Jedro

Zahtevi tožnice, ki je nesporno lastnica stanovanja, da se vseli v lastno stanovanje, torej stoji nasproti upravičenje toženca, da to stanovanje izprazni tedaj, ko mu bo omogočena preselitev v njegovo prejšnje oziroma enakovredno stanovanje. Tožencu je torej naložena izpraznitev stanovanja, vendar je ta omejena oziroma pogojena z nasprotno obveznostjo, ki pa ni obveznost tožeče stranke, pač pa njenega pravnega prednika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 77.437,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne odločbe dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da toženec izprazni dvosobno stanovanje št. 18 v mansardi stanovanjske hiše 10 v Ljubljani in ji ga izroči praznega oseb in stvari v roku 15 dni. Tožeči stranki je naloženo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 183.442,00 SIT. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper gornjo sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb procesnega prava. Navaja, da ima po določbi 155. čl. SZ sama kot lastnica stanovanja pravico do vselitve v lastno stanovanje, toženec pa bi moral od RS Ministrstva za obrambo zahtevati, da mu preskrbi stanovanje na 8 ali drugo primerno stanovanje. Toženec ne stori prav ničesar v tej smeri in dodelitve stanovanja od M. sploh ne zahteva. Zato meni, da je toženec v njenem stanovanju brez pravnega naslova. O pravdi, ki jo je vodila RS Ministrstvo za obrambo pod opr. št. V P 782/92, tožnica ni bila obveščena, čeprav bi moral takratni lastnik stanovanja - RS Ministrstvo za obrambo (ali pa toženec) tožnico vsaj posredno obvestiti o pravdi zaradi zagotovitve intervencijskega učinka po 204. čl. ZPP. Tožnica torej ni imela možnosti udeležiti se postopka v tej zadevi, zato se nanjo učinki te sodbe ne morejo nanašati. Meni, da je pridobila lastninsko pravico na tem stanovanju popolnoma neobremenjeno. Subjektivne meje pravnomočnosti navedene sodbe se nanašajo samo na pravdni stranki - toženca I.R. in tožnika RS Ministrstvo za obrambo, na tožnico pa bi se le v primeru, če bi bila sosporniški intervenient v pravdi. Tožnica je v pravdi opr. št. II P 735/96 napram RS Ministrstvu za obrambo dokazala, da je imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju in je na tej podlagi pridobila tudi pravico do odkupa stanovanja, to pa pomeni, da na istem stanovanju toženec v istem času ni mogel pridobiti pravice uporabe tega stanovanja, saj je v pravdi V P 782/92 ugotovljeno, da je toženec imetnik stanovanjske pravice na stanovanju 8 v Ljubljani. Toženec bi svoje nezakonito bivanje že zdavnaj lahko saniral, če bi želel, tako da bi od MORS zahteval dodelitev stanovanja s stanovanjsko pravico oziroma pravico najemnika za določen z neprofitno najemnino. Vendar je tožencu očitno bolj lagodno to pravico zatrjevati napram tožnici. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb procesnega postopka, ker na predlog tožnice ni obvestilo o pravdi RS Ministrstva za obrambo na pravilen način. S tem je tožnico prikrajšalo za zagotovitev intervencijskega učinka napram MORS. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da res nima najemne pogodbe, vendar jo tožeča stranka nikoli ni pozvala k sklenitvi. Če bi tožeča stranka zahtevala sklenitev najemne pogodbe, bi jo tožena stranka sklenila, vendar pod pogoji, ki so določeni v sodbi V P 782/92. Na drugi strani je dejstvo, da tožena stranka ima pravni naslov za uporabo spornega stanovanja, to pa je citirana sodba. Ni sporno, da je tožeča stranka postala lastnica stanovanja. S tem je po mnenju tožene stranke vstopila v pravice prejšnjega lastnika in če prejšnji lastnik ni storil vsega za izpraznitev spornega stanovanja, bi to lahko storila tožeča stranka, to je, da bi omogočila toženi stranki drugo primerno stanovanje oziroma preselitev v stanovanje na naslov 8. Pritožba ni utemeljena. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje storilo, ker potrditvi pritožbe ni obvestilo na pravilen način o pravdi Republike Slovenije - Ministrstva za obrambo. S tem uveljavlja kršitev določbe 204. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odst. 339. čl. istega zakona, ki ureja obvestitev drugega o pravdi zaradi zagotovitve določenega civilnopravnega učinka. Ker je v zvezi s tem sodišču prve stopnje očitano le, da ni pravilno vročilo pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 14.4.2000 zakonitemu zastopniku RS Ministrstva za obrambo Državnemu pravobranilstvu, je treba pojasniti, da slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je dopis, s katerim obvešča o tem pravdnem postopku, skupaj s prilogami, res sprva poslalo direktno Ministrstvu za obrambo, vendar je enak dopis s prilogami takoj nato vročilo tudi zastopniku Državnemu pravobranilstvu RS, skupaj z vabilom na glavno obravnavo dne 29.6.2000. Iz vročilnice v spisu izhaja, da je bila vročitev pravilno opravljena dne 29.5.2000. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izpraznitev dvosobnega stanovanja št. 18 v mansardi stanovanjske hiše 10 v Ljubljani, utemeljilo tako, da ima toženec pravni naslov za bivanje v tem stanovanju na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V P 782/92 z dne 14.2.1997. S to sodbo je bilo tožencu naloženo, da izprazni navedeno stanovanje, vendar šele tedaj, ko bo njemu in H.R. Republika Slovenija - Ministrstvo za obrambo, omogočila preselitev v dvosobno stanovanje na naslovu 8 v Ljubljani ali v drugo temu primerno stanovanje. Zahtevi tožnice, ki je nesporno lastnica prvega stanovanja na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 735/96 z dne 12.3.1998, da se vseli v lastno stanovanje, torej stoji nasproti upravičenje toženca, da to stanovanje izprazni tedaj, ko mu bo omogočena preselitev v njegovo prejšnje oziroma enakovredno stanovanje. Tožencu je torej naložena izpraznitev stanovanja, vendar je ta, kot pravilno poudarja prvostopno sodišče, omejena oziroma pogojena z nasprotno obveznostjo, ki pa ni obveznost tožeče stranke, pač pa njenega pravnega prednika Republike Slovenije (Ministrstva za obrambo). Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tej pravdi glasi na izpraznitev istega stanovanja, kot v pravnomočno končani pravdni zadevi opr. št. V P 782/92 Okrajnega sodišča v Ljubljani, pri čemer je tožnica pravna prednica tožeče stranke v navedeni pravdi, se najprej izpostavi vprašanje, ali gre za že razsojeno zadevo. Po določbi 2. odst. 319. čl. ZPP mora namreč sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena in v primeru, da to ugotovi, mora tožbo zavreči. Zaradi pravnomočnosti torej ni dopustno, da bi sodišče ponovno odločilo o istem zahtevku med istima pravdnima strankama. Kar se tiče identitete pravdnih strank je ta po presoji pritožbenega sodišča sicer podana, pač pa tega ni mogoče reči glede istovetnosti zahtevka. Izrek prej navedene pravnomočne sodbe namreč nalaga tožencu in H.R. izpraznitev spornega stanovanja in izročitev tega tožeči stranki, vendar prisilno ne prej, dokler mu ni omogočena preselitev v drugo stanovanje. V tej zadevi pa se tožbeni zahtevek glasi le na izpraznitev spornega stanovanja ter izročitev tega tožnici. To pa pomeni, da tožnica v obravnavani pravdi zahteva več, ker je izpraznitveni zahtevek nepogojen. Sodišče prve stopnje je zato prav zaključilo, da je ugovor pravnomočno razsojene stvari neutemeljen in prav ravnalo, ko je o zadevi meritorno odločilo. V pritožbi se tožnica sklicuje na pravico do vselitve v lastno stanovanje na podlagi določbe 155. čl. Stanovanjskega zakona (SZ), s katero je določena obveznost tistega, ki je imetniku pravice uporabe dodelil zasebno stanovanje v uporabo, da mu v roku enega leta priskrbi drugo primerno stanovanje in določena pravica lastnika do vselitve in proste razpolage s tem stanovanjem. V tej zadevi se tožnica brez podlage sklicuje na citirano določbo, kljub dejstvu, da je sama lastnica stanovanja in da toženec to stanovanje zaenkrat še zakonito zaseda. Ta določba se namreč nanaša le na položaj tistih lastnikov stanovanj, katerih stanovanja so bila oddana v času administrativnega oddajanja stanovanj v povojnem obdobju in tudi kasneje, ko je prazna stanovanja lastnikov oddal pristojen stanovanjski organ. Očitek tožencu v pritožbi, da bi moral od Republike Slovenije (Ministrstva za obrambo) sam zahtevati, naj mu ta priskrbi stanovanje na 8 v Ljubljani ali drugo primerno stanovanje, tudi če je upravičen, ne vpliva na odločitev v tej zadevi. V dani situaciji, v kateri se nahaja tožnica, ko je očitno, da doslej Republika Slovenija (Ministrstvo za obrambo) ni prostovoljno omogočila tožencu preselitev v drugo stanovanje, toženec pa izpolnitve tega pogoja tudi ne zahteva, bo pač morala tožnica sama v ustreznem postopku doseči izpolnitev pogoja po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V P 782/92 in šele potem, ko izpraznitveni zahtevek ne bo več omejen oziroma pogojen z vselitvijo toženca v drugo stanovanje, bo tožnica kot upnica dosegla izpolnitev toženčeve obveznosti po navedenem izvršilnem naslovu. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. čl. ZPP, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Stroški odgovora na pritožbo so odmerjeni v skladu s določili odvetniške in taksne tarife.