Jedro

Tožnik v reviziji meni, da gre za onemogočanje opravljanja dela poravnalca, kar pomeni njegovo trajno poklicno in osebno stigmatizacijo in s tem poseg v ustavno zagotovljeno pravico do časti in dobrega imena ter pravico do osebne integritete in zasebnosti; in da je opravil potrebna izobraževanja na področju poravnavanja, zato želi čimprej opravljati delo poravnalca v postopkih poravnavanja v kazenskih zadevah in s tem prispevati k zmanjševanju sodnih zaostankov in si tudi blažiti svojo socialno varnost, ki je sedaj ogrožena, ker je brez zaposlitve. Glede na trditveno in dokazno breme, ki je na strani tožnika, pa tožnik s temi navedbami ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (1. točka izreka) zoper sklep tožene stranke z dne 12.5.2006, ter zavrnilo tožbo (2. točka izreka) zoper sklep tožene stranke z dne 12.5.2007. Tožena stranka je s prvim izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Okrožnega državnega tožilstva ... z dne 20.3.2006, po katerem se tožnika črta s seznama poravnalcev, ki se vodi na Okrožnem državnem tožilstvu ..., z drugim izpodbijanim sklepom pa je v istem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Generalne državne tožilke RS z dne 20.3.2006, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnika za izločitev namestnice vodje Okrožnega državnega tožilstva, okrožne državne tožilke ..., iz nadaljnjega postopka odločanja v tej zadevi.

Zoper izpodbijano sodbo, ki je bila tožeči stranki vročena dne 31.3.2006, je tožeča stranka dne 2.4.2007 vložila revizijo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper navedena izpodbijana sklepa.

Po presoji revizijskega sodišča revizije ni mogoče dovoliti.

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed treh pogojev za njeno dovolitev. Trditveno kot dokazno breme obstoja pogojev za dovolitev revizije je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

V obravnavanem primeru revident navaja, da vlaga revizijo na podlagi 2. in 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Na podlagi teh določb je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. točka 2. odstavka navedenega člena); če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko (3. točka 2. odstavka navedenega člena).

Po mnenju revizijskega sodišča revident v reviziji ni izkazal pogojev za dovolitev revizije iz citiranih določb 2. in 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Tožnik v reviziji meni, da gre za onemogočanje opravljanja dela poravnalca, kar pomeni njegovo trajno poklicno in osebno stigmatizacijo in s tem poseg v ustavno zagotovljeno pravico do časti in dobrega imena ter pravico do osebne integritete in zasebnosti; in da je opravil potrebna izobraževanja na področju poravnavanja, zato želi čimprej opravljati delo poravnalca v postopkih poravnavanja v kazenskih zadevah in s tem prispevati k zmanjševanju sodnih zaostankov in si tudi blažiti svojo socialno varnost, ki je sedaj ogrožena, ker je brez zaposlitve.

Po mnenju revizijskega sodišča pa to niso razlogi, ki bi ustrezali pogojem po 2. in 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki bi jasno kazali, da odločba sodišča prve stopnje (glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev) odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča in ki bi jasno kazali na to, da je revident določno (z navedbo zadev) navedel dosedanjo prakso vrhovnega sodišča oziroma, če meni, da v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti (pa o tem vrhovno sodišče še ni odločalo), jasno navedel drugačno sodno prakso sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki ga izpostavlja. Tožnik z navedbo revizijskih razlogov po mnenju revizijskega sodišča dejansko ne izkazuje zelo hudih posledic zanj zaradi črtanja s seznama poravnalcev (3. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice za tožnika zaradi odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu (črtanje tožnika s seznama poravnalcev), po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče utemeljevati z navedbami o možni trajni poklicni in osebni stigmatizaciji tožnika, o želji za čimprejšnjim ponovnim tožnikovim opravljanjem dela poravnalca in o blažitvi tožnikove socialne varnosti, ki je sedaj ogrožena, ker je brez zaposlitve.

Ker po mnenju revizijskega sodišča torej revident ni izkazal, da sta navedena pogoja za dovolitev revizije v obravnavanem primeru izpolnjena, revizije ni mogoče dovoliti. Zato revizijsko sodišče tudi ni obravnavalo preostalih revizijskih navedb, ki pa se ne nanašajo na navedeni točki (2. in 3. točke 2. odstavka navedenega člena), pač pa z njimi tožnik le ponavlja tožbene navedbe, o katerih pa se je sodišče prve stopnje že izjasnilo v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi določbe 89. člena ZUS-1.