Jedro

Dejstvo, da tožena stranka ni imela zakonitega zastopnika ne pomeni, da toženi stranki opravljene vročitve sodnih pisanj (vlog tožeče stranke in vabila na narok za glavno obravnavo) niso bile zakonite in pravilne.

Sodišče prve stopnje je navedbe prokurista iz vlog, ki jih je ta vlagal v imenu tožene stranke in v katerih je odgovarjal na vloge tožeče stranke in z njimi nasprotoval tožbenemu zahtevku, povzelo v trditveno podlago tožene stranke in jih dokazno presojalo, kar je le v korist tožene stranke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so bili v postopku na prvi stopnji v polni meri varovani interesi tožene stranke in njena pravica do izjavljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 21.859,00 EUR s pripadki (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.786,93 EUR v 15 dneh (točka II. izreka).

2. Tožena stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v odločanju sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške po stroškovniku tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi navaja, da od 6. 12. 2013 do 28. 7. 2014 ni imela zakonitega zastopnika, da pa jo od 28. 10. 2014 dalje zastopa direktor P. G. in da je bila tožba vročena P. G., tedaj prokuristu tožene stranke, ki je prevzel vse druge vloge, ki jih je poslalo toženi stranki sodišče in je nanje tudi odgovori, udeležil se je tudi naroka za glavno obravnavo, ki ga je sodišče opravilo v odsotnosti tožene stranke, njega pa zaslišalo kot pričo. Tožena stranka meni, da bi sodišče najkasneje na prvem naroku, ko je bilo seznanjeno, da tožena stranka nima zakonitega zastopnika, moralo ravnati po 81. ali 82. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in da postopka ne bi smelo nadaljevati, kot to določa četrti odstavek 81. člena ZPP. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila tožena stranka pravilno vabljena. Ker prokurist nima procesne sposobnosti, v imenu tožene stranke ni mogel prevzeti sodna pisanja, niti pravno veljavno podati navedb ter opravljati procesna dejanja. Navaja, da toženi stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in zastopanja njenih interesov in da tožene stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, s čimer so bile bistveno kršene določbe postopka, sklicuje se na 8. in 11. točko drugega odstavka 389. člena ZPP. Tožena stranka nadalje izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je v izpodbijani sodbi zanemarjena prepletenost odnosov vseh treh udeležencev, tožeče stranke, tožene stranke in J. F. ter njegove družbe A. d. o. o., da je J. F. oseba, ki je bila najbolj zainteresirana za ta postopek in izvedbo male sončne elektrarne, da se pri presoji vseh dejstev zanemarja trditev tožene stranke, da je bila v dogajanje prisiljena s strani tožeče stranke in J. F.. Navaja, da je po tožeči stranki zatrjevano poslovanje potekalo zelo nenavadno, kar pa da je razumljivo v kontekstu zakrivanja poslovanja med tožečo stranko in J. F., da listine v spisu, tudi izjava z dne 12. 6. 2012, tožene stranke ne obremenjujejo, kot se vse to zmotno ugotavlja v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni seznanjena ne z izvedbo, ne z delovanjem naprave, niti delo ni bilo izročeno, zato da tudi v primeru, če bi bila naročnik tožena stranka, tožeča stranka svojih obveznosti po podjemni pogodbi ni izpolnila in zato ni upravičena do plačila in je sodišče prve stopnje zato napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 642. člena OZ.

3. Tožeča stranka je pritožbene navedbe tožene stranke prerekala kot neutemeljene. Opozorila pa je tudi, da je tožena stranka po zaključku postopka na prvi stopnji za svoje delo izstavila celo račun številka 32/2014 z dne 31. 12. 2014 za delo opravljeno v letu 2012, iz katerega je razvidno, da je bila storitev opravljena za J. F. in da gre za delo identično vrsti in količini blaga po vtoževanem računu tožeče stranke, prav tako pa, da je v točki 5 omenjenega računa navedeno, da je stranka J. F. določeno dokumentacijo (garancijo in ostale listine) že prejel od družbe S. d. o. o. Nadalje je opozorila, da je tožena stranka J. F. poslala tudi dopis z dne 10. 2. 2015 iz katerega izrecno izhaja, da je družba P. d. o. o. izpolnila vse obveznosti vezane na dobavo in izgradnjo male sončne elektrarne F. in je tako upravičena do plačila po računu 32/2014. Obe listini je tožeča stranka priložila pritožbi in opozorila, da jih v postopku na prvi stopnji ni mogla predložiti, ker sta bili izstavljeni šele po koncu glavne obravnave. Tožeča stranka uveljavlja stroške pritožbenega postopka po vloženem stroškovniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče iz spisovnega gradiva in obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 10) ugotavlja, da tožena stranka v času obravnavane zadeve na prvi stopnji ni imela v sodnem registru vpisanega direktorja družbe, da je sodna pisanja naslovljena na toženo stranko sprejemal P. G., ki je bil v tistem času vpisan kot prokurist tožene stranke (in edini družbenik) in da je ta v imenu tožene stranke tudi odgovarjal na toženi stranki poslane vloge tožeče stranke in se udeležil tudi razpisanega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je njegove navedbe, s katerimi je v imenu tožene stranke nasprotoval trditvam tožeče stranke in vtoževani terjatvi, povzelo v trditveno podlago tožene stranke in izvedlo ter dokazno ocenilo tudi za te navedbe predlagane dokaze, P. G. je zaslišalo kot pričo, glavno obravnavo z dne 15. 10. 2014 pa je opravilo v odsotnosti tožene stranke in izdalo izpodbijano sodbo. Kot v pritožbi navaja tožena stranka in kot je razvidno iz pritožbi priloženega izpiska iz sodnega registra je P. G., od 28. 10. 2014 dalje zakoniti zastopnik tožene stranke.

6. Po navedenem ni dvoma, da tožena stranka v času obravnavane zadeve na prvi stopnji ni imela zakonitega zastopnika, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot to navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je zato narok za glavno obravnavo utemeljeno opravilo v odsotnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka pravilno vabljena. Dejstvo, da tožena stranka ni imela zakonitega zastopnika namreč ne pomeni, da toženi stranki opravljene vročitve sodnih pisanj (vlog tožeče stranke in vabila na narok za glavno obravnavo) niso bile zakonite in pravilne, kot to zmotno pritožbeno navaja tožena stranka. Po določbi prvega odstavka 133. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se namreč pravnim osebam, kar je tudi tožena stranka, vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Torej zakon ne predpisuje, da je vročitev pravni osebi potrebno opraviti po njenem zakonitem zastopniku in da je samo takšna vročitev zakonita.

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka zaradi nepravilne vročitve, tožbe in vlog nasprotne stranke ni prejela, in da z njimi ni bila seznanjena, ter da ni imela možnosti sodelovati v postopku in ji ni bila dana možnost zastopanja njenih interesov.

8. Res je vloge v imenu tožene stranke vlagal njen prokurist, ki po določbi 33. člena ZGD-1 ni zakoniti zastopnik družbe, temveč le njen pooblaščenec z obsegom določenim v 35. členu ZGD-1(1), ki ima po večinski sodni praksi pooblastila na materialnopravnem področju, ne pa na procesnem področju. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ravnati po določbi 81. člena ZPP, kot to navaja pritožba, vendar ni spregledati, da je sodišče prve stopnje navedbe prokurista iz vlog, ki jih je ta vlagal v imenu tožene stranke in v katerih je odgovarjal na vloge tožeče stranke in z njimi nasprotoval tožbenemu zahtevku, povzelo v trditveno podlago tožene stranke in jih dokazno presojalo, kar je le v korist tožene stranke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so bili v postopku na prvi stopnji v polni meri varovani interesi tožene stranke in njena pravica do izjavljanja, ki ju zasledujeta v točki 11 in 8 drugega odstavka 339. člena ZPP opredeljeni zakonski kršitvi. Poleg tega pa tožena stranka v pritožbi ne navaja katere drugačne trditve bi lahko podala tožena stranka, če bi imela zakonitega zastopnika in kako naj bi kršitev 80. in 81. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Ob tem, da je sedaj njen zakoniti zastopnik ista oseba kot tedaj, le z drugačnimi pooblastili, zaradi te kršitve izpodbijana sodba ni nepravilna in nezakonita. Ni odveč pripomniti, da se je tožena stranka spravila v stanje, ko ni imela zakonitega zastopnika sama.

Tožena stranka tako s pritožbeno uveljavljenimi kršitvami ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

9. Prav tako tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi izvajanji o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse po pravdnih strankah predlagane dokaze in te vestno in skrbno ter popolno dokazno ocenilo, vsakega zase in vse skupaj tako, da je odločitev sodišča prve stopnje rezultat uspeha celotnega dokaznega postopka. V dokazno oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in obrazložilo v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti.

10. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je to pri presoji zanemarilo prepletenost odnosov vseh treh udeležencev - tožeče stranke, tožene stranke in J. F. in zanemarilo trditev tožene stranke, da je bila v dogajanje prisiljena s strani tožeče stranke in J. F..

11. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje dokazno presojalo tako medsebojna razmerja pravdnih strank in J. F. ter posledično njegove družbe A. d. o. o., kot trditve tožene stranke, da je bila v sodelovanje prisiljena, vendar trditvam tožene stranke, da ni bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko glede vtoževanih računov in da zaračunane storitve tožeči stranki ni naročila ona, temveč J. F. oziroma njegova družba A. d. o. o., sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Prav tako utemeljeno ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bila v sodelovanje prisiljena. Vse to pa je sodišče prve stopnje prepričljivo razložilo v izpodbijani sodbi (točka 14 do 16) in z razlogi kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pri tem sodišče prve stopnje ni izhajalo zgolj iz izpovedbe priče J. F., za katerega tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil najbolj zainteresirana oseba za predmetni postopke in za izgradnjo male sončne elektrarne, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče, vendar je njegova izpovedba v celoti skladna z izpovedbo priče A. A., tedanjega direktorja tožeče stranke, ki je tožena stranka pritožbeno ne izpodbija, izpovedbe obeh prič pa po prepričljivi oceni sodišča prve stopnje potrjujejo tudi listinski dokazi v spisu, tako tudi izjava tožeče stranke z dne 12. 6. 2012, sicer naslovljena na J. F. direktno, kot dobavnica št. 1/2013, sicer potrjena s strani J. F., ki ju omenja pritožba. Pri tem pa so bistvenega pomena elektronska sporočila (maili), navedena v sodbi, med toženo stranko oziroma P. G. in J. F. ter A., iz katerih je razvidna njihova medsebojna komunikacija v zvezi z izgradnjo male sončne elektrarne F.. Prav iz teh mailov, ki jih je pošiljala tožena stranka J. F.-ju oziroma A.-ju, pa je razvidno, da je J. F. vso komunikacijo v zvezi z izgradnjo male sončne elektrarne izvajal s toženo stranko in sicer z G. in da je bila tožena stranka v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, ki je prevzeta dela izvedla in dobavila opremo na malo sončno elektrarno F., da je ta toženi stranki izstavila račun, tožena stranka pa je pozvala J. F.-ja, da ji pošlje podatke za izstavitev računa, kar nedvomno pomeni, da je po tožeči stranki opravljena dela tožena stranka naročila in prevzela.

12. Tožena stranka tako s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti dokazne ocene sodišče prve stopnje in zaključkov sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju s toženo stranko, da je po naročilu tožene stranke opravila storitve zaračunane v vtoževanem računu na mali sončni elektrarni F., katere investitor je bil J. F., zanj pa se je malo sončno elektrarno zavezala zgraditi tožena stranka. Tožeča stranka je bila torej s toženo stranko v pogodbenem razmerju po ustno sklenjeni podjemni pogodbi za izgradnjo male sončne elektrarne F.. Ker je tožeča stranka zaračunana dela opravila, ji je tožena stranka skladno z določbo 619. člena OZ(2) ta dela dolžna plačati. Končno pa pravilnost ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje potrjuje tudi s strani tožene stranke, v letu 2014, izstavljeni račun in poslan dopis tožene stranke J. F.-ju, predložen po tožeči stranki z odgovorom na pritožbo.

13. Sodišče prve stopnje je tako tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo in z ugoditvijo tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Pritožbo je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti v celoti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

15. Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zaradi tega, ker njeni stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi o zadevi (člen 165/I v zvezi s členom 154/I in 155/I ZPP).

Op. št. (1): Člen 35 ZGD-1 v prvem odstavku določa: Prokura opravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen.

Op. št. (2): 619. člen OZ glasi: S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal.