Jedro

Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se ugotavlja na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi. Tudi po oceni sodišča pri tožniku ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase, ker naj bi bila tožniku v postopku kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga tožnik razume, posledično pa nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil v predmetnem postopku tožniku ves čas zagotovljen tolmač za arabski jezik, skladno s tožnikovo navedbo v njegovi prošnji za azil na predpisanem obrazcu dne 13. 9. 2002, da je materni jezik tožnika arabski, drugi jezik pa francoščina, tožnik pa je bil v vabilu na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 seznanjen med drugim z določbo 12. člena ZAzil, da se mora prosilcu za azil , ki ne razume uradnega jezika, omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume in ki ga priskrbi tožena stranka. Seznanjen pa je bil tudi, da si lahko na podlagi 4. odstavka 12. člena ZAzil na svoje stroške zagotovi pomoč lastnega tolmača. Tožnik v tožbi navaja, da naj bi do razhajanj v njegovih izjavah prišlo predvsem zaradi nestrokovnega prevoda, vendar pa je iz zapisnika z dne 25. 7. 2003 razvidno, da mu je bil zapisnik prebran in nanj ni imel tožnik nobenih pripomb, podpisal pa se je na vsako stran (od petih) posebej. V kolikor se tožnik ni strinjal s prevodom svojih izjav, je imel možnost takrat, ko mu je bil zapisnik prebran, to tudi povedati, vendar takrat o tem tožnik ni dal nobene pripombe. Tožnik je imel tudi možnost, da si zagotovi svojega tolmača, vendar te možnosti tožnik ni izkoristil, zato je po presoji sodišča tožbeni ugovor bistvene kršitve pravi postopka neutemeljen.

Neutemeljen tožbeni ugovor o zatrjevani dolžnosti tožene stranke ugotavljati morebitno preganjanje tožnika zaradi nacionalne pripadnosti ob sklicevanju na 33. člen ZAzil. Takšna dolžnost tožene stranke namreč ne obstoji brez upoštevanja oziroma mimo dolžnosti prosilca za azil po 3. odstavku 29. člena ZAzil, mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi ali vrnitvi v določeno državo; prosilec mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Vendar pa odločba ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza ter temelji samo na podlagi celovite preučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil prosilca za azil (6. odstavek 24. člena). Prosilec pa mora na podlagi 3. odstavka 24. člena ZAzil predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov in predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so pomembne za postopek, do konca zaslišanja (4. odstavek 24. člena ZAzil. Tožnik je bil opozorjen dvakrat. Prav tako pa je bil seznanjen, da ima pravico do brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic po določbah ZAzil in je hkrati z vabilom prejel tudi seznam imenovanih svetovalcev za begunce, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe v zvezi z nastopanjem tožnika v postopku brez pravnega zastopnika. ZAzil namreč ne predpisuje obveznega zastopanja stranke v postopku, pač pa ima prosilec po določbi 3. odstavka 9. člena ZAzil pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena ZAzil, ki ima pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov iz sredstev proračuna. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepoznavanja prava, ker da naj bi tožnik brez pravnega zastopnika nastopal zgolj laično, ker ni vedel in ni mogel vedeti, kaj je bistveno za organ odločanja, saj mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji poznati pravni red, predvsem predpise, ki urejajo njegov položaj, njegove pravice in obveznosti (44. člen ZAzil), tujec pa se tako kot državljan Republike Slovenije ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov.

V upravnem sporu pa ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (3. odstavek 14. člena ZUS). Na navedeni podlagi sodišče zavrača tožbene ugovore o tožnikovi ogroženosti v izvorni državi zaradi svoje narodnostne pripadnosti etnični manjšini, kar prvič navaja šele v tožbi in pri tem niti ne trdi, da ne bi imel možnosti uveljavljati teh navedb v postopku za priznanje azila pred toženo stranko.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z uvodoma navedeno odločbo na podlagi 20. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00, 113/00, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določilo tožniku rok 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, da zapusti Republiko Slovenijo, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev po 2. niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil. V obrazložitvi tožena stranka povzema vsebino tožnikove prošnje za priznanje azila z dne 13. 9. 2002, v kateri tožnik navaja, da je v Alžiriji življenje težko, ker je veliko fundamentalističnih skupin, le-te pa napadajo vse, tudi vojsko, katere udeleženec je bil sam tožnik, ki je bil profesionalni vojak. Huda nasprotja obstajajo tako znotraj vojske, kakor tudi vlade, pod vplivom drog pa vojake silijo v početje nemoralnih dejanj. Zaradi tega in ker je bilo ob tem ubitih nekaj njegovih prijateljev, se je tožnik odločil za pobeg in je naprej 6 mesecev živel v Tuniziji, nato 15 dni v Italiji, kjer je spoznal Tunizijce, ki so mu pomagali priti do Slovenije, v Italiji pa ni želel ostati. Tožena stranka je dne 25. 7. 2003 tožnika v zvezi z njegovo prošnjo za azil zaslišala ob prisotnosti tolmača za arabski jezik. Tožnik je k izjavam, ki jih je podal ob vložitvi prošnje, na zaslišanju dodal še, da je po narodnosti Barbar (pravilno: Berber), po veroizpovedi pa Musliman. Tožnik kot Barbar (pravilno: Berber) v matični državi ni imel nobenih težav, nikoli pa ni bil član nobene politične stranke. Živel je v kraju A, kjer se je preživljal kot prodajalec jajc in mleka, leta 1981 pa se je na podlagi pogodbe za 25 let vključil v vojsko, kot čuvaj v puščavi, imel je vojaško izkaznico, z njegovo fotografijo v zgornjem levem kotu in s pečatom, na sredini izkaznice pa je bil narisan lunin krajec, čez njega pa je bil pečat. Izkaznica je bila zelene barve in se je imenovala Nagua. To je bila puščavska vojska, peta divizija, ki se je imenovala B - peti bataljon puščavske vojske, C, ki je delovala med Marokom in Alžirijo. Tožnik poziva za redno vojsko ni nikoli prejel, javil se je prostovoljno, da bi postal poklicni vojak. Ko so leta 1992 na volitvah zmagali Muslimani in je prišlo do nemirov, so na ulice Alžira poslali tudi bataljon, v katerem je služil tožnik, po tem dogodku pa so v mestu ostali 5 do 6 let, v puščavo se niso več vrnili. Pošiljali so jih v mesta, kjer so potekali najhujši nemiri, potem pa so se vračali nazaj v glavno mesto. Vojsko je zapustil, ker je bilo ubitih veliko njegovih prijateljev, bal pa se je tudi drugih enot znotraj same vojske, ter upokojenih generalov, ki so se začeli pojavljati leta 1994 in njihovih plačancev. Aprila 1995 je bil tožnik 2 meseca v zaporu, ko pa so ga ponovno izpustili, se ni vrnil v patrulje, temveč je čistil avtomobile in likal uniforme. To je počel do leta 2001, ko je zapustil vojsko. Domov na obisk ga niso izpustili in je starše zadnjih videl leta 2000, ko je dobil 4 dni dopusta. Pobegnil je tako, da je preplezal ograjo okoli vojašnice, na drugi strani pa so ga čakali sorodniki, s katerimi je komuniciral preko prijatelja, ki je hodil ven iz vojašnice. To je bilo meseca marca ali pa aprila 2002. Tožnikov brat je še vedno v zaporu, saj so ga zaprli, ker jim ni povedal, kje se nahaja tožnik. Ta pa je zbežal v Tunizijo, kjer je mesec in pol obiral olive, potem pa je ilegalno odšel v Italijo, kjer je ostal 15 dni. V Italiji za azil ni zaprosil, ker ni vedel, da ima to možnost. Prijatelj v Italiji mu je predlagal, naj gre za azil zaprosit v Slovenijo. V primeru vrnitve se tožnik boji smrti in se boji, da bi ga vojska ubila. Prepričan je, da bi dobil vsaj 20 let zapora. Dalje tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je tožnik svoj subjektivni strah pred preganjanjem utemeljil na podlagi dezertiranja iz alžirske vojske, zaradi česar bi mu v primeru vrnitve grozil zapor do 20 let, boji pa se tudi, da ga bo vojska ubila. Tožena stranka je v postopku pridobila in proučila informacije o stanju v tožnikovi matični državi, in sicer poročilo "policy enote" o Alžiriji za leto 2003, poročilo Podrobnosti nacionalnega služenja, poročilo Načrti, da bi naredili alžirsko vojsko profesionalno, poročilo Alžirija: vojska, december 1993, knjižnica študij držav, poročilo Amnesty International, Alžirija, prosilci azila bežijo zaradi nadaljujoče krize na področju človekovih pravic, junij 2003, poročilo Struktura oboroženih sil, januar 1998, poročilo Evropskega sveta za begunce in izgnance z naslovom Komentarji položaja iskalcev azila iz Alžirije, srečanje decembra 2002, poročilo UNHCR/ACCORD sedmi seminar o izvornih državah, Berlin, junij 2001, končno poročilo in poročilo UNHCR z naslovom Alžirija: ravnanje z vrnjenimi prosilci za azil, januar 2002, na podlagi katerih tožena stranka ugotavlja, da je v Alžiriji predpisana splošna vojaška obveznost vseh alžirskih državljanov, ki traja 27 let in sestoji s štirih delov: 2 leti nacionalnega služenja, 18 mesecev vojaškega služenja in 6 mesecev možnosti kot rezervist; možnost takojšnjega vpoklica (5 let); prva rezerva (10 let) ter druga rezerva (10 let), možnosti, da bi se kdo vključil v vojsko na osnovi pogodbo za 25 let pa ni zaslediti v nobenem izmed navedenih poročil, iz katerih izhaja, da je vojska edina veja alžirskih oboroženih sil, ki novači svoje čete ali pa ohranja sile rezervistov, služenje vojaškega roka pa je obvezno za vse moške. Minimalna starost obvezne rekrutacije je 19 let, po končanem služenju pa morajo ostati na razpolago 5 let in so v tem času lahko kadarkoli vpoklicani; potem tvorijo del rezervnih sil še nadaljnjih 20 let. Skupina vojaških in obrambnih ekspertov je proučevala možnosti in posledice, da bi alžirska vojska postala profesionalna prostovoljna sila in ne sila, ki se opira na množično naborništvo. Tožena stranka zaključuje, da se tožnikove izjave na zaslišanju, da nikoli ni dobil poziva za redno služenje vojske in da se je javil prostovoljno, da bi postal poklicni vojak, ne skladajo z informacijami, pridobljenimi iz navedenih poročil. Dalje navaja, da je bil leta 1981 tožnik star 19 let, iz poročil pa izhaja, da vsi moški v Alžiriji dobijo poziv za redno služenje vojaškega roka v 17 ali 18 letu starosti. Osnovno kadetsko urjenje se izvaja na vojaški akademiji v Cherchellu, na voljo pa so številne druge institucije za usposabljanje vojaškega osebja, nikjer pa ni omenjena možnost, da bi se nekdo, še pred iztekom obveznega vojaškega služenja, oziroma brez, da bi le-tega sploh opravil, vključil v vojsko kot profesionalni vojak. Doba 25 let je v navedenih poročilih omenjena kot doba, ki sodi k splošni vojaški obveznosti vsakega državljana, in sicer po končanem naborništvu (18 mesecev) posamezniku ostane še navedena doba, v kateri mora biti na razpolago kot rezervist. V Alžiriji se je o možnosti profesionalne vojske v zadnjih letih šele razpravljalo, poleg tega je alžirska vojska zainteresirana za izobražen kader, tožnik pa ima končanih šest razredov osnovne šole in ni navedel nobenega drugega poklicnega izobraževanja, saj naj bi bil od 18 leta starosti dalje poklicni vojak. Da bi se nekdo, ki nima končane niti osnovne šole, niti kakšnega drugega ustreznega izobraževanja, vključil v vojsko pri 18 letih in mu pri tem ne bi bilo potrebno opraviti nobenega šolanja, niti na vojaški akademiji, ne kakšnega drugega usposabljanja, po oceni tožene stranke ni verjetno. V svoji obrazložitvi dalje še navaja, da je z namenom, da bi preverila tožnikove navedbe, naslovila zahtevek na Informacijsko-dokumentacijski center, le-ta pa je vprašanje posredoval na različne naslove in prejel odgovore, iz katerih izhaja, da o navedenem ni na voljo veliko informacij, iz odgovora raziskovalca centra CEDOC - dokumentacijski center azilne agencije za države MAGREB v Belgiji, pa izhaja, da je raziskovalec Forget Benoit zbiral informacije o mehanizmih alžirske vojske in da se zdi nemogoče, da bi se kdorkoli kot vojak včlanil v vojsko za 25 let, saj pogodba ne traja več kot 5 let, kar pomeni, da bi moral tožnik podpisati pogodbo vsaj petkrat. Tožena stranka dalje ugotavlja, da prihaja do nasprotij med tožnikovimi izjavami, podanimi na zapisnik na zaslišanju, saj je tožnik sprva trdil, da je iz vojske pobegnil, ker mu niso dovolili obiskov domačih in da se je počutil kot v zaporu, potem pa je na vprašanje, kdaj je zadnjič videl svoje domače odgovoril, da mu je komandir leta 2000 odobril štiri dni dopusta, da je tožnik odnesel denar svojim staršem. Tožena stranka na podlagi navedenega zaključuje, da tožniku ni nihče prepovedal, da bi odšel domov na obisk, saj je sam izjavil, da mu je na podlagi prošnje dovolil obisk komandir. Tožena stranka zaključuje, da so tožnikove številne izjave nekonsistentne, ne glede na to, da se je izkazal tožnik za neverodostojnega, pa ima lahko kljub temu razlog za priznanje azila, če se izkaže, da bi tožena stranka v primeru dvoma lahko odločila v njegovo korist na podlagi ključnih elementov njegove prošnje. V obrazložitvi dalje tožena stranka še navaja, da je bilo izredno stanje v Alžiriji razglašeno leta 1992 in da je še vedno v veljavi, zato se za kazni za dezerterstvo uporabljajo določbe, ki veljajo za vojno stanje. Kazni za dezerterstvo se razlikujejo glede na to, ali je dezerter pobegnil znotraj države, odšel v tujino ali pa je dezertiral k sovražniku. Pomembno pa je tudi, ali je pobegnil sam ali pa v skupini. Kazen za dezerterstvo v tujino v vojnem času, je zagrožena v razponu od 10 do 20 let zaporne kazni. Tožena stranka na podlagi navedenih poročil ugotavlja, da se dezerterji iz alžirske vojske po vrnitvi lahko soočajo s preganjanjem, ker velja, da so prekršili zakon molčečnosti. Vendar pa se glede navedb o preganjanju dezerterjev v Alžiriji ne strinjajo vse organizacije, ki so sodelovale na sedmem seminarju o izvornih državah v Berlinu junija 2001, kot izhaja iz navedenega končnega poročila tega seminarja. Navedeni dokument ni celosten prikaz razmer v državi ali zadostna podlaga pri odločanju o posamezni zadevi v zvezi s priznanjem statusa begunca, iz navedenega dokumenta pa tudi izhaja, da ni bilo nobenih pritožb glede mučenja dezerterjev, ter tistih, ki so se izogibali služenju vojaškega roka. Tožena stranka je preverila tudi situacijo v alžirskih zaporih in na podlagi podatkov navedenega poročila zaključuje, da so pogoji v alžirskih zaporih špartanski, vendar na splošno ustrezajo mednarodnim zahtevam, vlada pa je izboljšala pogoje v zaporih v zadnjih dveh letih, čeprav na splošno vlada ne dovoli neodvisnega nadzora nad zapori in pripori. Na podlagi teh ugotovitev tožena stranka zaključuje, da bi v primeru, če bi bila tožnikova zgodba kredibilna, lahko obstajal objektivni element strahu pred preganjanjem glede na odsotnost neodvisnega nadzora nad zapori in glede na zagroženo kazen za dezerterstvo. Vendar pa na podlagi Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, januar 1992, tožena stranka ugotavlja, da v primeru, če je edini razlog za dezertiranje ali izmikanje vojaški službi, odpor od vojaške službe in strah pred borbo, ta okoliščina ne opravičuje priznanja statusa begunca, pač pa je oseba lahko begunec, če ima poleg dezertiranja ali izmikanja vojaški službi, še druge pomembne motive, za zapustitev svoje države, oziroma za bivanje izmed (pravilno: izven) svoje države, ali pa če ima razloge za strah pred preganjanjem po definiciji (pravilno: Ženevski konvenciji). Dezerter ali oseba, ki se izmika vojaški službi, lahko velja za begunca, če dokaže, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek, in sicer zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Tožena stranka glede na tožnikove izjave, podane na zaslišanju, ugotavlja, da tožnik v matični državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Svoj strah pred bodočim preganjanjem pa utemeljuje na trditvi, da bi bil v primeru vrnitve zaradi dezerterstva zaprt za 20 let ali pa ubit. Tožena stranka na podlagi poročila Komentarji položaja iskalcev azila iz Alžirije, srečanje decembra 2002, ugotavlja, da si dezerterji iz alžirske vojske v Veliki Britaniji lahko pridobijo status begunca le, če bi se v primeru vrnitve soočali z nesorazmerno hudo kaznijo, kadar pa obstaja tveganje mučenja v pripori, pa je potrebno prošnjo preizkusiti še v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju: EKČP), vendar pa tožena stranka tožnikovih izjav ne sprejema kot verodostojne, zato v tem primeru tudi ni mogoč zaključek, da bi tožnik v primeru vrnitve v matično državo trpel nečloveško in ponižujoče ravnanje, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP, vendar tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju povedal, da je od leta 1995 do 2001, ko naj bi pobegnil iz vojske, čistil avtomobile in likal vojaške uniforme, ni pa delal v patruljah, torej zadnjih 6 let ni bil udeležen v neposrednih spopadih, prav tako pa ni odgovoril natančno in prepričljivo o tem, v katerih enotah je služil, oziroma navedel njihova imena, kar bi po mnenju tožene stranke profesionalni vojak po 25 letih službovanja v vojski odgovoril natančno in prepričljivo. Tožena stranka dalje še navaja, da se sicer strinja s tem, da je Alžirija nedemokratična država z mnogimi kršitvami človekovih pravic, kar pa v konkretnem primeru še ne more biti zadosten razlog za priznanje azila, niti ne more predstavljati razloga, zaradi katerega se tožnik ne bi mogel vrniti v matično državo, in da varnostne razmere v državi niso zadosten razlog za priznanje statusa begunca. Tožena stranka zaključuje, da tožnik v postopku subjektivnega strahu zaradi dezertiranja iz vojske ni uspel dokazati, pa vendar je proučila možnost vrnitve tožnika v matično državo v skladu s 1. odstavkom 6. člena ZAzil, pri čemer na podlagi poročila UNHCR z naslovom Alžirija: ravnanje z vrnjenimi prosilci za azil, januar 2002, ugotavlja, da ilegalen odhod iz države ni kaznovan, osebe pa, ki se vrnjeno v Alžirijo se ne soočajo s težavami in se lahko brez strahu pred maščevanjem matične države, vrnejo tudi pred prosilci za azil, ki nimajo nobenega razloga za strah pred vrnitvijo samo na osnovi vložene prošnje za azil. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, ki so tudi pogoji za priznanje azila po Ženevski konvenciji, ker meni, da tožnik v svoji matični državi ni bil preganjan zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi rase, vere, etnične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki, glede na podane izjave tožeče stranke, pa tožena stranka še zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker mu subjektivnega strahu ni uspelo dokazati v takšni meri, da bi bil ob vrnitvi v matično državo tožnik dejansko ogrožen. Ker mora po določbi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil tožena stranka, če z odločbo prošnjo za azil zavrne kot neutemeljeno, določiti rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo, je tožena stranka tožniku določila rok 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, da zapusti Republiko Slovenijo.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Navaja, da iz strahu pred preganjanjem zapustil matično državo, v katero se ne more vrniti, ker bi bila v primeru vrnitve njegova osebna varnost resno ogrožena. V skladu z 12. členom ZAzil se mora prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Na zaslišanju tožnika je sodeloval sodni tolmač za arabski jezik, s katerim se tožnik ni razumel, ker ne govori dobro arabsko, saj je po narodnosti Berber, te pa so etnična manjšina, prvotni naseljenci Alžirije, ki so tam živeli že pred arabskim vdorom in imajo svoj jezik, ki ni arabskega izvora. Tožnik je neizobražena oseba in se težje sporazumeva, zlasti v drugem jeziku, ne razume pa toliko arabsko, da bi se lahko jasno in nedvoumno v tem jeziku izražal. Zato na zaslišanju ni mogel izraziti dejanskega stanja in je ponekod prišlo do napačnega tolmačenja. Tožniku je bila kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga razume, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik je kot prava neuka stranka v postopku nastopal brez pravnega zastopnika in je le laično navajal dejstva in predlagal dokaze, ni pa vedel in ni mogel vedeti, kaj je bistveno za organ odločanja. Šele po prejemu negativne odločbe je tožnik pridobil pravnega zastopnika. Na zaslišanju je zaradi netočnega prevoda prišlo do nejasnosti, kot na primer, ko je tožnik najprej navedel, da so ga nadlegovali, ker je Berber, v odgovoru na naslednje vprašanje pa je zapisano, da ni bil nikoli nadlegovan. Izjave so v nasprotju same s seboj, kar je očitna posledica nerazumevanja s prevajalcem. Tožnik meni, da je tožena stranka dolžna navedene nejasnosti raziskati, zlasti, ker odločba temelji na zaslišanju v upravnem postopku. Tožnik se sklicuje na 33. člen Zakona o azilu, po katerem mora pristojni organ, če je to potrebno za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari, ali da se prosilcu za azil omogoči uveljavitev ali zavarovanje njegovih pravic, opravi dodatna zaslišanja prosilca za azil, preveri predložene dokaze in obrazložitve ter pridobi, če je to mogoče, tudi dokaze, ki jih prosilec za azil ni predlagal. Pri odločanju pa je pristojni organ vezan na načelo materialne resnice in na določbo 4. in 6. odstavka 24. člena ZAzil, ki ju tudi citira. V tožbi še navaja, da je tožena stranka bistveno kršila procesna pravila in posledično napačno ugotovila dejansko stanje, s tem, ko ni preverjala možnosti preganjanja zaradi nacionalne pripadnosti, iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da tožena stranka pripadnikov etnične skupine, ki jo napačno navaja v izpodbijani odločbi in zapisniku, to je, da je prosilec Barbar, pri čemer te navedbe ne morejo biti lapsus, ker se večkrat ponavljajo in kažejo na to, da tožena stranka ni proučila temeljnih demografskih značilnosti države prosilca. Če bi jih, bi ugotovila, da Barbari niso v nikakršni povezavi z ljudstvi v Alžiriji. Tožnik je namreč Berber, Berberi pa so etnična manjšina v Alžiriji in na svetovnem spletu so dostopne informacije o nasilju oblasti nad njimi, zlasti po letu 2001, ko je bilo na demonstracijah aprila 2001 ubitih 45 ljudi in 491 ranjenih. Tožnik poudarja, da je pri njem do preganjanja že prišlo in da ne izkazuje zgolj strahu pred preganjanjem in še dodaja, da se vojski ni prostovoljno pridružil, kot je zaradi neustreznega prevoda navedeno v zapisniku, ampak je bil v to prisiljen najprej za približno 2 leti. Potem pa je bil ponovno prisilno vpoklican in je moral nekaj podpisati, čeprav mu vsebina ni točno znana. Z njim so nadrejeni ravnali nehumano, večino časa je moral čistiti in opravljati manj pomembna in ponižujoča dela. Navaja, da je bila vzrok za to njegova nacionalna pripadnost in da se je njegov položaj v vojski še poslabšal po letu 1999, ko je bil zaprt vse do pobega iz vojske in ni smel odhajati niti na obiske domov, razen enkrat v letu 2000, ko mu je bil za 4 dni dovoljen izhod. Dalje še navaja, da tožena stranka sama ugotavlja, da je v Alžiriji še vedno razglašeno izredno stanje in da so kazni za dezerterstvo nehumane in nerazumno dolge od 10 do 20 let zapora, kar nedvomno sledi tožniku v primeru vrnitve v matično državo. V tožbi še navaja, da ni točen zaključek, da tožnik v matični državi ni bil izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju. Dodaja še, da so z njim ravnali nehumano v vojski, zlasti pa v zaporu, kjer so ga mučili z električnim tokom in bičali. Glede na informacije, ki so dostopne na svetovnem spletu, da ni dovoljen neodvisen nadzor nad zapori in pripori tožnik meni, da so verjetne njegove izjave o položaju v zaporu in meni, da bi bil zaradi dezerterstva podvržen nerazumno hudemu kaznovanju, dodatno pa še zaradi svoje nacionalne pripadnosti. Tožnik meni, da glede na to izpolnjuje pogoje za priznanje azila, skladno s Priročnikom UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, po katerem je oseba lahko begunec, če ima poleg dezerterstva ali izmikanja vojaški službi, še druge pomembne motive za zapustitev oziroma za bivanje izven svoje države ali pa, če ima razloge za strah pred preganjanjem po definiciji. Navaja še, da tožena stranka ni z gotovostjo ugotovila, da tožnik v matični državi ne bi bil izpostavljen nevarnosti preganjanja oziroma nečloveškega ravnanja ali kaznovanja in se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-78/00. Nadalje navaja, da v sporni zadevi ni bil izveden ugotovitveni postopek glede okoliščin dejanskega stanja in da tožena stranka ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve. Pripominja še, da objektivne okoliščine, v katerih se tožnik nahaja, niso takšne, da bi se mogel brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Tudi če bi bila vrnitev v matično okolje sicer varna, zanj ni varna glede na tožnikove subjektivne okoliščine. Tožnik navaja tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 44/99-8 z dne 3. 11. 1999, po kateri je potrebno objektivne okoliščine, ki pomenijo ogrožanje osebne varnosti, razlagati le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera, pri čemer je potrebno upoštevati vse okoliščine in ne le tistih, ki so povezane z ogrožanjem življenja in telesa. Tožnik opozarja tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS št. U 1854/94 in U 531/93, ki priznavata ogroženost osebne varnosti glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in da je le na podlagi vseh relevantnih okoliščin mogoča presoja upravičenega razloga za priznanje azila, tak razlog pa je podan tudi v primeru, ko obstaja več posameznih okoliščin, ki sicer vsaka za sebe ne predstavljajo upravičenega razloga, vse skupaj pa so lahko upravičen razlog za pozitivno odločitev. Tožnik meni, da si izpodbijana odločba v izreku in obrazložitvi prihaja sama sebi v nasprotje, ker da tožena stranka ni upoštevala, ugotavljala, niti se ni opredelila do vseh dejstev in okoliščin, ki jih je navajal tožnik ali pa so oziroma bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari, tožena stranka pa ni pridobila vseh dokazov, ki so pomembni za odločitev oziroma jih ni preverila. Tožnik meni, da je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pa lahko v primeru vrnitve tožniku povzroči nepopravljive posledice. Tožnikova vrnitev bi tako pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti. To pa predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja, zajamčenega s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju: EKČP) v zvezi z 8. členom Ustave RS. Tožbi prilaga pooblastilo za zastopanje, izpodbijano odločbo, in dve poročili, ki sta dostopni na svetovnem spletu: Algeria: Asylum-seekers fleeing a continuing human rights crisis; A briefing on the situation of asylum-seekers originating from Algeria (www.amnesty.org), Algeria Country Reports on Human Rights Practices - 2002 (www.state.gov). Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi prošnji ugodi oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je predložila skupaj s predmetnimi upravnimi spisi, prereka tožbene navedbe v celoti in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije z določbo 48. člena v mejah zakona priznava pravico pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine. Iz citirane ustavne določbe izhaja, da pravica do azila ni absolutna pravica, temveč po določbi 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Dalje: ZAzil) daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92 - Ženevska konvencija) in po 3. odstavku 1. člena ZAzil azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki prosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil se torej prizna azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja nahaja izven države, katere državljan je, oziroma če je brez državljanstva, izven države običajnega prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil pa izhaja, da se to določbo uporablja le izjemoma v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar pa je iz humanitarnih razlogov utemeljeno podeliti azil tujcu. Iz citiranih določb izhaja, da je pogoje, pod katerimi se prosilcu prizna azil določil že zakonodajalec, tožena stranka pa mora kot pristojni organ v postopku za priznanje azila oceniti, ali so konkretne okoliščine, zaradi katerih prosilec prosi za priznanje azila (tudi iz humanitarnih razlogov) takšne, da se lahko oseba utemeljeno čuti ogroženo in ali je tak strah objektivno utemeljen. Če pristojni organ ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, mora po določbi 1. odstavka 35. člena ZAzil prošnjo kot neutemeljeno zavrniti. Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se ugotavlja na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi. Iz podatkov in listin predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala poročila nekaterih mednarodnih in nacionalnih institucij, ki jih navaja v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na splošne razmere v tožnikovi matični državi Alžiriji in zlasti na vojaško službo ter tovrstne obveznosti prebivalstva ter položaj oseb v vojaški službi, tudi v primeru samovoljnega prenehanja opravljanja tovrstne službe, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja o razmerah v tožnikovi matični državi ocenila objektivno in subjektivno ogroženost tožnika v primeru vrnitve v njegovo matično državo. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, poleg tega pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljen razloge, svojo odločitev pa je oprla na okoliščine, ki jih je v obrazložitvi natančno obrazložila, zato sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke in na tem mestu ne ponavlja dejstev, glede katerih so se tožnikove izjave razhajale oziroma niso bile dovolj natančne in konsistentne oziroma so si prihajale v nasprotja (2. odstavek 67. člena ZAzil). Tudi po oceni sodišča pri tožniku ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase. Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Sodišče zavrača tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah postopkovnih pravic, ker naj bi bila tožniku v postopku kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga tožnik razume, posledično pa nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil v predmetnem postopku tožniku ves čas zagotovljen tolmač za arabski jezik, in sicer skladno s tožnikovo navedbo v njegovi prošnji za azil na predpisanem obrazcu dne 13. 9. 2002, da je materni jezik tožnika arabski, drugi jezik pa francoščina, tožnik pa je bil v vabilu na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 seznanjen med drugim z določbo 12. člena ZAzil, da se mora prosilcu za azil , ki ne razume uradnega jezika, omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume in ki ga priskrbi tožena stranka. Seznanjen pa je bil tudi, da si lahko na podlagi 4. odstavka 12. člena ZAzil na svoje stroške zagotovi pomoč lastnega tolmača. Tožnik v tožbi navaja, da naj bi do razhajanj v njegovih izjavah prišlo predvsem zaradi nestrokovnega prevoda, vendar pa je iz zapisnika z dne 25. 7. 2003 razvidno, da mu je bil zapisnik prebran in nanj ni imel tožnik nobenih pripomb, podpisal pa se je na vsako stran (od petih) posebej. V kolikor se tožnik ni strinjal s prevodom svojih izjav, je imel možnost takrat, ko mu je bil zapisnik prebran, to tudi povedati, vendar takrat o tem tožnik ni dal nobene pripombe. Tožnik je brez dvoma imel tudi možnost, da si zagotovi svojega tolmača, vendar te možnosti tožnik ni izkoristil in na zaslišanje ni prišel s svojim prevajalcem, zato je po presoji sodišča tožbeni ugovor bistvene kršitve pravi postopka neutemeljen.

Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor o zatrjevani dolžnosti tožene stranke ugotavljati morebitno preganjanje tožnika zaradi nacionalne pripadnosti ob sklicevanju na 33. člen ZAzil. Takšna dolžnost tožene stranke namreč ne obstoji brez upoštevanja oziroma mimo dolžnosti prosilca za azil po 3. odstavku 29. člena ZAzil. Ta določa, da mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo; prosilec za azil mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, d katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Vendar pa odločba pristojnega organa o dodelitvi azila in priznanju statusa begunca ali zavrnitvi prošnje ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza ter temelji samo na podlagi celovite preučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil prosilca za azil (6. odstavek 24. člena ZAzil). Prosilec za azil pa mora na podlagi 3. odstavka 24. člena ZAzil predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov in predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so pomembne za postopek, in sicer do konca zaslišanja (4. odstavek 24. člena ZAzil. V konkretnem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik na citirano določilo opozorjen dvakrat, kar je razvidno iz vabila na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 in zapisnika o zaslišanju tožnika dne 25. 7. 2003. Prav tako pa je bil tožnik že z vabilom na zaslišanje tudi seznanjen, da ima pravico do brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic po določbah ZAzil in je hkrati z vabilom prejel tudi seznam imenovanih svetovalcev za begunce, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe v zvezi z nastopanjem tožnika v postopku brez pravnega zastopnika. ZAzil namreč ne predpisuje obveznega zastopanja stranke v postopku, v konkretnem primeru prosilca za azil, pač pa ima prosilec po določbi 3. odstavka 9. člena ZAzil pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena ZAzil, ki ima pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepoznavanja prava, ker da naj bi tožnik brez pravnega zastopnika nastopal zgolj laično, ker ni vedel in ni mogel vedeti, kaj je bistveno za organ odločanja, ker si je pomoč pravne zastopnice pridobil šele po izdaji izpodbijane negativne odločbe, saj mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji poznati pravni red, predvsem predpise, ki urejajo njegov položaj, njegove pravice in obveznosti (44. člen ZAzil), tujec pa se tako kot državljan Republike Slovenije ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov; enako stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-119/99-30 z dne 23. 5. 2002. Za postopek pred upravnim sodiščem in za vložitev tožbe se uporablja zakon, ki ureja upravni spor, kolikor ni z ZAzil drugače določeno ( 5. odstavek 39. člena ZAzil), sodišče pa odloča na podlagi ugotovitev, pridobljenih v postopku na prvi stopnji (1. odstavek 39. člena ZAzil); stranke v upravnem sporu pa ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (3. odstavek 14. člena ZUS). Na navedeni podlagi sodišče zavrača tožbene ugovore o tožnikovi ogroženosti v izvorni državi zaradi svoje narodnostne pripadnosti etnični manjšini, kar prvič navaja šele v tožbi in pri tem niti ne trdi, da ne bi imel možnosti uveljavljati teh navedb v postopku za priznanje azila pred toženo stranko.

Sodišče po navedenem ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter ima po presoji sodišča oporo v materialnih predpisih, ki jih v odločbi citira tožena stranka, ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih, tožba pa je neutemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

K točki 2: Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Sodišče je potem, ko je ugotovilo, da so v obravnavanem primeru nastali zgolj stroški plačila sodnih taks, štelo tožnikov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka smiselno kot predlog za oprostitev plačila sodnih taks in mu, na podlagi podatkov v predloženih upravnih spisih ter ob upoštevanju tožnikovega statusa, ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/91 in nadaljnji), ker bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.