Jedro

Obveznost plačila pogodbene kazni sicer glede na njen namen ni ekvivalent pogodbene obveznosti, vendar pa to ne more pomeni, da v posameznih konkretnih primerih, upoštevajoč pri tem vrednost in pomen predmeta obveznosti, pogodbena kazen ne bi mogla biti enaka vrednosti pogodbene izpolnitve, če je s tem njen namen dosežen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu točk II. in III. ter v izreku o stroških postopka pod točko IV. spremeni tako: da se znesek 8.456,70 EUR, ki ga je dolžan plačati prvotoženi S. K., zniža za 4.223,85 EUR, to je na znesek 4.232,85 EUR in se v tem delu, to je za glavnico 4.223,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrne; da se znesek 16.931,40 EUR, ki ga je dolžan plačati drugotoženi M. V., zniža za 8.465,70 EUR, to je na znesek 8.465,70 EUR in se v tem delu, to je za glavnico 8.465,70 EUR z zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrne; da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje povrniti stroške postopka v višini 1.327,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod točko I. izreka zaradi delnega umika tožbe zoper prvotoženega S. K. za znesek glavnice v višini 11.714,17 EUR s pripadki, v tem delu postopek ustavilo. Pod točko II. je odločilo, da je prvotoženi S. K. dolžan tožeči stranki plačati znesek 8.456,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pod točko III. je nadalje odločilo, da je drugotoženi M. V. dolžan tožeči stranki plačati znesek 16.931,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pod točko IV. izreka je odločilo še o stroških postopka, pri čemer je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 480,66 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2.) Zoper obsodilni del sodbe, vsebovan v točkah II in III, ter posledično tudi zoper odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka), vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži v plačilo tudi vse stroške postopka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede obstoja obveznosti obeh tožencev, meni, da je nevzdržen in nelogičen konstrukt sodišča prve stopnje, ki meče vse tri tožence v isti koš, ne strinja pa se niti z dokazno oceno sodišča, ki jo ocenjuje kot napačno, nelogično in nekritično do tožeče stranke. V nadaljevanju opozarja na izpovedbo prvotoženca in zaslišane priče A. K. v zvezi z datumom sklenitve pogodbe. Meni, da je sodišče neupravičeno štelo, da toženca ne znata pojasniti določenih okoliščin. Pri tem sodišče ni upoštevalo niti ene okoliščine, na katere je ves čas postopka opozarjala tožena stranka in ki kažejo na neverodostojnost in nelogičnost izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in je poskuse dokazovanja tožene stranke v tej smeri ocenilo kot pravno nepomembne. Tako ni zaslišalo M. N., B.G. in K. Š., ni se opredelilo do fotografij, ki so bile predložene, nelogično je sledilo O. glede tega, da je za prodajo izvedel šele po štirih letih, opozarja, da je nenavadno, da bi imela tožeča stranka katalog nepremičnin, da je popolnoma normalno, da prodajalec, če precej dolgo ne uspe prodati nepremičnine, zniža ceno. Posebej opozarja, da je drugotoženi Vidovič ravnal v skladu s pogodbo in je tožečo stranko pravočasno obvestil, da je 21.5.2003 sklenil pogodbo za sporno nepremičnino s K. preko Agencije A.. Tako ni kršil 7. člena sklenjene pogodbe, ki tudi ni bila ekskluzivna. Brez podlage v dokaznem postopku je tudi ugotovitev sodišča, da je odpoved pogodbe s strani drugotoženca v nasprotju s poštenjem. Vse kar sodišče v razlogih zapiše, ima naravo indicev. Nelogično je, da bi toženci delovali usklajeno, pri tem pa bi ravnali tako narobe, da ne bi niti pravilno znali obvestiti tožeče stranke o pomembnih okoliščinah kot izhaja iz 6. oziroma 7. člena posredniške pogodbe. Takšno ravnanje prej kaže na odsotnost vsakega dogovora med toženci. Drugotoženi V. ni kršil pogodbe o posredovanju, saj je korektno, zaradi tožničine neaktivnosti, pogodbo odpovedal, kasneje pa tudi obvestil o sklenitvi kupne pogodbe. Napačna je tudi materialnopravna presoja sodišča v zvezi z ugovorom nesorazmernosti pogodbene kazni. Sklicevanje sodišča na Zakon o nepremičninskem posredovanju je neutemeljeno, saj je ta zakon začel veljati šele po sklenitvi pogodb. Za odločitev je pomembna zgolj določba 252. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka je izrecno navedla, kakšna bi bila potencialna vrednost izpolnitve pogodbe in da je pogodbena kazen dvakrat višja. V nobenem primeru, upoštevaje tudi morebitno škodo, ki ne more biti višja od vrednosti izpolnitve, ni podlage za 100% povečanje pogodbene kazni glede na vrednost izpolnitve ali pa višino izpolnitve potencialne škode. Upnik res lahko zahteva pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ali pa če mu škoda sploh ni nastala, vseeno pa je ta škoda pomembno merilo pri presoji nesorazmernosti pogodbene kazni. V konkretnem primeru škoda ne bi mogla presegati zneska provizije.

(3.) Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Pritožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretiziral, uradoma opravljen preizkus v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pa je pokazal, da takšne kršitve niso bile storjene.

(7.) Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo pogodbene kazni, ki je bila glede prvotožene stranke dogovorjena v 6. členu Pogodbe o posredovanju pri prodaji, menjavi ali najemu nepremičnine in opreme (v nadaljevanju posredniška pogodba) z dne 17.9.2002, glede drugotožene stranke pa v 7. členu posredniške pogodbe z dne 27.1.2003, z osrednjo tditvijo, da je prvotožena stranka prodala, drugotožena stranka pa kupila sporno nepremičnino za katero sta bili sklenjeni posredniški pogodbi, mimo tožeče stranke kot posrednika, čeprav ju je med seboj spravila v stik prav ona.

(8.) Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka na zgoraj navedeni podlagi, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. V nasprotju s prepričanjem pritožnikov, pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena prvega sodišča opravljena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Očitki o napačni, nelogični in nekritični dokazni oceni, ki naj bi dajala poudarek predvsem izpovedbi tožeče stranke, ni pa upoštevala tudi ostalih izvedenih dokazov, so zato neutemeljeni. Prav pritožnika z opozarjanjem zgolj na posamezne dele izpovedb tožencev in nekatere (tudi sicer za odločitev nebistvene) okoliščine počneta prav to, kar neutemeljeno očitata prvemu sodišču: opozarjata le na tisto, kar je tožencema lahko v korist, prezreta pa celoto. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka tista, ki je na podlagi sklenjenih posredniških pogodb s tožencema, med njima vzpostavila tisti stik oziroma komunikacijo, ki je pripeljala do sklenitve kupne pogodbe. Nasprotne trditve pritožnikov nimajo opore v izvedenih dokazih, zato ne morejo biti utemeljene.

(9.) Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni bistveno, ali je med tožencema prišlo do skupnega sestanka oziroma osebnega stika, ampak je bistveno to, da je tožeča stranka z izvršenimi ravnanji in izmenjavo ključnih podatkov med njima omogočila ne samo kontakt, ampak tudi nastanek ustrezne podlage za dogovarjanje in sklenitev dogovora. Tudi dejstvo, da je drugotoženi V. že prej poznal prodajalko in solastnico A. K., ne more biti relevantno ob upoštevanju, da je slednja V. takrat zgolj posredovala svoje izkušnje, ki jih je imela iz gostinstva in ob upoštevanju, da tožena stranka niti ni zatrjevala, da so imeli prodajalca in kupec pred sklenitvijo posredniških pogodb s tožečo stranko med seboj kakršnekoli stike glede prodaje nepremičnine. Ker tudi s strani A. A. (oziroma Ž. Š.) razen zunanjega ogleda z drugotožencem, ki pa je bil opravljen še pred sklenitvijo obeh posredniških pogodb, ni bilo narejeno nič drugega, je posledično povsem pravilen in tudi logičen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo ne poznanstvo tožencev pred podpisom posredniških pogodb, ne storitev Agencije A. tista, ki je v končni fazi pripeljala do sklenitve kupne pogodbe, ampak so bila to opravila tožeče stranke. Da je temu tako, kaže tudi vsebina teh opravil, ki so izkazana z izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in dodatno tudi z listinami v spisu, časovna kontinuiteta dogodkov in nenazadnje tudi sama cena nepremičnine za katero je bila le-ta prodana oziroma kupljena (o tem je prvo sodišče razloge podalo na strani 14 obrazložitve, 2. odst. in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje le sklicuje), posledično pa ni prav nikakršnega dvoma v pravilnost zaključkov prvega sodišča. Še posebej je v zvezi s tem neutemeljena kritika dokazne ocene tožnikove izpovedbe ter izpovedbe obeh tožencev ter zaslišanih prič, saj je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno sledilo. Pri dokazni oceni verodostojnosti izpovedb tožeče in toženih strank ni upoštevalo zgolj (po oceni prvega sodišča) s strani toženih strank in priče A. K. nepojasnjen datum sklenitve kupne pogodbe in dopis z dne 28.4.2003, ampak tudi listinske dokaze, ki izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke potrjujejo, opozorilo pa je tudi na nekatera druga dejstva o katerih toženi stranki in priča A. K. niso vedele izpovedati oziroma jih pojasniti ali pa so bile izpovedbe različne. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje na straneh 10, 11, 12 in 13, ki jih, kot je že bilo povedano, sprejema kot pravilne, jasne in popolne. Povsem pravilno je prvo sodišče zavrnilo tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. N., B. G. in K. Š. ter vpogled v predložene fotografije, kar pritožnica posebej izpostavlja. V kolikor je namreč določeno dejstvo, ki se zatrjuje (v konkretnem primeru je šlo za trditev, da se je drugotoženi V. že prej poznal z A. K., da je že pred ogledom s tožečo stranko poznal hišo od zunaj in kaj je bilo za toženi stranki narejeno s strani posredniške agencije A.) ugotovljeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov, je nadaljnje izvajanje dokazov nepotrebno in sodišče ravna prav, ko izvedbo takšnega dokaza zavrne. Enako velja, če določeno dejstvo ni pravno relevantno za odločitev (ali je bil B.G. resen kupec, ali je nepremičnina vidna s ceste). Dvoma v pravilnost izvedene dokazne ocene in predvsem verodostojnost izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, upoštevaje pri tem tudi vse ostale izvedene dokaze, ki jih je sodišče ocenilo, ne more vzbuditi niti pritožbeno opozarjanje na „nelogičnosti“, saj je le-te mogoče pojasniti tudi na drugačen način kot to dela tožena stranka. Tako sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, kdaj je zakoniti zastopnik izvedel za sklenitev kupne pogodbe, ker to ni pravno relevantno za odločitev, je pa slednji že sam ob zaslišanju pojasnil, da obvestila drugotoženca o tem ni dobil, v dopisu prvotoženca pa kupec ni bil naveden. Ob tem, da je drugotoženec po opravljenem ogledu, ko je brez dvoma vedel za katero nepremičnino gre in kdo je njen lastnik, s tožečo stranko še naprej sodeloval in celo podpisal nalog za sestavo kupne pogodbe, je vprašanje obstoja katalogov nepomembno, posledično pa tudi ni prav nikakršnega razloga, da bi zakoniti zastopnik tožeče stranke ravno o tej okoliščini izpovedoval neresnično. Enako velja tudi za vprašanje ali je nepremičnina vidna s ceste, saj je popolnoma jasno, da je pogled odvisen od mesta s katerega nekdo gleda.

(10.) Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom prvega sodišča, da očitku tožene stranke, da tožeča stranka ni bila aktivna pri pogajanjih in da ni storila ničesar pri cenovnem „usklajevanju“, ni mogoče slediti. Toženci se, kot je bilo ugotovljeno in kar pritožbeno sodišče sprejema, namreč niso odzvali že na prvi sestanek, ki ga je v zvezi s ponudbo drugotoženca organizirala tožeča stranka, poleg tega pa sta prvotoženec in A. K. ob trditvi, da cene nista bila pripravljena znižati pod 850.000 EUR, le nekaj mesecev po tem, ko je drugotoženec preko tožeče stranke dal ponudbo za nakup nepremičnin za ceno 500.000,00 EUR, le temu prodala nepremičnino skupaj z dodatnimi kmetijskimi zemljišči za 600.000,00 EUR, kar pomeni, upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje o vrednosti kmetijskih zemljišč, dejansko za nižjo kupnino od prvotno ponujene. Pojasnilo, ki ga pritožnica ponuja v pritožbi, bi bilo sicer sprejemljivo, če ne bi tožeča stranka na drugi strani izkazala, da je pred tem našla kupca, ki je bil pripravljen nepremičnino kupiti za 740.000,00 EUR (priloga A 33 in A 34) in je o tem obvestila tudi prvotoženo stranko. Tožeči stranki glede na takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje zato ni mogoče očitati, da svojih pogodbenih obveznosti do obeh toženih strank ne bi izpolnjevala.

(11.) Ker med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da sta toženi stranki 21.5.2003, brez sodelovanja tožeče stranke kot posrednika oziroma mimo njega, sklenili kupno pogodbo za sporno nepremičnino, je sodišče prve stopnje, ob takšni dejanski podlagi spora utemeljeno zaključilo, da je tožencema v razmerju do tožeče stranke nastala obveznost, kot je bilo to bilo dogovorjeno v 6. členu posredniške pogodbe z dne 17.9.2002 (za prvotoženca) oziroma 7. členu posredniške pogodbe z dne 27.1.2003 (za drugotoženca).

(12.) Na odločitev, upoštevajoč očitek kršitve po zadnji alineji 6. (za prvotoženca) oziroma 7. člena (za drugotoženca) posredniške pogodbe, ne more vplivati vprašanje, kdaj je tožeča stranka izvedela za sklenitev pogodbe med tožencema, niti vprašanje, ali sta o sklenitvi pogodbe pravilno obvestili tožečo stranko (to predstavlja že novo kršitev). Ob pravilni dejanski ugotovitvi, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti v pogledu obeh toženih strank izpolnjevala, je za odločitev nerelevantno tudi dejstvo, da je drugotoženi z dopisom v aprilu 2003 od posredniške pogodbe odstopil, pa tudi vprašanje, ali je bil takšen odstop od pogodbe v nasprotju s poštenjem (tudi v tem primeru to predstavlja že novo kršitev). Posredniška pogodba z dne 27.1.2003 je v 7. členu, zadnji odstavek, celo izrecno določala, da obveznost plačila polne provizije v primerih, ki so navedeni, z iztekom veljavnosti pogodbe ne preneha, saj gre za krivdno ravnanje naročnika.

(13.) Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje glede podlage obveznosti pravilna že zaradi ugotovitve, da je podan razlog za plačilo pogodbene kazni po zadnji alineji 6. oziroma 7. člena obeh pogodb, se pritožbeno sodišče do pritožbenih izvajanj, ki se nanašajo na ostali dve kršitvi (1), ki jih je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo, posebej ne opredeljuje.

(14.) Utemeljeno pa pritožba opozarja na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o ugovoru nesorazmernosti pogodbene kazni. Po 252. členu OZ sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Tožena stranka je v zvezi s tem navajala, da je tožeča stranka iz celotnega posla, če bi bil ta realiziran z njenim posredovanjem, lahko utemeljeno pričakovala zgolj skupno 4% provizijo. Pogodbena kazen, ki dosega dvakratnik navedene provizije, je po njeni oceni zato nesorazmerna. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je namen pogodbene kazni ne samo olajšanje upnikovega položaja, da doseže povrnitev zaradi kršitve pogodbe nastale škode, ampak tudi v utrditvi spoštovanja pogodbe, saj sankcionira morebitno kršitev le-te. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s tem, da obveznost plačila pogodbene kazni zato ni ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke, saj je njen namen zaščita interesa upravičenca, da bo nasprotna stranka ravnala v skladu s pogodbo. Takšno stališče pa seveda ne more pomeniti, da v posameznih konkretnih primerih, upoštevajoč pri tem vrednost in pomen predmeta obveznosti, pogodbena kazen ne bi mogla biti enaka vrednosti pogodbene izpolnitve, če je s tem njen namen dosežen. Glede na zatrjevano in ugotovljeno dejstvo, da bi tožeča stranka, ob uspešnem posredovanju, prejela provizijo v višini 4% pogodbene cene (od vsake pogodbene stranke 2%) in je to tudi najverjetnejši obseg škode, ki v takšnih primerih posredniku nastane zaradi kršitve pogodbe, je tudi po oceni pritožbenega sodišča dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerna in jo je potrebno zmanjšati. Zaradi izpolnitve namena pogodbene kazni, ki je, kot je že bilo navedeno, v olajšanju upnikovega položaja, da doseže povrnitev zaradi kršitve pogodbe nastale škode in tudi v utrditvi spoštovanja pogodbe, je, upoštevajoč pri tem vrednost predmeta obveznosti (2% provizija pri vsaki pogodbi) in pomen obveznosti za vse pogodbene stranke, primerna pogodbena kazen v višini dogovorjene provizije, to je v višini 2%. Ne glede na to, da Zakon o nepremičninskem posredovanju, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 42/2003 (s kasnejšimi spremembami) v času podpisa posredniških pogodb še ni veljal in ga torej v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti pri presoji, pritožbeno sodišče zgolj zaradi primerjave in dejstva, da imajo zakonske določbe podlago v predhodno izoblikovani pogodbeni praksi pri nepremičninskem posredovanju, nanj opozarja. Tako je v 4. odstavku 25. člena tega zakona določeno, da ima nepremičninska družba pravico do plačila za posredovanje tudi v primerih, ko naročitelj oziroma njegov ožji družinski član sklene pogodbo v zvezi z nepremičnino, ki je bila predmet posredovanja, s tretjo osebo, s katero je naročitelja spravil v stik nepremičninski posrednik in je bila ta pogodba sklenjena v šestih mesecih po prenehanju pogodbe o posredovanju. Plačilo za posredovanje sicer določa posredniška pogodba, vendar pa plačilo po 5. členu lahko znaša največ 4% pogodbene cene, v primeru, da je posredovanje opravljeno za obe pogodbeni stranki, pa se ta znesek razdeli. Po sedaj veljavni ureditvi ima torej posrednik, v primeru kot je konkretni, pravico do plačila, vendar največ do višine 4% pogodbene cene, kar kaže, da je naknadno tudi zakonodajalec ocenil, da višje plačilo v takšnih primerih ne bi bilo upravičeno.

(15.) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in pogodbeno kazen po obeh posredniških pogodbah znižalo na dogovorjeni znesek provizije, to je na 2%. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da znaša relevantna vrednost za izračun provizije 101.436.000,00 SIT, v konkretnem primeru 2% od tega zneska predstavlja znesek 2.028.720,00 SIT oziroma 8.465,70 EUR. Upoštevaje, da sta na strani prodajalcev nastopala dva, to je S. K. in A. K. in gre za deljivo denarno obveznost, je dolžan prvotoženi S. K. povrniti ½ tega zneska, to je 4.232,85 EUR. S strani sodišča prve stopnje prisojeni znesek je bilo zato potrebno zmanjšati za 4.223,85 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek, kar vključuje tudi obrestni del, zavrniti. Drugotoženec je glede na gornji izračun dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 8.465,70 EUR in je pritožbeno sodišče zato že prisojeni znesek znižalo za 8.465,70 EUR in v tem delu skupaj z obrestnim delom tožbeni zahtevek zavrnilo.

(16.) Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (2. odst. 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke se je zaradi spremembe odločitve zmanjšal na 27% (uspela je z zneskom 12.698,55 EUR od skupno vtoževane glavnice v višini 46.856,68 EUR) in je glede na neizpodbijan obseg stroškov v višini 3.562,00 EUR, upravičena do povračila v višini 961,74 EUR. Tožena stranka je uspela v postopku do 73%, glede na skupno priznane stroške v višini 3.136,56 EUR, pa je upravičena do povračila zneska 2.289,69 EUR. Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče glede na navedeno odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.327,95 EUR pravdnih stroškov. V primeru, da bo s plačilom zamudila, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti in sicer od poteka 15 dnevnega roka za plačilo dalje do plačila.

(17.) Tožena stranka je s pritožbo uspela do ½. Pritožbeno sodišče ji je glede pritožbenih stroškov priznalo, upoštevajoč pri tem še sporni del zahtevka, 875 točk za pritožbo, 2% materialnih stroškov, sodno takso za pritožbo v višini 507,76 EUR ter 20% DDV. Ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, znašajo pritožbeni stroški skupaj 999,31 EUR, 1/2 pa 499,65 EUR, kar ji je, upoštevajoč 154. v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP, dolžna poravnati tožeča stranka.

(1) Gre za očitek prvotoženi stranki, da tožeče stranke ni pravočasno obvestila o sklenitvi kupne pogodbe ter očitek drugotoženi stranki, da je sklenjeno posredniško pogodbo odpovedala v nasprotju s poštenjem.