes v vmesnem času spustil roko tožnika in napadel gospo Z. ter nato ponovno ugriznil tožnika in je zato ves dogodek trajal dalj časa in očitno pred očmi skrbnikov, ki so psa ustavili šele na način, da ga je gospa K. fizično odtrgala od tožnika. Slednje pomeni ne samo, da pes ni reagiral na ukaz, pomeni tudi, da skrbnica K. ni reagirala do prihoda tožnika, kar lahko pomeni le, da je bil prisoten še nekdo, ki bi bil za to bolj poklican, to je toženec. Vendar je sodišče razloge o tem, da je bil prisoten tudi lastnik, izpustilo. Ti razlogi bi narekovali, da bi vrednotenje okoliščin za prispevek ene ali druge strani k nastanku škode bilo drugačno in za toženca strožje. Tožnik še navaja, da bi pravnemu standardu zagotovitve potrebnega varstva in nadzorstva nad psom toženec zadostil, če bi poskrbel, da pes ne bi mogel napasti nikogar, tudi na njegovem dvorišču ne, česar pa nedvomno ni storil, zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje lahko preizkusilo. Podana ni tudi kršitev iz 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Dejanski stan te kršitve je podan, če sodišče nepravilno, napačno prenese nek odločilen podatek (dejstvo) iz listinskega dokaza v sodbo, nato pa na takšnem napačnem podatku oblikuje svojo dokazno oceno. Tovrstna kršitev ni del uradnega preizkusa, zato tudi zanjo velja, da jo sodišče druge stopnje preizkusi le, če jo pritožnik izrecno in jasno uveljavlja, česar pa toženec ni storil. Njegovi očitki, ki pravzaprav povezujejo obe navedeni bistveni kršitvi določb postopka, temeljijo na zatrjevanju, da so navedbe sodišča prve stopnje o dolžnostnem ravnanju glede varstva in nadzora nad psom „hipotetične“, takšne navedbe pa z zakonskimi dejanskimi stanovi iz obeh točk citiranega člena nimajo ničesar skupnega. Tudi glede pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) velja, da ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Dolžnost sodišča prve stopnje (in njen korelativ pravica stranke) je, da pravočasne, jasne in izrecne, utemeljene trditve o odločilnih dejstvih ugotovi v dokaznem postopku (izvede dokaze, če ne gre za nesporna ali že dokazana dejstva) in se do njih opredeli (dokazna ocena). Dolžnost obrazložitve sodne odločbe ne vključuje le dejanskih ugotovitev (spodnja premisa) temveč se nanaša tudi na pravna naziranja strank, ki imajo enake, že zapisane, lastnosti (zgornja premisa)1. Vendar je pravna presoja odvisna od dejanskih navedb, kar je pomembno še posebej v primerih, ko je tudi vsebinsko napolnjevanje materialnega prava (tam, kjer abstraktne in splošne pravne določbe zahtevajo njihovo konkretizacijo, torej opredelitev sestavin in konstituiranje zakonskega ali pogodbenega dejanskega stanu) vezano oz. odvisno od zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih odločilnih dejstev. V pritožbenem postopku mora torej sodišče druge stopnje pred preizkusom pravilne uporabe materialnega prava (del uradnega preizkusa), ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar, kot je bilo pojasnjeno, samo v okviru izrecno in jasno zatrjevanih kršitev. Toženec v pritožbi le poudarja nekatere okoliščine, ki jim pripisuje pomen odločilnih dejstvih, vendar ne očita sodišču prve stopnje, da jih ni ugotovilo temveč meni, da bi na njihovi podlagi moralo sprejeti drugačen materialnopravni zaključek.

8. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno izvedenih dokazov, pa tudi njihovo pravno vrednotenje, strnilo v tč. 20. obrazložitve. Da varstvo in nadzor nad psom ni bilo ustrezno, je zaključilo na podlagi tega, da bi toženec lahko predvidel, da skozi vrata ograje, ki niso bila zaklenjena in jih je bilo mogoče odpreti, lahko kdo vstopi na dvorišče ter, da lahko v tem primeru pes, ki prosto teka po dvorišču, povzroči škodo osebi in to tudi v primeru, če so na dvorišču prisotni njegovi domači, kot v konkretnem primeru. Ugotovilo je tudi, da je imel pes Ark izrazit značaj čuvaja, ki nikogar, ki ni iz njegove družine, ne spusti na njegov teritorij in ga zato v primeru, ko imajo najavljene obiske, ne pustijo prosto tekati po dvorišču, temveč ga zaprejo v ogrado ter je zato pes šolan, da brani gospodarja oziroma ozemlje, ki ga čuva. Za ustrezno varstvo in nadzor bi bilo poskrbljeno, če bi bila vrata ograje zaklenjena, da jih ne bi bilo mogoče odpreti, ob vhodu pa bi bil nameščen zvonec, ki bi na prihod ljudi opozarjal tudi na dvorišču ali da bi bil pes v primeru, če ograjna vrata niso bila zaklenjena bodisi pripet na verigi, ki naj bi segala do poti, ki pelje do vhodnih vrat stanovanjske hiše, bodisi zaprt v pesjaku.

9. Toženec v pritožbi izrecno navaja, da je pes tekal prosto po dvorišču, prav tako priznava, da gre za psa, ki čuva svoj teritorij in:“...je vsakemu povprečnemu človeku jasno, da je vsak pes lahko nepredvidljiv in lahko nepričakovano ugrizne človeka, še posebej takrat, kadar vstopi na njegov teritorij....“. Sodišče druge stopnje se s to tezo bolj ne bi moglo strinjati, le da toženec pozablja dvoje. Najprej to, da tudi sam sodi v standard „povprečenega človeka“, nato pa še, da ima položaj lastnika psa, kar pomeni, da je popolnoma seznanjen tudi z njegovimi značajskimi lastnostmi. V skladu s pravilno uporabljeno določbo drugega odst. 158. člena OZ, pa je primarna odgovornost, da poskrbi za varstvo in nadzor nad psom prav njegov imetnik ali lastnik2. Zatorej je prav toženec tisti, ki že kot „povprečen človek“ ve, da je njegov (konkretizacija „vsak pes“) pes nepredvidljiv in nevaren, bil kot njegov lastnik, prvi in najbolj poklican, da opisano in ugotovljeno ravnanje njegovega psa prepreči. Ne zgolj sodišče druge stopnje v tej zadevi, tudi odločitve v drugih podobnih primerih poudarjajo, da je dolžnost imetnikov psov, da psu onemogočijo, da koga poškoduje zato “Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji“3 ali: “Gospodar mora obvladati psa“4. Toženčevo vrednotenje, v katerem meni, da zaščita „privatnega zemljišča“ dopušča, opravičuje napade psa in povzročanje telesnih poškodb ljudem, sodišče druge stopnje zavrača kot nesprejemljivo. Toženčev pes je napadel tožnika podnevi, v navzočnosti večih domačih ljudi, zato je sklicevanje na varovanje doma v teh okoliščinah popolnoma neopravičljiv razlog.

10. Kar se tiče dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotavljanju soprispevka tožnika in vrednotenja ravnanj obeh pravdnih strank, izraženih v soprispevni stopnji, je sodišče druge stopnje mnenja, da je odločitev sodišča prve stopnje sicer napačna, vendar vanjo ne more poseči. Sodišče prve stopnje je namreč prevrednotilo oceno dejstev (vstop tožnika na zemljišče, čeprav je vedel, da imajo psa; ob tem ni seznanil nikogar, tudi njegova žena ni opravila telefonskega klica; da bi moral računati na obrambno reakcijo psa; da niso obstajale izjemne okoliščine, zaradi katerih je bil vstop nujno potreben), ki jih je pripisalo v breme tožnika in sicer v 80%. Predvsem dejstva, ki so že bila povzeta in se nanašajo na poznavanje lastnosti psa s strani toženca in njegovih članov družine, da je torej šlo za psa, ki je nevaren za vse druge osebe5; da je ta pes prosto tekal znotraj sicer ograjenega dvorišča, na katerega je lahko vstopil vsak, saj vrata niso bila zaklenjena; zvonec bodisi ni deloval, ali pa ni bil slišan, če so se stanovalci nahajali izven hiše; da psa člani družine niso zaustaviti niti potem, ko so zaznali, da je nekdo na dvorišču, saj je pes pričel lajati in je stekel proti vratom, čeprav so vedeli, da je šolan za napad. Zato ne more biti odločilno za tako visok prispevek, da se je tožnik odločil in vstopil na dvorišče potem, ko je ugotovil, da na način, ki je povsem običajen za obveščanje stanovalcev, da nekdo (torej kdorkoli, napovedan ali ne) želi priti na njihovo dvorišče (uporaba zvonca), z njimi ni mogel vzpostaviti kontakta; da je sicer bil seznanjen s tem, da imajo psa, vendar ni mogel vedeti, kje se ta nahaja in tudi ne, za kakšne vrste psa gre. Vendar sodišče druge stopnje lahko zgolj zavrne pritožbene navedbe toženca, v odločitev pa ne more poseči, saj tožnik ni vložil pritožbe. V odgovoru na pritožbo sicer opozarja tudi na nekatera zmotno ugotovljena dejstva, vendar jih sodišče druge stopnje, glede na to, da pritožbo toženca zavrača, tožnik pa pritožbe ni vložil, ne sme ugotavljati.

11. Razen omejitev pritožbenih razlogov, zapisanih v tč. 5. obrazložitve te sodbe, tudi prvi odst. 360. člena ZPP omejuje pritožbeni preizkus. Med takšne, nepomembne trditve sodijo predvsem navedbe o svojstvu tožnika, njegov odnos (zaposlitev) do izvršiteljice, razlog, zaradi katerega se je (sta se) napotil (a) k stanovanjski hiši; med povsem neprimerne pa insinuacije o tem, da se je tožnik namenoma izpostavil tveganju, zaradi:“... pridobitve odškodnine po ugrizu...“.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Npr. Up-2113/08 z dne 13. 5. 2010, 6. tč. obrazložitve. 2 V obravnavani zadevi to razlikovanje ni pomembno; imetnik je širši pojem kot lastnik, v pritožbenem postopku pa ni nobenih trditev o tem, da preostali člani družine, ali vsaj mama toženca, nimajo položaja imetnika; o tem glej sodbo VSM I Cp 1367/2014, tč. 8. 3 Citirano iz II Ips 600/1998 z dne 9.9.1999. 4 Citirano iz II Ips 360/2001 z dne 21.2.2002. 5 Po izpovedbi mame toženca:“Psa so kupili zaradi vlomov, s katerimi sedaj, ko je splošno znano, da imajo hudega psa, ni več težav........Pes je šolan na način, da uboga vse pri hiši. Šolan je bil tako, da zagrabi, nato pa drži za roko......“.