Jedro

Dedni dogovor je po svoji naravi sodna poravnava, zato za njegovo izpodbijanje veljajo roki iz 393. člena ZPP in ne 99. člena OZ.

Vknjižbe tožencev na zapustničinih nepremičninah kljub razveljavitvi dednega dogovora niso neveljavne, saj jim po sklepu o dedovanju pripada dedni deleži tudi na tem premoženju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 2. in 3. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razveljavilo dedni dogovor z dne 14. 5. 2005 (prav: 14. 5. 2007) v zadevi II D 442/2006 (1. točka izreka). Odločilo je, da se za določene nepremičnine, razvidne iz izreka, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se vknjižbe lastninske pravice, opravljene na podlagi sklepa o dedovanju II D 442/2006 ter nadaljnje kasnejše vknjižbe na podlagi sklepa o dedovanju IV D 21/2010 v zemljiški knjigi kot neveljavne izbrišejo (2. točka izreka) in tožencem naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 3.305,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujejo toženci, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Navajajo, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožba je bila spremenjena, prvo sodišče pa je napačno štelo, da je bila tožba popravljena in dopolnjena. V tem delu se sodbe prvega sodišča ne da preizkusiti. Zaradi spremembe tožbe bi moralo prvo sodišče odločati o spremembi tožbe. Tožnik bi moral upoštevati vsa določila, ki veljajo za vsebino tožbe po 180. členu v zvezi s 105. členom ZPP. Kršitev postopka je tudi v tem, da je prvo sodišče razpisalo v ponovljenem postopku prvi narok za glavno obravnavo, čeprav se ta lahko razpiše le enkrat. Prvo sodišče zmotno pojasnjuje, da je tožena stranka neutemeljeno ugovarjala nesklepčnost spremenjene tožbe, ker je naperila tožbo zoper dediče druge toženke. Tožena stranka je ugovarjala spremenjeni tožbi zato, ker tožeča stranka ni predložila dokaza za svoje trditve pod I. točko, temveč je predlagala zgolj vpogled v zemljiško knjigo. Ker je tožnik spremenil tožbo, se zastaralni rok šteje od vložitve spremenjenega zahtevka. Napačne so trditve sodišča prve stopnje, ko šteje, da naj bi bila (spremenjena) tožba vložena znotraj subjektivnega enoletnega in objektivnega triletnega roka. Toženci vztrajajo pri ugovoru zastaranja. Prvo sodišče ni popolno navedlo, katere dokaze je izvedlo in ni podalo popolne dokazne ocene. Prvo sodišče je v svoji obrazložitvi navajalo razloge, ki niso bili v trditveni podlagi tožnika, zato je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotoviti je treba, ali je stranka v opravičljivi zmoti ali ne. Oseba, ki je v zmoti, mora dokazati, da je postopala z zadovoljivo skrbnostjo. Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval zadostne skrbnosti, prvo sodišče pa tega niti ni presojalo. Prvo sodišče je napačno utemeljevalo zmoto s tem, da naj bi bil tožnik na podlagi dednega dogovora dolžan plačati polovico sodne takse za zapuščino, pri čemer takšne obveznosti dedni dogovor ne vsebuje. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je kot odločilni razlog navedlo, da naj ne bi bilo v dednem dogovoru jasno zapisano, da tožnik ne deduje nepremičnine. V dednem dogovoru je jasno zapisano, kdo deduje nepremičnino, pri čemer tožnikovega imena ni med dediči, saj se v dednem dogovoru ne zapisuje, kdo nekaj ne podeduje, temveč kdo je dedič določenega premoženja. Tudi v tem delu je zato prvo sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je svojo odločitev v zvezi z ugotavljanjem opravičljive zmote oprlo na izvedensko mnenje izvedenca, ki ga je predlagal tožnik, pri čemer je svoj dokazni predlog utemeljil v zvezi s trditvami o nesporazumu, kar pa ni napaka volje, zaradi katere se lahko izpodbija dedni dogovor. Tudi na obravnavi 25. 2. 2010 je tožnik predlagal postavitev izvedenca v zvezi z ugotavljanjem nesporazuma, saj v tožbi izvedenca ni predlagal, glede na to, da se navedba „po potrebi izvedenec psiholog“ ne more šteti kot dokaz. Tudi v tem delu gre za navedeno bistveno kršitev določb postopka, poleg tega pa je sodišče prve stopnje izvedlo ta dokaz v nasprotju z določili ZPP, saj toženci niso imeli možnosti, da se seznanijo z izvedenskim mnenjem in nanj podajo pripombe, kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, ko je presojalo utemeljenost zahtevka na podlagi prvega odstavka 49. člena OZ. Prvo sodišče bi moralo tožencem dokazati naklepno ravnanje, v zvezi z zatrjevano prevaro, vendar pa se tožencem ne more očitati nikakršno aktivno ali pasivno ravnanje v smeri prevare. Sodbe se tudi v tem delu ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka so neutemeljeni. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, njen izrek pa je razumljiv (drugo vprašanje je nedoločenost tožbenega zahtevka), zato prvo sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Kateri „razlogi“ niso bili zajeti v trditveni podlagi tožbe toženci ne povejo, zato na ta del pritožbe pritožbeno sodišče ne odgovarja. Prvo sodišče ni trdilo, da je dedni dogovor urejal tudi obveznost plačila sodne takse v zapuščinskem postopku in dednemu dogovoru tudi ni pripisovalo vsebine, ki je ne bi imel. Tožnik je še pred koncem prvega naroka predlagal izvedenca tudi zaradi ocene njegove sposobnosti razumevanja dednega dogovora (z vidika tožnikovih osebnih lastnosti – v materialnopravnem pogledu je bilo to relevantno zaradi ocenjevanja opravičljivosti zatrjevane zmote), z izvedenskim mnenjem pa je bila toženka seznanjena (pooblaščenka ga je pregledala – list. št. 163 v zvezi z obvestilom na list. št. 154), zato tudi v tem pogledu prvo sodišče ni storilo zatrjevanih kršitev določb postopka. Prvo sodišče je navedlo, katere dokaze je izvedlo (324. člen ZPP), pritožbeni očitek o nepopolni dokazni oceni pa je prav tako pavšalen, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Prvo sodišče je v ponovljenem postopku sicer ponovno razpisalo (in opravilo) prvi narok za glavno obravnavo, vendar toženci ne pojasnijo, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Tožnik je že v tožbi uveljavljal v okviru tožbenega zahtevka tudi razveljavitev dednega dogovora. Dedni dogovor je sodna poravnava, ki jo je mogoče izpodbijati tudi zaradi tega, ker je bila sklenjena v zmoti (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). V okviru trditvene podlage se je tožnik skliceval tudi na zmoto. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik tožbo z dne 21. 5. 2008 vložil pravočasno. V prvem postopku toženci niso ugovarjali, da bi bila tožba vložena prepozno. Ugovor „zastaranja“ so podali v zvezi s spremenjenim tožbenim zahtevkom, ki ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012. Tožnik je v tožbi trdil, da je svojo zmoto ob sklepanju dednega dogovora ugotovil tedaj, ko sta ga obiskala tretji toženec in dvanajsta toženka, ki sta tedaj od njega zahtevala, da umakne svoje stvari iz nepremičnin zapustnice in trdila, da tožnik ni solastnik teh nepremičnin, to srečanje pa je bilo približno mesec dni pred vložitvijo tožbe. Toženci teh trditev o obisku tožnika niso prerekali. Prvo sodišče se je glede pravočasnosti tožbe sklicevalo na subjektivni enoletni ter objektivni triletni rok (očitno na podlagi 99. člena OZ), kar je materialnopravno sicer napačno. Subjektivni in objektivni rok za izpodbijanje sodne poravnave določa ZPP (prvi in drugi odstavek 393. člena). Glede na ugotovljeno zmoto tožnika ob sklenitvi dednega dogovora in navedene tožnikove trditve, kdaj je zvedel za svojo zmoto, se izkaže, da je tožnik vložil tožbo znotraj prekluzivnih rokov po prvem in drugem odstavku 393. člena ZPP. Iz teh razlogov je ugotovitev prvega sodišča o pravočasnosti tožbe z dne 21. 5. 2008 pravilna. Na pravočasnost te tožbe oziroma zahtevka za razveljavitev dednega dogovora poznejša sprememba tožbe nima nobenega vpliva.

Ugovor „zastaranja“ (v resnici gre za vprašanje prekluzije) toženci povezujejo s spremenjenim tožbenim zahtevkom v tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012. Kot že rečeno je bil zahtevek za razveljavitev dednega dogovora vložen pravočasno. Roka iz prvega in drugega odstavka 393. člena ZPP veljata le za ta zahtevek, na zahtevek iz 2. točke tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012 pa se ne nanašata. V tem delu gre za zahtevek, ki je stvaropravne narave, poleg tega pa se prepleta z zahtevki po izbrisni tožbi (njena vložitev ni vezana na rok). Ugovor tožencev o nepravočasnosti zahtevka po spremenjeni tožbi je zato neutemeljen.

Tožnik je podal ustrezne trditve o svoji zmoti ter da je bila ta zmota opravičljiva, s tem v zvezi pa je prvo sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik ob sklepanju dednega dogovora v zmoti (pri tem je glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča šlo za zmoto v izjavi, ne pa za zmoto o predmetu dednega dogovora, kot je materialnopravno napačno ocenilo prvo sodišče) ter da je bila njegova zmota opravičljiva, upoštevajoč tožnikove osebne okoliščine oziroma lastnosti (z vidika dolžnega skrbnega ravnanja). Tožnik je izpovedal, da zapisnika o zapuščinski obravnavi ni pogledal (očitno ga ni prebral) in tudi sklepa o dedovanju ni prebral, kar pa glede na njegovo starost, ugotovljene številne zdravstvene težave (ki so vplivale na njegove sposobnosti razumevanja, torej tudi razumevanje pomena oziroma vsebine sodne odločbe), praktično nepismenost in okoliščino, da je bil tožnik na zapuščinski obravnavi prepričan, da je po zapustnici dedoval tudi polovico njenih nepremičnin (izpovedal je, da so se na zapuščinski obravnavi dogovorili, da dobi polovico vsega, kar je tudi podpisal – tožnik se je pri tem upravičeno zanašal na to, da se zadeva ureja na sodišču), ne pomeni, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, upoštevajoč ugotovljene osebne okoliščine na njegovi strani, ampak nasprotno. Okoliščina, da je tožnik plačal polovico takse za zapuščinski postopek že po naravi stvari res ni mogla imeti zatrjevanega pomena že na sami zapuščinski obravnavi, je pa (pozneje) utrjevala tožnikovo zmotno prepričanje, da je dedoval tudi polovico nepremičnin. Razlogovanje prvega sodišča, da v dednem dogovoru ni bilo jasno zapisano, da dolžnik ne deduje nepremičnin, je res zgrešeno, vendar pa pri tem ni šlo za odločilno dejstvo, ki bi vodilo do ugotovitve o tožnikovi zmoti, upoštevajoč vse ostale dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje nanje. Poleg zmote je prvo sodišče ugotovilo, da naj bi šlo glede dedovanja denarnih sredstev zapustnika tudi za prevaro tožnika s strani tožencev. V tem delu pritožbeno sodišče soglaša s toženci, da jim glede na postopanje zapuščinskega sodišča ni mogoče očitati prevare. Ne glede na to pa tudi ta okoliščina ni odločilna, saj je prvo sodišče ugotovilo tožnikovo zmoto ob sklepanju dednega dogovora, že ta ugotovitev pa je narekovala ugoditev 1. točki tožbenega zahtevka v celoti (ob tem, da je dediščina do delitve nedeljiva celota).

Odločitev o razveljavitvi dednega dogovora je glede na povedano pravilna. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točko izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Toženci imajo prav, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012 spremenil tožbo. Uveljavljanje poznejših zahtevkov, ki merijo na ustrezne zemljiškoknjižne vpise (ugotovitev neveljavnosti vknjižb, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, potrebne vknjižbe na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju v primeru razveljavitve dednega dogovora itd.), ne more predstavljati dopolnitve oziroma poprave tožbenega zahtevka, kot zmotno šteje prvo sodišče. Sklicevanje na zadevo II Cp 2025/2011 je napačno, saj je šlo v tej zadevi za drugačno procesno situacijo. Ker pa se toženci niso izrecno uprli spremembi tožbe (iz njihove vloge z dne 7. 11. 2012 izhaja, da so se spustili v obravnavanje, saj so ugovarjali zastaranje zahtevka po spremenjeni tožbi), prvemu sodišču ni bilo potrebno odločati o njeni dovolitvi (185. člen ZPP).

ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je tožnik lahko v dokazne namene predlagal tudi vpogled v zemljiškoknjižno stanje določenih nepremičnin. V zvezi z 2. točko tožbenega zahtevka iz pripravljalne vloge z dne 22. 10. 2012 pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je prvo sodišče nekritično obravnavalo, saj je ta zahtevek nedoločen in neizvršljiv. Poleg tega je odločitev v tem delu vsebinsko napačna. V primeru razveljavitve dednega dogovora je treba upoštevati za dedovanje zapuščine odločitev, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju. V tem primeru je treba relevantna razmerja urediti v pravdi (primerjaj 224. člen ZD). Upoštevati je treba, kdo so dediči pokojne osebe in kakšni so njihovi dedni deleži. Glede na razveljavljeni dedni dogovor pripadajo pravdnim strankam dedni deleži po zapustnici v skladu s pravili o dedovanju na podlagi zakona. To med drugim pomeni, da tožencem ne glede na razveljavljeni dedni dogovor pripadajo zakoniti dedni deleži tudi na zapustničinih nepremičninah, to pa na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju II D 442/2006 (enako velja za tožnika). V tem obsegu opravljene vknjižbe lastninske pravice v korist tožencev (do višine njihovih zakonitih dednih deležev) zato ne morejo biti neveljavne. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki, posledično pa tudi v odločitvi o pravdnih stroških, in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. in 358. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče pozvati tožnika, da poda ustrezne trditve ter postavi določen in izvršljiv tožbeni zahtevek v zvezi z nepremičninami, ki so bile predmet dedovanja po zapustnici. Tožbeni zahtevek je treba oblikovati tako, da bo lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedena, to pa za vsako pravdno stranko, upoštevajoč njihove zakonite dedne deleže po zapustnici. Glede na pravnomočen sklep o dedovanju po zapustnici je treba zasledovati s tožbenim zahtevkom tisto končno stanje vpisov v zemljiški knjigi, do katerega bi prišlo (za vsako pravdno stranko) na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju (ko dedni dogovor sploh ni sklenjen).

Toženci so neobrazloženo predlagali, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razlogov za uporabo 356. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).