Jedro

Organ za BPP je ugotovil, da višina tožničine neto mesečne plače v relevantnem obdobju presega premoženjski cenzus, določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP, tožnica pa je nesporno samska oseba, zato je v skladu z določbami 49. in tretjega odstavka 43. člena ZBPP pravilno odločil o vračilu izplačane BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijano odločbo: ugotovil, da je bila tožnici z odločbo Bpp 1278/2006 z dne 7. 9. 2006 in z odločbo Bpp 1470/2006 z dne 29. 9. 2006 neupravičeno dodeljena BPP (I. točka izreka); odločil, da mora tožnica vrniti neupravičeno prejeto BPP v znesku 1.379,77 EUR, v roku 15 dni od prejema te odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); odločil, da mora navedeni znesek nakazati na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani (III. točka izreka) ter odločil, da kolikor tožnica v skladu s petim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prostovoljno ne vrne ali ne plača dolgovanega zneska v roku, določenem v II. točki izreka, pristojni davčni organ na predlog pristojnega organa za BPP izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba pristojnega organa za BPP izvršilni naslov (IV. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1278/2006 z dne 7. 9. 2006 dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. P 107/2006 zaradi motenja posesti in z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1470/2006 z dne 29. 9. 2006 izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. P 240/2006 zaradi motenja posesti. Navedena pravdna postopka sta bila združena v en postopek s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah P 240/2007 z dne 8. 5. 2007. Postopek se je vodil naprej pod opr. št. P 107/2006. Za izvajanje BPP je bila v zadevi Bpp 1470/2006 določena odvetnica A.A. in v zadevi Bpp 1278/2006 odvetnik B.B. Izpostavlja tudi, da je bila tožnica v obeh odločbah, s katerima ji je bila dodeljena BPP, opozorjena, da mora v skladu z 41. členom ZBPP pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega ji je ta odobrena. Prav tako je bila opozorjena, da se skladno z 12. členom ZBPP ugotavlja njen finančni položaj glede na njene dohodke in prejemke, dohodke in prejemke njene družine ter glede na premoženje, ki ga ima sama in njena družina. Pristojni organ za BPP je na podlagi poizvedb ugotovil, da tožnica nima vzdrževanih družinskih članov in jo je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZBPP štel kot samsko osebo. Dalje ugotavlja, da je bilo iz naslova BPP izvajalki BPP odvetnici A.A. izplačanih 165,24 EUR na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1470/2006 z dne 6. 10. 2011 in 439,53 EUR na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1278/2006 z dne 23. 7. 2007 ter izvajalcu BPP odvetniku B.B. 775,00 EUR na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1278/2006 z dne 14. 7. 2007, skupno torej 1.379,77 EUR. Glede na to, da se je postopek za dodelitev BPP začel v času veljavnosti prejšnjega ZBPP (Uradni list RS, št. 48/2001 in 96/2004), se za postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP v konkretni zadevi prav tako uporabljajo določila takrat veljavnega zakona. Tako citira prvi odstavek 49. člena tega zakona in poudarja, da se je postopek, za katerega je bila tožnici odobrena BPP, končal s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah P 107/2006 z dne 2. 10. 2007, ki je postal pravnomočen 5. 3. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 612/2008. Organ za BPP je pri ugotavljanju upravičenosti do BPP preverjal obdobje od pravnomočnosti sklepa, in sicer od 6. 3. 2008 do 6. 3. 2009. Citira četrti odstavek 36. člena ter prvi in drugi odstavek 43. člena ZBPP in poudarja, da je dne 13. 6. 2013 pridobil potrdilo o podatkih o neto plači od takratnega delodajalca tožnice Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Iz pridobljenih dokazil je bilo ugotovljeno, da je tožnica v navedenem obdobju prejela neto dohodek v višini 7.773,95 EUR. Tako je njen povprečen mesečni dohodek znašal neto 598,00 EUR. Ta znesek pa presega premoženjski cenzus, določen v 13. členu ZBPP, kar izključuje njeno pravico do BPP. Minimalna neto plača je namreč v obdobju od 1. 3. 2008 do 31. 7. 2008 znašala 414,75 EUR in v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2009 429,58 EUR. Upoštevajoč navedeno organ za BPP zaključuje, da je bila tožnici BPP dodeljena neupravičeno, saj se je njeno finančno stanje v enem letu od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil postopek, za katerega je bila odobrena BPP, končan, tako izboljšalo, da ni več upravičena do BPP. Zato je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da v predmetnem postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila zaslišana, čeprav bi toženka morala razpisati narok in jo zaslišati, tako da bi se lahko izjasnila o njenih ugotovitvah in zaključkih. Poudarja tudi, da je trenutno brezposelna in tudi težje zaposliva oseba, kot je to bila že v preteklosti. Umrla sta ji tako mati kot oče, sama nima družine, ni poročena in tudi nima otrok. Meni, da ji BPP ni bila dodeljena neupravičeno, saj je izkazala slabo premoženjsko stanje in upravičenost do dodelitve BPP. Prav tako se njeno premoženjsko stanje po izdaji obeh odločb o dodelitvi BPP ni izboljšalo, pač pa se je še poslabšalo, ker je trajno brezposelna oseba in ima tudi zdravstvene težave. Tako je prepričana, da je toženka izpodbijano določbo izdala preuranjeno, saj ni izvedla potrebnega ugotovitvenega postopka. Zato sodišču predlaga, da razpiše ustno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnico in izvede ostale predlagane dokaze ter odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka. Predlaga tudi, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP z izpodbijano odločbo tožnici upravičeno naložil vračilo prejete BPP. Ni pa spora o tem, da je bila BPP tožnici odobrena z odločbama Bpp 1278/2006 z dne 7. 9. 2006 in Bpp 1470/2006 z dne 29. 9. 2006, da je bilo na podlagi navedenih odločb izvajalki BPP odvetnici A.A. izplačanih skupaj 604,77 EUR, izvajalcu BPP odvetniku B.B. pa 775,00 EUR, kar skupaj znaša 1.379,77 EUR iz naslova BPP po navedenih odločbah izplačanih sredstev. Prav tako ni sporno, da se je pravdni postopek motenja posesti, v zvezi s katerim je bila tožnici po navedenih odločbah z dne 7. 9. 2006 in 29. 9. 2006 odobrena BPP, pravnomočno končal 5. 3. 2008 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 612/2008. Sodišče sodi, da je organ za BPP ravnal pravilno, ko je pri odločanju o vračilu BPP uporabil določbe ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 in 50/04), ki je veljal v času postopka za dodelitev BPP tožnici, pa tudi v času spremembe finančnega stanja pri tožnici, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Takratni prvi odstavek 49. člena ZBPP je določal, da če upravičenec do BPP ne uspe v postopku, ni dolžan povrniti stroškov, ki so bili izplačani iz naslova BPP, razen če se njegovo finančno oziroma premoženjsko stanje v enem letu po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil postopek, za katerega je bila odobrena BPP, končan, tako spremeni, da bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške brez obresti, ki so bili izplačani iz naslova BPP (npr. sprejem dediščine, darila, sprememba zaposlitve, dobitek pri igri na srečo). Glede na to, da tožnica v postopku, za katerega ji je bila dodeljena BPP, v pretežnem delu ni uspela, je organ za BPP ob upoštevanju citirane določbe pri ugotavljanju upravičenosti do BPP preverjal obdobje enega leta od pravnomočnosti predmetnega sklepa, izdanega v postopku motenja posesti, to je od 6. 3. 2008 do 6. 3. 2009. Da je bila tožnica v spornem obdobju zaposlena, niti ni sporno, saj takšni ugotovitvi organa za BPP v izpodbijani odločbi ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja podatkom o njenih prejetih neto plačah v tem obdobju, ki jih je organ za BPP pridobil od njenega takratnega delodajalca Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Ker je ugotovil, da višina tožničine neto mesečne plače v relevantnem obdobju presega premoženjski cenzus, določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP, tožnica pa je nesporno samska oseba, je v skladu z določbami 49. in tretjega odstavka 43. člena ZBPP odločil o vračilu izplačane BPP.

Tožbeni ugovor, da bi tožnico organ za BPP v predmetnem postopku moral zaslišati, je bilo treba zavrniti. Organ namreč lahko po določbi 2. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odloči o zadevi po skrajšanem postopku, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic. Stanje stvari, relevantno za odločitev, je namreč organ za BPP v tem postopku ugotovil na podlagi uradnih podatkov o njeni zaposlitvi, ki jih je pridobil s strani ZZZS ter uradnih podatkov o tožničini plači, ki jih je pridobil s strani delodajalca. Glede na pridobljene podatke o njeni zaposlitvi v relevantnem obdobju, čemur tožnica kot že navedeno niti ne ugovarja, pa ni bilo mogoče upoštevati niti (nekonkretiziranega) tožbenega ugovora, da se je njeno premoženjsko stanje po izdaji obeh odločb o dodelitvi BPP še poslabšalo. Prav tako za odločitev o zadevi ni relevantno, da je tožnica v času vložitve predmetne tožbe brezposelna ter da ima zdravstvene težave, kar vse zatrjuje zgolj pavšalno.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Ker za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama niti ni sporno, je sodišče o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zavrnilo je tudi dokazni predlog, da zasliši tožnico, saj po povedanem izvedba tega dokaza na odločitev v zadevi ne bi mogla vplivati.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.