Jedro

Prvostopenjski organ je, ko je odločal o tožnikovi pravici do vpogleda v upravno zadevo, nepravilno razlagal in uporabil določbo drugega odstavka 82. člena ZUP. Iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 83/2010 namreč izhaja, da je prvostopenjski organ tožnikov predlog, da se delno izreče za nično denacionalizacijska odločba z dne 12. 8. 2002, zavrnil (pomeni, da je odločil o njem meritorno in ne formalno), kar pomeni, da je s tem tožniku posredno priznal tudi pravni interes (ob tem ko pa odločitev v izpodbijanem sklepu opira na ugotovitev, da tožnik v izkazovanju pravnega interesa v dosedanjih postopkih, ki so bili vodeni na podlagi različnih njegovih vlog, ni bil uspešen).

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 321-356/1993 z dne 22. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnila zaprosilo tožnika za vpogled v denacionalizacijski spis št. 321-356/1993. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se je tožnik v zaprosilu skliceval na denacionalizacijski postopek, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani „D“ N 372/2003 in ki je bil začet po njegovem predlogu ter v katerem zahteva, da se vrnejo podržavljene nepremičnine v naravi, pri tem pa gre za iste nepremičnine, ki so tudi predmet dopolnilne odločbe prvostopenjskega organa št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002. Tožnik meni, da ima glede na to neposreden pravni interes za vpogled v navedeni spis, saj je bila na podlagi vsebine tega spisa izdana dopolnilna odločba o denacionalizaciji z dne 12. 8. 2002. Upravni organ se sklicuje na prvi in drugi odstavek 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku, na katerega se nanaša predmetni upravni spis, ni bil stranka v postopku, izkazal pa tudi ni pravnega interesa za vpogled v spis. Iz listin, ki so v povezavi s predmetnim spisom, pa izhaja, da je tožnik že v treh postopkih poskušal izpodbiti navedeno dopolnilno denacionalizacijsko odločbo z dne 12. 8. 2002: s predlogom za izrek ničnosti, s predlogom za obnovo postopka ter z zahtevo za osebno vročitev odločbe in zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti odločbe, ter da sta bili izdani dve sodni odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 83/2010 z dne 17. 3. 2010 in X Ips 175/2011 z dne 16. 5. 2012, iz katerih izhaja, da tožnik ni uspel izpodbiti navedene denacionalizacijske odločbe ter nima položaja stranke v postopku, niti ne izkazuje pravnega interesa.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 13. 2. 2014 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep zavrnilo.

Tožnik v tožbi navaja, da ima položaj stranke v postopku za izdajo dopolnilne odločbe o denacionalizaciji št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002. Vendar mu ni bilo omogočeno, da bi lahko sodeloval v tem postopku. Navedena odločba pa mu tudi nikoli ni bila osebno vročena, čeprav je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu ugotovil, da je tožnik predlagatelj denacionalizacijskega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in katerega predmet je vračilo v naravi nepremičnin, ki so (bile) tudi predmet denacionalizacijske odločbe z dne 12. 8. 2002. Tako je podana in izkazana neposredna pravna korist, kot tudi položaj stranke tožnika v predmetnem upravnem postopku denacionalizacije. V denacionalizacijskem postopku, ki teče pred sodiščem, pa je bil tudi izdan sklep, po katerem je zahtevek tožnika po temelju utemeljen. Dopolnilna odločba z dne 12. 8. 2002 tako sama po sebi pomeni nedovoljeno razpolaganje z nepremičnim premoženjem, ki je predmet denacionalizacije ter predstavlja tako neposreden poseg v pravne koristi oziroma pravice tako tožnika kot njegovega pravnega prednika A.A. kot denacionalizacijskega upravičenca. Ker tožnik v denacionalizacijskem postopku, ki teče pred sodiščem, zahteva, da se podržavljene nepremičnine vrnejo v last in posest, ima tako interes, da se s tem nepremičnim premoženjem ne razpolaga v pravnem prometu do zaključka denacionalizacijskega postopka. Glede odločbe z dne 12. 8. 2002 tožnik navaja, da je nična, ker se ne more izvršiti, in sicer glede na sodni postopek denacionalizacije, ki je v teku, pa tudi glede na določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Denacionalizacijska odločba z dne 12. 8. 2002 pa onemogoča, da bi bile v sodnem postopku denacionalizacije vrnjene podržavljene nepremičnine v naravi. Edino pravno sredstvo za odpravo napake državnega organa je, da se na podlagi predloga za izrek ničnosti za nično izreče dopolnilna odločba o denacionalizaciji z dne 12. 8. 2002 ter da se na tej podlagi vzpostavi prvotno stanje, kar pa bo mogoče po tem, ko se tožnik seznani z denacionalizacijskim spisom. S tem bi bilo omogočeno vračilo podržavljenih nepremičnin v sodnem postopku denacionalizacije. Tožnik sodišču predlaga naj v postopku razpiše glavno obravnavo in na njej zasliši tožnika ter izvede vse ostale predlagane dokaze, in sicer z vpogledom v listine upravnega spisa v zadevi. Tožnik sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijana sklep prvostopenjskega organa ter odločbo drugostopenjskega organa, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločb upravnih organov ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožniku zavrne zahteva za vpogled v denacionalizacijsko zadevo št. 321-356/1993. Sodišče uvodoma navaja, da je štelo, da tožnik izpodbija (le) prvostopenjski sklep v zadevi kot dokončen upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, saj je v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) le tak posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, lahko predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Z drugostopenjsko odločbo v obravnavani zadevi je bila namreč le zavrnjena pritožba tožnika zoper navedeni prvostopenjski sklep.

Sodišče dalje navaja, da je izpodbijani sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnika za vpogled v upravni spis, opredelilo kot upravni akt iz 2. člena ZUS-1, zoper kakršnega je tožba v upravnem sporu dopustna. Gre namreč za odločitev o pravici do vpogleda v upravni spis tretjega (v smislu drugega odstavka 82. člena ZUP je to „vsakdo drug, ki ni stranka in ki verjetno izkaže, da ima od vpogleda pravno korist“) in ne stranke oziroma stranskega udeleženca, ki bi mogla odločitev izpodbijati s pravnim sredstvom zoper odločbo o glavni stvari. Tako stališče je izoblikovalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011 (v zvezi sklepom Vrhovnega sodišča I Up 14/2009 z dne 26. 11. 2009, ki je v ponovnem postopku izdalo sklep I Up 633/2011 z dne 23. 2. 2012). Tožnik sicer v tožbi navaja, da ima položaj stranke v postopku za izdajo odločbe št. 321-356/1993 z dne 12. 8. 2002, pri čemer pa mu sodelovanje ni bilo omogočeno, odločba pa tudi ne vročena, vendar pa mu sodišče v tem ne more pritrditi. Ob tem ko ni sporno, da ga organ kot stranke oziroma stranskega udeleženca v postopek ni vključeval, pa se namreč tožnik tudi ni izkazal z upravnim aktom denacionalizacijskega organa, s katerim bi mu ta priznal lastnost stranke oziroma stranskega udeleženca, tako da bi o tem vprašanju odločil (npr. 142. člen, 9. točka 260. člena ZUP).

Po prvem odstavku 82. člena ZUP imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki; pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje dokumentov nadzoruje določena uradna oseba, ali pa poteka v informacijskem sistemu organa ali v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje, v katerem stranka svojo istovetnost dokaže s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis. Po drugem odstavku 82. člena ZUP ima pravico iz drugega odstavka tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Po tretjem odstavku 82. člena ZUP pa se pregled in prepis dokumentov lahko zahteva tudi ustno, od prosilca pa sme organ v primeru dvoma zahtevati, naj pisno ali ustno na zapisnik obrazloži svojo pravno korist. Iz navedenih zakonskih določb torej izhaja, da ima pravico do vpogleda v upravno zadevo poleg stranke in stranskega udeleženca tudi tisti (tretji), ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). To pomeni, da mora prosilec verjetno izkazati, da ima od pregleda dokumentacije upravne zadeve neposredno (tedaj obstoječo ter ne morebitno ali bodočo) osebno korist (ter ne tujo ali javno), ki je oprta na zakon ali drug zakonit predpis (dejanska korist ne zadostuje).

Kot izhaja iz spisne dokumentacije, je tožnik pravno korist v zvezi z vpogledom v upravni spis zatrjeval ob sklicevanju se na sodni postopek denacionalizacije, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani „D“ N 372/2003 ter v zvezi s tem navajal, da je postopek sprožil tožnik v korist A.A. kot upravičenca, da se zahteva nanaša na vrnitev v last in posest istih nepremičnin, kot so bile predmet denacionalizacijske odločbe, izdane v zadevi, v kateri je tožnik zaprosil za vpogled ter da nepremičnine zaradi navedene odločbe v sodnem denacionalizacijskem postopku ne morejo biti vrnjene v naravi. S presojo organa, da tožnik s tem ni verjetno izkazal, da bi od vpogleda v upravno denacionalizacijsko zadevo imel osebno na zakon ali drug predpis oprto osebno korist, pa se sodišče ne strinja. Tožnik je namreč navedel, se zahteva za denacionalizacijo (ki se rešuje v sodnem postopku) nanaša na nepremičnine, ki so predmet vračila tudi v odločbi z dne 12. 8. 2002, in ki iz tega razloga ne morejo biti vrnjene v last in posest v sodnem postopku. Ker pa se nepremičnine v denacionalizacijskem postopku lahko vrnejo v last in posest le, če za to ni ovire, med drugim če na njih ni lastninske pravice fizične ali pravne osebe (tretji odstavek 16. člena ZDen), to pomeni, da ni mogoče pritrditi organu, da s podanimi navedbami tožnik ni verjetno izkazal, da bi od pregledovanja dokumentov v upravni denacionalizacijski zadevi lahko imel pravno korist, s tem ko bi na podlagi (poznavanja) dokumentov uporabil zoper denacionalizacijsko odločbo pravna sredstva, ki jih pravni red priznava. Zlasti pa upravni organ tožnikove prošnje za vpogled ne bi mogel zavrniti ob razlogovanju, da tožnik v dosedanjih postopkih ni uspel izpodbiti denacionalizacijske odločbe z dne 12. 8. 2002 in da pri tem ni bil uspešen niti v revizijskih postopkih pred Vrhovnim sodiščem. V postopkih, ki sta se končala s sklepoma X Ips 83/2010 z dne 17. 3. 2010 in X Ips 175/2010 z dne 16. 5. 2012, je namreč Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, ker niso bili izkazani pogoji za njeno dovoljenost, v tem okviru pa tudi ni presojalo o izkazanosti pravnega interesa (za udeležbo v postopku). Poleg tega pa iz sklepa X Ips 83/2010 izhaja, da je prvostopenjski organ tožnikov predlog, da se delno izreče za nično denacionalizacijska odločba z dne 12. 8. 2002, zavrnil (pomeni, da je odločil o njem meritorno in ne formalno), kar pomeni, da je s tem tožniku posredno priznal tudi pravni interes (ob tem ko pa odločitev v izpodbijanem sklepu opira na ugotovitev, da tožnik v izkazovanju pravnega interesa v dosedanjih postopkih, ki so bili vodeni na podlagi različnih njegovih vlog, ni bil uspešen).

Ker je sodišče ugotovilo, da je prvostopenjski organ, ko je odločal o tožnikovi pravici do vpogleda v upravno zadevo, nepravilno razlagal in uporabil določbo drugega odstavka 82. člena ZUP, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa vrnilo temu organu v ponovni postopek (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Predlagane glavne obravnave sodišče ni izvedlo na podlagi prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Sodišče dodaja, da njegova odločitev ter podana presoja ne pomenita, da bi se sodišče kakorkoli že opredelilo do tožbenih navedb o tem oziroma jim celo pritrdilo, da bi moral biti tožniku (formalno) priznan položaj stranke v upravnem denacionalizacijskem postopku, da je odločba z dne 12. 8. 2002 nična ter da je z izrekom za nično upravne denacionalizacijske odločbe treba popraviti napako državnega organa itd., kajti gre za vprašanja, ki v obravnavanem upravnem sporu - ki se nanaša zgolj na vprašanje priznanja tožniku pravice do vpogleda v upravni spis - ne morejo biti predmet meritorne presoje. Navedbe o lastnosti stranke, ničnosti upravne denacionalizacijske odločbe ipd. je v predmetnem postopku odločanja o pravici do vpogleda v upravni spis mogoče upoštevati le v tem smislu, da tožnik z njimi more utemeljevati ter izkazovati pravno korist, torej da je (ob zatrjevanju, da upravna denacionalizacijska odločba vpliva na njegove pravice oziroma pravne koristi) aktivno legitimiran za uveljavljanje predloga za izrek ničnosti denacionalizacije odločbe na podlagi 279. in 280. člena ZUP (npr. v smislu stališč v odločbi Ustavnega sodišča Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku na podlagi uveljavljanega zahtevka priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.