Jedro

Sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih Odvetniško tarifo, plačilo in stroški pa se obračunavajo po Odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primer z Odvetniško tarifo drugače določeno. Skupščina Odvetniške zbornice Slovenije je resda dne 10.04.2010 sprejela Odvetniško tarifo, ki je sicer objavljena na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije, vendar ker minister za pravosodje še ni podal soglasja k tej Odvetniški tarifi, je sodišče ne more uporabljati, saj na dan odločanja še ni veljala.

Izrek

Pritožba se v izpodbijanem delu glede drugega odstavka II. točke izreka sklepa zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tretjega, rubež z dne 5. 10. 2012 razveljavilo in izvršbo na zarubljene predmete, ki izhajajo iz rubežnega zapisnika z dne 5. 10. 2012 ustavilo (I. točka izreka), upniku naložilo, da mora tretjemu v roku 8 dni povrniti 37,15 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku roka, določenega za prostovoljno plačilo dalje do plačila (prvi odstavek II. točke izreka) ter da se v presežku stroškovni zahtevek tretjega zavrne (drugi odstavek II. točke izreka).

Zoper takšen sklep se pritožuje tretji po pooblaščencu, ki izpodbija odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka v presežku (drugi odstavek II. točke izreka) brez navedbe pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da stroškov ni priglasil po Odvetniški tarifi iz leta 2003, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč po Odvetniški tarifi, sprejeti na skupščini Odvetniške zbornice Slovenije dne 10. 4. 2010, z uporabo katere se je tretji strinjal s podpisom pooblastila in ki jo v uporabo priporoča tudi Odvetniška zbornica Slovenije. Tako je po Odvetniški tarifi z dne 10. 4. 2010 obračunal ugovor tretjega po tar. št. 27/6 v zvezi s tar. št. 18 v višini 200 točk, kar ob vrednosti točke 0,65 EUR znaša 130,00 EUR. Prav tako sodišče ni priznalo priglašenih materialnih stroškov v višini 100,00 EUR. Med materialnimi stroški je obračunal tudi kilometrino za pot od sedeža svoje pisarne do C. (66,5 km pomnoženo z zneskom 0,37 EUR/km), saj ugovora tretjega ni bilo mogoče vložiti brez podatkov, ki jih je pridobil šele v C. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da upniku naloži povrnitev priglašenih stroškov v celoti, najmanj pa izvršilnih stroškov v višini, kakor so bili priglašeni po Odvetniški tarifi z dne 10. 4. 2010 tar. št. 27/6 skupaj z DDV.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o odvetništvu (ZOdv) v 17. členu določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. V skladu s 19. členom ZOdv Odvetniško tarifo sprejema Odvetniška zbornica Slovenije po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Nadalje

20. člen ZOdv določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo ter da se plačilo in stroški obračunavajo po Odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z Odvetniško tarifo drugače določeno.

Skupščina Odvetniške zbornice Slovenije je resda dne 10.04.2010 sprejela Odvetniško tarifo, ki je sicer objavljena na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije ( http://www.odv-zb.si/predpisi/tarifa-sprejeta-na-skupscini-ozs-10-4-2010

), vendar minister za pravosodje kljub urgencam Odvetniške zbornice še ni podal soglasja in je sodišče tako ne more uporabljati, saj na dan odločanja še ni veljala. Ker se je v skladu z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-C), ki določa, da z uveljavitvijo tega zakona preneha veljati Zakon o odvetn iški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08), vendar se uporablja do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena zakona, na dan odločanja tj. 6. 12. 2012, ko je bil izdan izpodbijani sklep, še vedno uporabljal Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo nagrado pooblaščencu tretjega v skladu z določbami ZOdvT in sicer mu je od priglašenih 130,00 EUR po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife z dne 10. 4. 2010 priznalo le 25,80 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, povečano za 20% DDV. Upoštevajoč navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado pooblaščencu za vložitev ugovora tretjega odmeriti po Odvetniški tarifi z dne 10. 4. 2010, četudi je tretji s podpisom pooblastila izjavil soglasje z uporabo te tarife.

V zvezi z navedbami o kilometrini kot materialnih stroških sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nalaga sodišču, da o povrnitvi stroškov odloči na določeno zahtevo stranke, drugi odstavek istega člena pa določa, da mora stranka v zahtevi (za povrnitev stroškov) opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Iz povzetih določb je jasno razvidno, da sodišče o povrnitvi stroškov odloča le, če prejme strankino zahtevo, in to v okviru podane zahteve. Poleg tega, da že 163. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nalaga stranki oziroma njenemu pooblaščencu, da v zahtevi za povračilo stroškov zastopanja te stroške navede opredeljeno, tudi ZOdvT v 11. členu, ki govori o specifikaciji, izstavitvi in plačilu računa ter plačilu zastopanja iz državnega proračuna, dodatno nalaga, da račun specificira (prvi odstavek), pri čemer mora med drugim navesti kratek opis dejstev, na podlagi katerih so nastale nagrade, ter številke iz tarife, če so bile uporabljene kot podlaga za odmero stroškov odvetniške tarife (drugi odstavek 11. člena ZOdvT). Iz stroškovnika na list. št. 15 spisa je razvidno, da je pooblaščenec tretjega priglasil materialne stroške v znesku 100,00 EUR, ni pa določno specificiral, katere stroške zahteva kot povračilo materialnih stroškov. Tako odmera po tar. št. 6001 v dejanski višini nastalih stroškov ni mogoča, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče (v 5. točki obrazložitve na 3. strani izpodbijanega sklepa) in mu je pravilno odmerilo po tar. št. 6002 materialne stroške v višini 20% od odmerjene nagrade, kar pri odmerjeni nagradi 25,80 EUR znaša 5,16 EUR. Ker torej pooblaščenec tretjega v zahtevi za povračilo stroškov zastopanja med materialnimi stroški ni posebej specificiral, da ti stroški obsegajo kilometrino v višini 49,21 EUR, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi, o tem sodišče prve stopnje ni moglo odločati in je tako pravilno uporabilo tar. št. 6002 ZOdvT.

Glede na navedeno in ker v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. člena ZIZ), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo tretjega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.