Jedro

Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti.

Ker je bil ukrep pridržanja odrejen z namenom, da se s pritožnikom opravi osebni razgovor za ugotovitev potrebnih dejstev, osebni razgovor pa je že bil opravljen, po presoji Vrhovnega sodišča ni več pogoja, ki ga zakon predpisuje za zakonito pridržanje. Toženka je namreč pasivna in ne navaja niti, da dejstva, zaradi katerih je bil potreben razgovor, na tem razgovoru niso bila ugotovljena, niti, da bi bilo treba za ugotovitev relevantnih dejstev opraviti še kakšno procesno dejanje, pri katerem je nujna pritožnikova navzočnost. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1497/2022 z dne 4. 11. 2022 se v I. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbi zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4821/2022/6 (1222-03) z dne 19. 10. 2022, delno ugodi in se 2. točka izreka sklepa spremeni tako, da se glasi: „Prosilec je pridržan v prostorih Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 17. 10. 2022 od 16.10 ure do prenehanja razloga – zaključka osebnega razgovora 26. 10. 2022.“ V preostalem se pritožba zoper sodbo (I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) zavrne.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4821/2022/6 (1222-03) z dne 19. 10. 2022, s katerim je bil kot prosilec za mednarodno zaščito pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center) od 17. 10. 2022 od 16.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 16.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS, s katero naj sodišče toženi stranki naloži, da takoj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati sporni ukrep omejitve gibanja v Centru, kjer se slabo počuti in mu dni brez osebne svobode nihče ne bo mogel nadomestiti. Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom ter zavrnilo tako tožbo (I. točka izreka) kot zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedlo, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za izrečen ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra in se pri tem sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa. Navedlo je, da tožnikova ravnanja in izjave izkazujejo, da je tako 15. 10. 2022, kot ponovno 16. 10. 2022, kljub dne 14. 10. 2022 in nato ponovno dne 15. 10. 2022 izraženi nameri za podajo prošnje v Republiki Sloveniji, želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kamor je bil ves čas (že od odhoda iz Pakistana leta 2016) namenjen. Zavrnilo je tožbene ugovore o neustreznem prevajanju, zaradi katerega naj ne bi vedel, da azilnega doma ne sme zapuščati. Glede na to je pritrdilo presoji toženke, da ni mogoče verjeti, da bo tožnik ostal v Sloveniji in da države do odločitve o njegovi prošnji ne bo zapuščal. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni očitek, da tožena stranka ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa oziroma da bi bilo z izrečenim ukrepom prekomerno poseženo v njegovo osebno svobodo. Zaradi tožnikovih preteklih ravnanj tudi po presoji sodišča prve stopnje milejši ukrep, tj. ukrep pridržanja na prostore azilnega doma, ne bi bil učinkovit. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrnilo, ker potrebnost izdaje takšne začasne odredbe ni izkazana že zato, ker je sporni ukrep zakonit, zakonito pridržanje na prostore Centra pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode, tožnik pa s posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvami pravil postopka ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja težko popravljive škode ni izkazal. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegove bistvene navedbe, da gre pri pridržanju na prostore Centra za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo. Trdi, da je ta poseg v nasprotju z 19. členom Ustave, ker je druga alineja prvega odstavka 84. a člena ZMZ-1 v neskladju z 32. členom Ustave. V nadaljevanju se (sicer brez navedbe konkretne zadeve) sklicuje na sodno prakso ESČP glede razlikovanja med ukrepom odvzema svobode in omejitve gibanja ter izpostavi, da je treba njegovo pridržanje, ki se izvaja v Centru, šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem njegove prostosti iz 6. člena Listine EU (oziroma 19. člena Ustave) in ne za ukrep omejitve gibanja. Navaja tudi, da je bil z njim opravljen osebni razgovor, tako da ni več zakonske podlage za odvzem svobode. Meni, da je tožena stranka tudi sama povzročila okoliščino, na kateri utemeljuje ukrep odvzema svobode, saj je bil pri njegovi podaji prošnje za mednarodno zaščito prisoten prevajalec, pritožnik pa je s svojo prisotnostjo izkazal interes, da odgovarja na vsa potrebna vprašanja in bi se že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito lahko ugotovila vsa potrebna dejstva. V zvezi s tem se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu direktive 2013/32/EU nujno ne razlikujeta. Sklepno opozarja še na nedoločnost pogoja, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in navaja, da bi morala tožena stranka bolj konkretizirati, katera določena dejstva se morajo ugotoviti, saj bi tako pritožnik oziroma njegov pooblaščenec pomagala pridobiti dokazila. V zvezi z zavrnitvijo zahteve za izdajo začasne odredbe pa izpostavlja, da ne vidi prizadetosti javne koristi, ki je niti ni, saj slednja ne more biti podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva, in poudarja, da kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od verjetnosti. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi, podrejeno pa, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožba vložena zoper sklep, s katerim je bil pritožniku odrejen ukrep pridržanja na Center zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo pritožnik pobegnil. Druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 za pridržanje določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno, in sicer, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 7. Toženka je pritožniku navedeni ukrep odredila, ker je presodila, da je treba razjasniti oziroma podrobneje ugotoviti izrazito posplošene in pomanjkljive navedbe ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (tudi zaradi razhajanj v navedbah različnim organom), ter da je pritožnik begosumen, ker je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito večkrat zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo. Pritožnik v tožbi ni ugovarjal, da ob izreku ukrepa niso bila ugotovljena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. Iz izpodbijane sodbe pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje zakonitost odrejenega ukrepa oprlo na ugotovitev tožene stranke, da je s pritožnikom treba opraviti razgovor, na katerem bo glede na navedbe o krvnem maščevanju v Pakistanu treba ugotoviti izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, za kar je potrebna pritožnikova navzočnost. Ob tem je upoštevalo, da je pritožnik med postopkom večkrat izjavil, da je Italija njegova ciljna država in da je prav z namenom odhoda v Italijo že večkrat zapustil azilni dom. S tako presojo Vrhovno sodišče soglaša. 8. Neutemeljen je pritožnikov očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove navedbe, da gre pri pridržanju na prostore Centra za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo. Sodišče prve stopnje je namreč v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kot neutemeljene zavrnilo tožbene navedbe, da bi bilo z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra prekomerno poseženo v pritožnikovo osebno svobodo in da toženka ni tehtala sorazmernosti.

9. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da ureditev omejitve gibanja iz druge alineje 84. a člena ZMZ-1 ni v skladu z 32. členom Ustave in pogoji, kdaj se osebi lahko omeji gibanje, zaradi česar naj bi prišlo do neustavnega odvzema pritožnikove svobode, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da omejitev gibanja ne pomeni vedno tudi odvzema prostosti. Da gre za dva povsem različna ukrepa, izhaja že iz Ustave RS, ki v 19. členu določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek). Omejitev svobode gibanja pa je predmet 32. člena Ustave in se sme omejiti z zakonom pod tam navedenimi pogoji (drugi odstavek). Res pa je, da lahko omejitev gibanja glede na okoliščine izvajanja preraste v omejitev osebne svobode.1

10. Že sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo s pridržanjem pritožnika v Centru za tujce poseženo v pritožnikovo pravico do osebne svobode,2 zato so pritožbene navedbe o kršitvi 32. člena Ustave nebistvene. Poseg v osebno svobodo pritožnika pa je tudi po presoji Vrhovnega dopusten in sorazmeren, odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s sorazmernostjo izrečenega ukrepa, pa pravilna in utemeljena. Pri odreditvi ukrepa pridržanja na Center so bili spoštovani tako standardi, ki izhajajo iz prava Unije in ki določajo pogoje za zakonitost pridržanja,3 kot tudi zahteve, ki jih za poseg v pravico do osebne svobode določa 19. člen Ustave - izrečeni ukrep pridržanja na Center temelji na zakonski podlagi (drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1), ZMZ-1 pa določa tudi postopek odreditve ukrepa, pristojni organ ter sodno varstvo zoper akt, s katerim se ukrep odreja. Te zahteve so bile spoštovane tudi v obravnavanem primeru, saj je bil ukrep omejitve gibanja na prostore Centra pritožniku ustno naznanjen po tolmaču in ob prisotnosti njegovega pooblaščenca, izročen pa mu je bil tudi pisni odpravek sklepa, preveden v njemu razumljiv jezik.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa toženke podani pogoji za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja nevarnosti, da bo pritožnik pobegnil. 12. Pritožnik namreč v pritožbi ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da bo pobegnil. Šele v pritožbi pa prvič navaja, da naj bi toženka tudi sama povzročila okoliščino, na podlagi katere utemeljuje poseg v osebno svobodo. Trdi, da bi toženka že pri podaji prošnje lahko ugotovila vsa potrebna dejstva. Ker ne pojasni, še manj pa izkaže za verjetno, zakaj teh trditev brez svoje krivde na prvi stopnji ni mogel uveljavljati, jih Vrhovno sodišče, ker gre za pritožbene novote, skladno s prvim odstavkom 74. člena ZUS-1 ni upoštevalo. Enako velja glede pritožbenih očitkov o nekonkretiziranosti dejstev, ki naj bi se v osebnem razgovoru ugotavljala.

13. Utemeljen pa je pritožbeni ugovor, da so razlogi za pridržanje že prenehali, saj je bil s pritožnikom po izdaji izpodbijanega sklepa toženke opravljen osebni razgovor.

14. Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti.4 Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje.5 Po presoji SEU sodni nadzor nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, sodišču obvezno narekuje, da po uradni dolžnosti na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je seznanjen in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni v kontradiktornem postopku pred sodiščem, izpostavi morebitno nespoštovanje pogoja za zakonitost, ki ga zadevna oseba ni uveljavljala.6

15. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o pridržanju izhaja, da je s pritožnikom treba opraviti osebni razgovor, ki je razpisan za 26. 10. 2022, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Kot predhodno pojasnjeno je bilo konkretno navedeno tudi, katera dejstva se bodo na osebnem razgovoru ugotavljala.

16. Kljub temu, da pritožnik okoliščine, da je bil osebni razgovor že opravljen, ni izpostavil niti v tožbi niti do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (temveč šele v pritožbi), bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali pogoji za trajanje spornega ukrepa še obstajajo po uradni dolžnosti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženke je namreč naveden datum osebnega razgovora, ki je bil podlaga za odreditev izpodbijanega ukrepa. Sodišče prve stopnje je to presojo opustilo, čeprav je zanjo imelo podlago v sami obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

17. Pritožbenim navedbam, da je bil s pritožnikom opravljen osebni razgovor, toženka ni oporekala, saj odgovora na pritožbo ni vložila. To dejstvo je torej za stranki nesporno. Ker je bil ukrep pridržanja odrejen z namenom, da se s pritožnikom opravi osebni razgovor za ugotovitev potrebnih dejstev, osebni razgovor pa je že bil opravljen, po presoji Vrhovnega sodišča ni več pogoja, ki ga zakon predpisuje za zakonito pridržanje. Toženka je namreč pasivna in ne navaja niti, da dejstva, zaradi katerih je bil potreben razgovor, na tem razgovoru niso bila ugotovljena, niti, da bi bilo treba za ugotovitev relevantnih dejstev opraviti še kakšno procesno dejanje, pri katerem je nujna pritožnikova navzočnost. To pomeni, da je izpodbijani sklep toženke nezakonit že od 26. 10. 2022, zato ga je bilo treba v tem delu odpraviti.

18. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbi delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke odpravilo v delu, ki se nanaša na čas po 26. 10. 2022. Na ta način je odrejen ukrep z opredelitvijo časovnega trajanja omejilo na čas do prenehanja razloga – zaključka osebnega razgovora 26. 10. 2022. 19. V preostalem delu je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in v preostalem delu potrdilo izpodbijano zavrnilno sodbo.

**K II. točki izreka**

20. Pritožnik je s pritožbo izpodbijal tudi sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), s katerim je zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

21. Vrhovno sodišče poudarja, da lahko na podlagi določb 32. člena ZUS-1 sodišče izda začasno odredbo samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z delno ugoditvijo pritožnikovi pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je ta postala pravnomočna. Pritožnik si tako, ne glede na morebitni uspeh pritožbe v zvezi z začasno odredbo, ne more izboljšati pravnega položaja, saj njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

22. Vrhovno sodišče je zato njegovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Prim. sklep VSRS I Up 59/2016 z dne 14. 3. 2016. 2 Da pomeni ukrep pridržanja državljana tretje države v okviru obravnave prošnje za mednarodno zaščito na podlagi Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito grob poseg v pravico do svobode, določeno v 6. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), je tudi ustaljeno stališče Sodišča Evropske Unije (prim. sodbo C-18/16 z dne 14. 9. 2017). 3 Prim. sodba Sodišča Evropske unije C-18/16 z dne 14. 9. 2017. 4 Glej šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 in peti odstavek 9. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva o sprejemu 2013/32/EU), Ur. l. EU, št. L 180/96 ter sodba Sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21 z dne 8. 11. 2022. 5 Glej prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 6 Glej 94. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21 z dne 8.11. 2022.