Jedro

Za pritožbeno rešitev zadeve je pomembna določba 37. člena ZUPJS, ki izrecno določa, da mora zavezanec hkrati z vlogo upravičenca vložiti vlogo za uveljavljanje oprostitve plačila institucionalnega varstva. Če ni ustreznega dogovora glede plačila upravičenca in zavezanca, kot v konkretnem primeru, se o oprostitvi obeh, odloča z eno odločbo. V takšnem primeru, ko se odloča o oprostitvi upravičenca in zavezanca, se zato ugovori zavezanca ne morejo nanašati samo na njegovo premoženjsko stanje, pač pa tudi na možne razloge za odklonitev doplačevanja storitev institucionalnega varstva za upravičenca. Namreč odločanje o oprostitvi upravičenca je neločljivo povezano z odločanjem o višini prispevka zavezanca z obratno sorazmernim učinkom. Zato zavezanec lahko uveljavlja ugovore po temelju in to tudi v primeru, če sam vloge za oprostitev plačila sploh ni podal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, ki se nanaša na odpravo odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 3. 2016 ter odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2017 in izdajo novega akta za čas od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 3. 2016 ter odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2017 (I. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe izdati nov upravni akt o pravici do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za B.B. (II. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.945,64 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložil toženec, tožnik pa se ni strinjal s stroški postopka. Obe pritožbi je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 291/2019 z dne 10. 1. 2020 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo, ker je upoštevalo le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Pritožbo toženca pa je zavrnilo, ker se je postavilo na drugačno stališče kot sodišče prve stopnje, da bo za celotno sporno obdobje od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 potrebno ugotoviti tožnikovo dejansko plačilno sposobnost, ne glede na to, da tožnik vloge za oprostitev plačila institucionalnega varstva za upravičenko, svojo mater, kljub temu, da je bil s strani Centra za socialno delo na to pozvan in opozorjen na pravne posledice, ni vložil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V reviziji, ki jo je vložila tožena stranka je Vrhovno sodišče RS sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 3. 2016 in 23. 1. 2017 in izdajo novega akta, za čas od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V zvezi z revizijskimi vprašanji se je postavilo na drugačno stališče kot sodišče druge stopnje, da lahko Center za socialno delo ugotavlja plačilno sposobnost zavezanca v zvezi s plačilom za institucionalno varstvo le v primeru, če zavezanec za to poda ustrezno vlogo za oprostitev glede na svoje premoženjsko stanje in stanje svoje družine. Ob ustreznem pravnem pouku na posledice lahko Center za socialno delo v primeru, če zavezanec takšne vloge ne poda, šteje, da je njegova plačilna sposobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca. Upravni organ, to je Center za socialno delo, je pri pridobivanju podatkov v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) ter določbami o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZSV) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) ter Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami, v nadaljevanju Uredba) dolžan spoštovati splošne omejitve pridobivanja in obdelave podatkov. V primeru pridobivanja osebnih podatkov določenih fizičnih oseb je vezan tudi na Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZVOP-1).

5. Takšno (drugačno) stališče Vrhovnega sodišča RS bi narekovalo spremembo izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča, v kolikor Vrhovno sodišče RS ne bi hkrati izrecno poudarilo, da bi bila takšna odločitev glede na potek dogodkov in postopka preuranjena, tožnik pa prikrajšan za ustrezno pravno varstvo. Glede na napotke Vrhovnega sodišča RS je poleg navedenega stališča, ki se nanaša le na enega od razlogov za odločitev, potrebno upoštevati še druge širše razloge in poudarke navedene v zadevi Vrhovnega sodišča RS št. VII Ips 10/2020 in zavzeti stališča. Predvsem o tem, ali je tožnik kot potencialni zavezanec za plačilo institucionalnega varstva, ki se ga v postopek pritegne šele ob odločanju o oprostitvi upravičenca (to je v konkretnem primeru njegove mame B.B.) in morebitni tožnikovi oprostitvi, lahko vlaga nekatere ugovore po temelju. V takšnih in podobnih postopkih kot je obravnavani, je namreč zavezancu šele po pozivu Centra za socialno delo omogočena izjava, s katero uveljavlja svoje pravice oziroma podaja ugovore.

6. Vse navedeno pomeni, da ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS ni nobene podlage za ugotavljanje tožnikovega premoženjskega stanja po uradni dolžnosti za obdobje od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013, za katerega je tožnik kljub jasnim pozivom in opozorilu Centra za socialno delo na pravne posledice, odklonil posredovanje vloge in podatkov o svojem premoženjskem stanju in ni vložil posebne vloge do 1. 1. 2014. Na navedene okoliščine pritožba tudi utemeljeno opozarja. Vendar zgolj iz tega razloga pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi, saj v celotni zadevi vprašanje ugotavljanja in preverjanja podatkov o osebnem dohodku oziroma premoženjskem stanju potencialnega zavezanca predstavlja le eno izmed okoliščin relevantnih za samo odločitev. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik sploh zavezanec za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko oziroma če je, v kakšni višini.

7. Pravica do institucionalnega varstva in obveznost plačevanja te storitve je določena v ZSV, v členih 11, 16 in 100. Postopek za uveljavljanje te pravice pa je urejen v Pravilniku o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Ur. l. RS, št. 38/2004 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje obveznost plačevanja storitev institucionalnega varstva temelji na dogovoru med zavodom in uporabnikom, ki ga v primeru, da storitve ne bo v celoti plačeval uporabnik, podpiše tudi tretja oseba.

8. Za pritožbeno rešitev zadeve je pomembna določba 37. člena ZUPJS, ki izrecno določa, da mora zavezanec hkrati z vlogo upravičenca vložiti vlogo za uveljavljanje oprostitve plačila institucionalnega varstva. Če ni ustreznega dogovora glede plačila upravičenca in zavezanca, kot v konkretnem primeru, se o oprostitvi obeh, odloča z eno odločbo. V takšnem primeru, ko se odloča o oprostitvi upravičenca in zavezanca, se zato ugovori zavezanca ne morejo nanašati samo na njegovo premoženjsko stanje, pač pa tudi na možne razloge za odklonitev doplačevanja storitev institucionalnega varstva za upravičenca. Namreč odločanje o oprostitvi upravičenca je neločljivo povezano z odločanjem o višini prispevka zavezanca z obratno sorazmernim učinkom. Zato zavezanec lahko uveljavlja ugovore po temelju in to tudi v primeru, če sam vloge za oprostitev plačila sploh ni podal. 9. O vprašanjih, ki se nanašajo na obveznost plačevanja oziroma doplačila zavezanca, se lahko odloča šele potem, ko je o obveznosti oziroma oprostitvi plačila prepričljivo ugotovljeno za upravičenca. Zato mora biti vsakemu potencialnemu zavezancu zagotovljena udeležba v celotnem postopku. Za takšno postopanje daje podlago že Uredba v določbi 29. člena, ki jo je treba uporabiti tako, da se zavezanca vključi v postopek že takoj, ko poda vlogo upravičenec in mu v celotnem postopku omogočiti podajanje navedb in dokaznih predlogov tudi v zvezi z vprašanjem oprostitve plačila upravičenca. Upravni organ, to je Center za socialno delo, mora vsakemu potencialnemu zavezancu in upravičencu, omogočiti, da zavaruje in uveljavlja svoje pravice in koristi. V upravnem postopku pa velja, da ni mogoče naložiti obveznosti določeni osebi, če ta ni vključena v postopek in ji ni zagotovljeno aktivno sodelovanje. Prav tako pa velja, da svoje odločbe upravni organ ne more opreti na dejstva, glede katerih vsem udeležencem - strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (7., 8., 9. člen ZUP). Odločba, ki temelji na dejstvih, o katerih se vsi udeleženci - stranke niso mogle izjaviti, ne more biti zakonita. Že iz tega razloga sta izpodbijani odločbi z dne 8. 3. 2016 in z dne 23. 1. 2017 utemeljeno odpravljeni in vrnjena zadeva v ponovno odločanje.

10. V konkretnem primeru to pomeni, da bo v ponovljenem upravnem postopku upravni organ tožnika (in vse potencialne zavezance), ne glede na to, da za obdobje od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 ni podal vloge za oprostitev plačila institucionalnega varstva, vključil v postopek v zvezi z oprostitvijo plačila institucionalnega varstva upravičenke. V postopku bo tožniku in vsem potencialnim zavezancem dal možnost, da se v zvezi z uveljavljeno pravico upravičenke za oprostitev plačila institucionalnega varstva izjavijo o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na zahtevo upravičenke za oprostitev plačila institucionalnega varstva ter v zvezi z njenimi navedbami kot stranke z nasprotnim interesom, vključno o temelju glede njenega izpolnjevanja pogojev za institucionalno varstvo.

11. Potem, ko bo tožniku (in vsem ostalim potencialnim zavezancem) zagotovljena pravica do izjave in možnost podajanja ugovorov tudi po temelju (to toliko bolj, ker je v sodnem postopku svoje pravice uveljavljal le tožnik, čeprav se sporna vprašanja nanašajo tudi na pravice in obveznosti drugih, pa v postopek niso bile pritegnjene), bo Center za socialno delo najprej odločil o utemeljenosti upravičenkine zahteve o oprostitvi plačila institucionalnega varstva za obdobje od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013. Šele v primeru in potem, ko bo Center za socialno delo prepričljivo, ob upoštevanju vseh ugovorov ugotovil, da je vloga upravičenke utemeljena, je mogoče odločati o vprašanjih, ki se nanašajo na obveznosti plačevanja zavezancev.

12. Ker so glede na vse obrazloženo pritožbene navedbe neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu pravilna, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS tožniku priznalo stroške odgovora na revizijo in sicer 375 točk za odgovor na revizijo, 2 % materialnih stroškov, skupaj 382,50 točke, kar pri vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR in še od tega zneska 22 % DDV, to je 50,49 EUR oziroma skupaj 279,99 EUR. Znesek v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, da ga plača v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.