Jedro

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje pri ugotavljanju dejstev uporabil situacijski načrt, ki ni bil predmet lokacijskega dovoljenja za sporno gradnjo, zato je bilo dejansko stanje v zadevi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Koper-Nova Gorica, Inšpekcijska pisarna Ajdovščina, št. 06122-1450/2012/25 z dne 23. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR s pripadajočim DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalja z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje stanovanjskega objekta z naslovom ..., stoječega na jugozahodnem delu parc. št. 1542/2 k.o. A. Tožečima strankama (v nadaljevanju tožeča stranka) je kot investitorjema naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavita gradnjo tega objekta (točka 1. izreka) in ga do 1. 5. 2014 odstranita (točka 2. izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah s prisilitvijo (točka 4. izreka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, točka 3. izreka), navedla je, da pritožba ne zadrži njene izvršitve (točka 5. izreka) in da stroškov postopka ni bilo (točka 6. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v ponovnem postopku po tem, ko je ugotovila, da lega objekta, ki je določena z lokacijskim dovoljenjem št. 3-351-63/75-76-B/g z dne 11. 6. 1976 Skupščine občine Ajdovščina, ki v 1. točki izreka določa, da mora biti lega stanovanjske hiše skladna s priloženim situacijskim načrtom št. 3/76 izdanem pri Samoupravni stanovanjski skupnosti občine Ajdovščina. Po tem načrtu je hiša glede na linijo meje med parcelama 1542/2 in 1542/3 k.o. A. zasukana za 14 stopinj, dejansko pa je hiša s to mejo približno vzporedna. Lega hiše pa je glede na lokacijsko dovoljenje tudi premaknjena proti vzhodu za okrog 5 m in proti jugu za okrog 2 m in se s tem močno približa parcelni meji. Na podlagi navedenega lokacijskega dovoljenja je bilo investitorjema v inšpekcijskem postopku izdano gradbeno dovoljenje št. 3-351-63/1975-76-B/g z dne 24. 8. 1976, ki je bilo podlaga za gradnjo obravnavane stavbe.

Glede na to, da za gradnjo v inšpekcijskem postopku obravnavane stavbe niso izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, pred začetkom gradnje in kasneje gradbeno pa dovoljenje za tako gradnjo ni bilo izdano (izdano je bilo lokacijsko in gradbeno dovoljenje za neko drugo stavbo na drugem mestu) je tožena stranka presodila, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 (nelegalna gradnja) Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 0612-11/2012/6 (06421125) z dne 29. 11. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da v predmetni zadevi ni nobene potrebe in temelja, da bi se po več kot 35-tih letih od zgraditve stavbe odrejalo kakršnekoli ukrepe glede na to, da tožeča stranka razpolaga tako z lokacijskim kot gradbenim dovoljenjem. Ugovarja ugotovitvam prvostopnega organa o domnevnih odstopanjih glede na lokacijsko dovoljenje, saj v njem ni navedenih nikakršnih izmer, zapisnik o zakoličbi ter resnično dejansko stanje pa odstopata od dejanskega stanja, kot ga v izpodbijani odločbi navaja upravni organ prve stopnje. Zatrjuje, da je bila gradnja izvršena v skladu s priloženim situacijskim načrtom št. 4/76, izdelanim pri Samoupravni stanovanjski skupnosti občine Ajdovščina. Predmetni objekt v celoti ustreza dimenzijam v tehničnem poročilu in jih ne presega. Ko je bila sporna stavba že zgrajena, se je k parc. št. 1542/2 k.o. A. pripojila parc. št. 1544/10 k.o. A., s čimer se je parc. št. 1542/2 nekajkrat povečala. Glede na prejšnjo velikost parc. št. 1542/2 k.o. A. drugačna zakoličba objekta, kot je dejansko bila opravljena niti ni bila možna. Nadalje ugovarjata, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj je sporno gradnjo opredelila kot nelegalno gradnjo po 152. členu ZGO-1 in ne kot neskladno gradnjo po 153. členu ZGO-1, upoštevaje to, da je tožeča stranka za navedeno gradnjo imela tako lokacijsko kot gradbeno dovoljenje. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa še dodaja, da se morala prvotni situacijski načrt za sporno gradnjo zaradi dejanskega stanja na terenu in spremenjene konfiguracije terena spremeniti, zato je bil izdelan dodaten situacijski načrt, ki nosi oznako 4/76, za gradnjo na sosednji parceli pa situacijski načrt 3/76, na katerem zmotno in nezakonito temelji izpodbijana odločba.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je Skupščina občine Ajdovščina tožeči stranki za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 1542/2 in 1544/10, obe k.o. A., izdala lokacijsko dovoljenje, št. 3-351-63/75-76-B/g z dne 11. 6. 1976 ter gradbeno dovoljenje št. 3-351-63/1975-76-B/g z dne 24. 8. 1976. Lega objekta je določena z lokacijskim dovoljenjem, ki v 1. točki izreka določa, da mora biti lega stanovanjske hiše skladna s priloženim situacijskim načrtom št. 4/76 izdelanem pri Samoupravni stanovanjski skupnosti občine Ajdovščina. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je upravni organ prve stopnje ugotavljal skladnost lege sporne stanovanjske hiše s situacijskim načrtom št. 3/76 izdelanem pri SSS občine Ajdovščina, ki se tudi nahaja v upravnem spisu. Glede na navedeno, je ugovor tožeče stranke, da je bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno utemeljen, saj je upravni organ prve stopnje pri ugotavljanju dejstev uporabil situacijski načrt, ki ni bil predmet lokacijskega dovoljenja za sporno gradnjo in je bilo potrebno iz tega razloga izpodbijano odločbo odpraviti.

Ne glede na navedeno pa sodišče tožečima strankama pojasnjuje, da točka 12/2 drugega člena ZGO-1 opredeljuje neskladno gradnjo kot gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje in je takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se taka gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi da se objekt za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim. O neskladni gradnji tako ni mogoče govoriti, če investitor sicer razpolaga z gradbenim dovoljenjem za objekt, vendar tega nato gradi na način, ki ne dopušča odstranitve neskladno zgrajenih delov objekta in s tem uskladitev s pogoji gradbenega dovoljenja oziroma njegove legalizacije. Glede na navedeno je od ugotovitve dejanskega stanja odvisna odločitev ali se zadevo vodi po 152. členu ZGO-1 (nelegalna gradnja) ali po 153. členu ZGO-1 (neskladna gradnja). Nadalje sodišče pojasnjuje, da ZGO-1 ne določa v primeru ugotovljene nelegalne gradnje rokov za izdajo inšpekcijske odločbe, kot zmotno metni tožeča stranka.

Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je tožena stranka v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovila in na podlagi teh dejstev naredila napačen sklep glede dejanskega stanja, sodišče pa na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta ne more samo rešiti spora, zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 20 % DDV. Rok za izpolnitev obveznosti povračila stroškov postopka je 15 dni. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZZ).