Jedro

S tem, da je bila tožnici izrečena najstrožja sankcija, ki je kolektivna pogodba za takšno kršitev ni določala, in na podlagi postopka, ki ni bil zakonito uveden in izveden, je bilo kršeno tudi načelo formalne legalitete. Disciplinski ukrep je po presoji revizijskega sodišča, mogoče izreči odgovornemu delavcu samo ob pogojih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt in le na podlagi zakonito izvedenega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice Z.E. in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 18.3.1991 in sklep skupščine z dne 17.4.1991, s katerima ji je bil zaradi domnevne kršitve delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da sta bila - zaradi opustitve vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka in obvestila sindikatu - uvedba in izvedba disciplinskega postopka bistveno kršena, zato za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa ni bila podana zakonita podlaga. Z neposredno uporabo določila 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v disciplinskem postopku je bilo kršeno tudi načelo zakonitosti. V posledici razveljavitve disciplinskih sklepov je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do osebnega dohodka, ki bi ga prejela v času nezakonite odsotnosti z dela od 12.4.1991 dalje in ji povrne stroške postopka v znesku 23.870,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, ki uveljavlja kot revizijski razlog bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije opozarja, da ima napadena sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Po stališču revizije se pritožbeno sodišče ni opredelilo do zaključka prvostopnega sodišča, da je bila z opustitvijo vročitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka tožnici storjena absolutna bistvena kršitev disciplinskega postopka. Nasprotno, sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na 3. strani dopustilo možnost, da je bila tožnica vnaprej pisno seznanjena o očitanih kršitvah in da kršitev po 62. členu ZTPDR ni bila storjena. Zato bi moralo instančno sodišče odločitev prvostopnega sodišča razveljaviti, ne pa jo vzdržati v veljavi. Zlasti potem, ko je ugotovilo, da za izrek najstrožjega ukrepa po točki B in Č 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva niso obstojale kvalifikatorne okoliščine. To pomeni, po stališču revizije, da pritožbeno sodišče ni sprejelo pravne presoje prvostopnega sodišča o nedokazanih kršitvah tožnice, saj je presodilo, da ni bila podana zakonita podlaga za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja samo zaradi tega, ker ni bil izkazan obstoj kvalifikatornih okoliščin. V obravnavani zadevi, je bilo potrditvah revizije tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj se pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje tako na določila kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva kot tudi na določbe kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe.

V reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni utemeljena. S trditvijo, da je sodišče druge stopnje ob neugotovljenih absolutnih bistvenih kršitvah disciplinskega postopka in dokazanih kršitvah potrdilo sodbo prvostopnega sodišča, ki je tožnico z razveljavitvijo disciplinskih sklepov oprostilo odgovornosti, revizija v bistvu očita sodbi sodišča nasprotje med izrekom in njenimi razlogi. Sodišče druge stopnje je sicer res nespretno razlogovalo svojo pravno presojo, ko je ob sicer sprejeti dokazni oceni prvostopnega sodišča, da tožnici zahteva za uvedbo disciplinskega postopka ni bila vročena, kot podlago svoji odločitvi sprejelo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da očitane kršitve tožnici sploh niso dokazane. Pri tem pa se je po nepotrebnem ukvarjalo še z obstojem oziroma neobstojem kvalifikatornih okoliščin, ki se upoštevajo le v primeru, če je bila disciplinska kršitev storjena. Vendar je iz vsebine sodbe povzeti, da je s svojim zaključkom glede neizkazanih škodnih posledic hotelo le podkrepiti svojo sicer pravilno pravno presojo, da je bila uvedba in vodenje disciplinskega postopka pri toženi stranki v celoti nezakonita. Zato revizijsko sodišče graje o bistveni kršitvi določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ne sprejema.

Revizija tožeče stranke pa tudi v delu, s katerim vsebinsko graja pravilnost uporabe materialnega prava ni utemeljena. Potrebno je poudariti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev.

Revizijsko sodišče zaradi tega ni moglo upoštevati navedb tožene stranke, ki se nanašajo na pravilno vročitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka tožnici, njenemu članstvu v sindikatu, storitvi napak pri inventuri oziroma njenih popravkih. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Ob dejanski ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da so bile v disciplinskem postopku tožene stranke storjene kršitve absolutnega značaja, je pravilna njuna pravna presoja, da imajo storjene postopkovne kršitve za posledico nezakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa tožnici. Formalna kršitev disciplinskega postopka pa je bila, po presoji revizijskega sodišča podana tudi iz naslednjih razlogov. Po določilu 1. odstavka 1. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) se delovno razmerje delavcev, ki delajo pri organizacijah (sedaj gospodarskih družbah) in delodajalcih v Republiki Sloveniji, urejajo v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, s tem zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.

Temeljna načela o disciplinskem postopku so vsebovana tako v III/7 poglavju Temeljnega zakona o pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in VI. poglavju Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 73/93). V omenjenih zakonskih določilih je opredeljena pristojnost disciplinske komisije za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanju ukrepov, njena sestava, uvedba in izvedba disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem. Tudi za delavce, zaposlene pri delodajalcih, veljajo splošna določila Zakona o disciplinski odgovornosti delavcev.

Tožena stranka je v pogodbi o ustanovitvi zasebnega podjetja v obliki družbe z omejeno odgovornostjo z dne 22.12.1989 določila, da se vsa delovna razmerja zaposlenih delavcev v družbi urejajo skladno s kolektivno pogodbo, predpisano v obrtnem zakonu. V 2. odstavku 138. člena tedaj veljavnega Obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 24/89 - OZ) je vsebovana skladno določilu 2. odstavka 2. člena ZTPDR napotilna norma, po kateri imajo delavci, katerih dopolnilno delo uporabljajo samostojni obrtniki v skupni obratovalnici, pravice, obveznosti in odgovornosti kot jih določa kolektivna pogodba. V času vodenja disciplinskega postopka proti tožeči stranki je bila v veljavi Kolektivna pogodba v delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89). V njej so bila urejena pravila disciplinskega postopka, ki bi jih morala tožena stranka poleg zakonskih določb pri izvedbi disciplinskega postopka proti tožnici uporabiti. Sklicevanje sodišča druge stopnje na določbe kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva kot pravne podlage za presojo zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa je torej zmotno, saj je bila omenjena kolektivna pogodba podpisana šele 8.8.1991 in objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 20/91-I z dne 21.11.1991. Z navedenimi predpisi so bila določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela, ki so jamstvo za zakonitost postopka tudi v obravnavanem primeru.

Eno temeljnih načel postopka je načelo zakonitosti. Po določbi 88. člena ZDR v zvezi s 54. členom ZTPDR je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. V tem določilu je vsebovano materialnopravno načelo legalitete, kar pomeni, da delavec odgovarja za kršitve samo tistih delovnih obveznosti, ki so bile kot takšne v času storitve določene ali z zakonom ali splošnim aktom oziroma s kolektivno pogodbo. Če delovna obveznost ni vnaprej določena, bodisi posamično ali primeroma, iz česar bi bila jasno razvidna obveznost delavca, da mora nekaj storiti ali da tega ne stori, delavec ne odgovarja za kršitev le-te.

V izreku sklepa direktorja tožene stranke z dne 18.3.1991 je navedena kot pravna podlaga za očitane hujše kršitve delovne obveznosti tožnice Zakon o podjetjih (očitno Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja) in sicer 1. in 12. točka 58. člena, ki naj bi jih storila s tem, da je nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevala delovne obveznosti, ne da bi bile te kršitve časovno oziroma vsebinsko konkretizirane. Iz napadene odločbe je razvidno samo to, da je bila tožnici izrečena disciplinska sankcija, ne da bi bilo mogoče preizkusiti, ali so za njen izrek sploh obstojali pogoji. Ker v disciplinski odločbi ni bila uporabljena niti dispozicija ustreznega predpisa, niti ni bilo konkretizirano ravnanje tožnice, ki naj bi pomenilo očitano kršitev, je bilo v disciplinskem postopku, ki je tekel pri toženi stranki, po presoji revizijskega sodišča, kršeno materialnopravno načelo zakonitosti.

Drugo temeljno načelo disciplinskega postopka je pravica do obrambe, saj mora biti delavec seznanjen z začetkom postopka in očitano kršitvijo. To načelo je varovano s pravico delavcev iz 1. odstavka 62. člena ZTPDR - da je z vročitvijo zahteve obveščen o začetku disciplinskega postopka in tudi vabljen na disciplinsko obravnavo. Ta določila v disciplinskem postopku, v katerem je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, po dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, niso bila spoštovana. Opustitev vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka tožnici pomeni takšno absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki ima sama po sebi za posledico neveljavnost disciplinske odločitve. Ali je bila tožnici vročena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka ali ne, je dejansko vprašanje. Če pa gre za dejansko ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, ki jo je preizkušalo in upoštevalo kot podlago svoji odločitvi tudi sodišče druge stopnje, jo mora revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoji, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Tudi v primeru, da disciplinski postopek, voden proti tožeči stranki ne bi bil obremenjen z ugotovljenimi bistvenimi kršitvami in če bi ji bila očitana dejanja dokazana, tožena stranka za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa ni imela zakonite podlage. Pravna podlaga za odločitev o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa je bila vsebovana v določbi 119. člena Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki, s katero so bile zaradi neizpolnitve ali drugih kršitev delovnih obveznosti določene naslednje sankcije: pisni opomin, pisni opomin pred odpovedjo delovnega razmerja in odpoved delovnega razmerja. Za dokazano kršitev opuščanja delovnih obveznosti in malomarnega opravljanja teh obveznosti, očitano tožnici v smislu 1. alinee 120. člena iste kolektivne pogodbe, tudi če bi ji bile dokazane, bi ji bil lahko izrečen le pisni opomin. S tem, da je bila tožnici izrečena najstrožja sankcija, ki je kolektivna pogodba za takšno kršitev ni določala in na podlagi postopka, ki ni bil zakonito uveden in izveden, je bilo kršeno tudi načelo formalne legalitete. Disciplinski ukrep je po presoji revizijskega sodišča, mogoče izreči odgovornemu delavcu samo ob pogojih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt in le na podlagi zakonito izvedenega postopka.

Iz navedenih razlogov reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča so bile uporabljene v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).