Jedro

Silobran je dovoljena samopomoč, ker predstavlja tisto obrambo, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Z dušitvijo, ki je bila ugotovljena, je ogroženo življenje. Če tako ogroženi pri obrambi poškoduje napadalca tako, da ga ugrizne v prst, taka obramba ne more predstavljati prekoračitve neogibno potrebne.

Izrek

Revizija se zavrne. Toženčeva zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženec plačati 1.200.000 SIT odškodnine, ker je presodilo, da toženec ni odgovoren za nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je tožnik vložil revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje ter predlagal, naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni. V reviziji poudarja, da je napačna ugotovitev sodišč nižjih stopenj o poteku škodnega dogodka. Ker je toženca držal za brado in ne za vrat, je toženec prekoračil silobran, ko ga je ugriznil v kazalec levice.

Toženec je odgovoril na revizijo ter predlagal, naj se jo zavrne, ker ni podan noben revizijski razlog.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča preizkus pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve nekaterih določb pravdnega postopka (iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji pa ni dopustno uveljavljati razlogov, ki bi pomenili uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni moglo upoštevati tistih tožnikovih revizijskih izvajanj, s katerimi zatrjuje, da so ugotovitve sodišč nižjih stopenj o poteku škodnega dogodka napačne, da toženca ni stiskal za vrat ampak za brado, da zato toženca ni moglo dušiti in da je v posledici tega toženec prekoračil mejo dovoljenega silobrana, ko je tožnika ugriznil v prst. Kot že rečeno, je revizijsko sodišče pri preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe vezano na dejanske ugotovitve sodišča nižje stopnje. V obravnavanem primeru je bilo v postopkih na sodiščih nižjih stopenj ugotovljeno, da je toženec ugriznil tožnika v prst, ko ga je ta stiskal za vrat in ga s tem dušil. Glede na okoliščine poteka celotnega dogodka sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je toženec ugriznil tožnika v času, ko je trajal tožnikov protipraven napad nanj in da se toženec drugače kot se je, ni mogel ubraniti tožnikovega napada. Po primerjavi tožnikovega napadalnega dejanja in toženčeve obrambe, sta presodili, da je toženec ravnal v silobranu in da tega ni prekoračil. Zaradi tega sta zavrnili tožnikov odškodninski zahtevek.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Po določilu prvega odstavka 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) storilec ni dolžan povrniti škode, ki jo je v silobranu povzročil napadalcu, če pri tem ni prekoračil silobrana. Silobran je namreč dovoljena samopomoč, ker predstavlja tisto obrambo, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Z dušitvijo, ki je bila ugotovljena, je ogroženo življenje. Če tako ogroženi pri obrambi poškoduje napadalca tako, da ga ugrizne v prst, taka obramba ne more predstavljati prekoračitve neogibno potrebne. V tem primeru ugotovljene okolnosti škodnega dogodka zato tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo na nižjih stopnjah sojenja sprejeti zaključek, da je toženec ravnal v silobranu, ki ga ni prekoračil. V okoliščinah dovoljenega silobrana povzročene škode storilcu ni potrebno povrniti, ker škoda ni povzročena krivdno (protipravno) in tako dejanje ne vsebuje vseh elementov civilnega delikta. Drugače povedano, toženec je v obravnavani zadevi dokazal, da je tožnikova škoda nastala brez njegove (toženčeve) krivde. Zato tožnikov zahtevek nima podlage v prvem odstavku 154. člena ZOR. To pomeni, da ni podan v reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Toženčev odgovor na revizijo je vseboval le nekaj ponovitev že med postopkom iznešenih trditev. Zato z njim nastali stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka. V skladu s tako oceno je revizijsko sodišče zavrnilo toženčev zahtevek, naj se mu priznajo stroški odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. in 155. člena ZPP).