Jedro

Statusa žrtve vojnega nasilja ne more pridobiti oseba, ki je pred 6.4.1991 prebivala v Avstriji in je bila 4.2.1941 vpoklicana v redne enote nemške vojske na območju Štajerske.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 194/98-6 z dne 7.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.3.1998, s katero je v reviziji odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 28.3.1997 in odločila, da se tožniku ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče uvodoma navedlo zakonite pogoje, na podlagi katerih je mogoče priznati državljanu Republike Slovenije status žrtve vojnega nasilja. Tožnik je uveljavljal status prisilnega mobiliziranca v tujo vojsko, tak status pa lahko pridobi po 4. členu ZZVN oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona, pri kateri je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece in če je bila mobilizirana z ozemlja bivše Kraljevine Jugoslavije ter je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tak status pridobi tudi oseba, ki je bila mobilizirana z ozemlja dežele Furlanije Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma z ozemlja dežele Koroške v Republiki Avstriji. Tožnik je bil že od 1.7.1939 zaposlen v G. v Avstriji, od koder je bil 4.2.1941 vpoklican v redne vojaške enote nemške vojske, še pred tem pa je bil v obvezni delovni službi RAD. Ni bil torej mobiliziran z območij, ki jih določa ZZVN, v okupatorjevo vojsko pa je bil redno vpoklican že pred 6.4.1941, ko se je z napadom na Jugoslavijo pri nas začela vojna. Zato tožnik po presoji prvostopnega sodišča ne izpolnjuje pogoja, ki ga določata 1. in 2. člen ZZVN. Kot žrtev vojnega nasilja je mogoče šteti samo osebo, ki je bila izpostavljena vojnemu nasilju (torej tudi mobilizaciji) v obdobju od 6.4.1941, ko so Nemci napadli tedanjo Jugoslavijo do 15.5.1945, ko se je pri nas druga svetovna vojna končala. Tožbene trditve, da je bil tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko iz Avstrije, kamor je šel delat, ker doma v Sloveniji zanj ni bilo dela, in da z materjo, ki je bila res avstrijska državljanka, ni imel v mladosti nobenih stikov, ter da so ga mobilizirali v Avstriji, ker je tam pač delal, drugače bi ga pa doma, niso take okoliščine, ki bi lahko odločilno vplivale na drugačno odločitev. Tožnik je bil mobiliziran že pred 6.4.1941 in to ne z ozemelj, ki jih ZZVN navaja v 4. odstavku 2. člena. Dejstvo, da so ga poslali v obvezno službo RAD šele leta 1940 in da je bil že 4.2.1941, gre za torej dva meseca pred napadom na tedanjo Jugoslavijo, vpoklican v nemško vojsko, kaže na to, da so ga Nemci takrat šteli za svojega vojnega obveznika.

Tožnik v pritožbi navaja, da ni pričakoval, da bo njegova vloga v celoti zavrnjena. Z njo ni uveljavljal nekega statusa ampak je pričakoval, da mu bodo priznana izgubljena leta, ki jih je preživel v nemški vojski, v pokojninsko dobo, saj mu za polno pokojninsko dobo manjka pet let in prejema zato 10 % zmanjšano pokojnino. Država mu je dolžna priznati izgubljena leta na podlagi konvencij, mednarodnih sporazumov o socialni varnosti in o varstvu človekovih pravic. Meni, da mu je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve dolžno izdati potrdilo, katero bo predložil pokojninskemu zavarovanju. Nanj čaka že nekaj let. To potrdilo bi bilo podlaga za priznanje dela v RAD in služenja v nemški vojski v pokojninsko dobo. Opisuje težke razmere, v katerih je preživljal svoje otroštvo in zaradi katerih je šel na delo v Avstrijo. Dejstvo, da je bil mobiliziran prej kot njegovi rojaki doma, ne bi smelo biti pomembno. Služenje v nemški vojski ni bilo prostovoljno ampak prisilno, prenehalo pa je leta 1945 v N. na Norveškem. Ko se je vrnil v domovino, je moral iti na dosluženje vojaškega roka v N.S. za šest mesecev, nato pa je bil poslan leta 1949 tudi v T. Nerazumljivo je, da imajo status mobiliziranca priznan njegovi rojaki, njemu pa je bilo to odklonjeno. Zakonita podlaga, na katero opira sodišče svojo sodbo, ni v skladu s človekovimi pravicami in enakopravnostjo. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in je za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Pravilno so bile uporabljene tudi določbe ZZVN, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Pravilno je bilo ugotovljeno tudi odločilno dejstvo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, ker je bil mobiliziran že pred 6.4.1941 in ker tudi ni bil mobiliziran z ozemelj, ki jih ZZVN navaja v 4. odstavku 2. člena. Tožnik v pritožbi poudarja, da je zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vložil zato, ker je menil, da bo na podlagi priznanja tega statusa lahko pridobil pravico do polne pokojnine, saj mu leta ki jih je preživel v nemški vojski, niso bila šteta v pokojninsko dobo. V zvezi s tem ugovorom pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da o priznanju določenih obdobij v pokojninsko dobo odloča Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pritožbenega ugovora o neenakem obravnavanju, pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj gre za pavšalen ugovor, prav tako pa ne more biti predmet presoje v tej zadevi ugovor neprimernosti zakonske ureditve, ki ureja pogoje za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.