Jedro

Terjatev tožene stranke (najemnina za poslovni prostor) bi sicer lahko izpolnjevala pogoje za pobotanje po 336. členu ZOR (istovrstnost, vzajemnost, dospelost, iztožljivost), vendar v obravnavani zadevi toženi stranki ni uspelo dokazati njenega obstoja. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s pobotnim ugovorom pravilna, kljub nekoliko neustrezni formulaciji izreka sodbe (odločitev, da pobotni ugovor ni utemeljen). Glede na določbo 3. odstavka 324. člena ZPP bi moral namreč izrek sodbe obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 319. člena ZPP - po tej določbi v primeru, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici znesek 379.603,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1995 dalje do plačila (1. odstavek izreka). ter stroške pooblaščenca v znesku 98.770,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1998 dalje do plačila (2. odstavek izreka). Obenem je odločilo, da pobotni ugovor ni utemeljen (3. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi pobotnemu ugovoru oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je za podlago za odločanje o utemeljenosti ugovora pobotanja uporabilo določbo 336. člena ZOR. Poleg pogojev za pobotanje, ki izhajajo iz navedene določbe ZOR, je sodišče prve stopnje omenilo še pogoj likvidnosti terjatve, ki ga 336. člen ZOR niti posredno niti neposredno ne predpostavlja. Terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, izpolnjuje vse pogoje po navedeni določbo ZOR, vključno s pogojem likvidnosti, ki ga dodatno postavlja sodišče. Zato je pobotni ugovor utemeljen. Ker je sodišče štelo, da niso izpolnjeni pogoji iz 336. člena ZOR, je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, čeprav je tožena stranka predložila neplačane račune in predlagala zaslišanje številnih prič. Sodišče o dejanskem stanju v nakazani smeri sploh ni presojalo, ampak je zmotno štelo, da tožena stranka svojih navedb ni dokazala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Razlogi sodbe glede odločilnih dejstev niso v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, obrazložitev kot celota pa je ustrezna. Sprejeta odločitev je pravilna, ker temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni pravni presoji. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v skladu z določbo 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78, 57/89) tožnici prisodilo zamudne obresti v vtoževanem znesku, ker je tožena stranka tožnici z zamudo plačala pripadajočo odpravnino po 36f. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Namesto da bi svojo obveznost izpolnila dne 30.6.1993, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ji je odpravnino plačala šele 13.4.1995, zato je tožeča stranka upravičena do zakonitih zamudnih obresti.

Tudi glede pobotnega ugovora, ki se nanaša na plačilo najemnine, ki naj bi jo tožeča stranka dolgovala toženi stranki, ker zaseda njene poslovne prostore v Zagrebu in ne plačuje najemnine, je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno odločitev, ko je presodilo, da je pobotni ugovor neutemeljen. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo oz. nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, saj je potrebno pritrditi zaključku, da tožena stranka obstoja svoje terjatve ni dokazala. Predložene listine namreč ne dokazujejo navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, s katerimi utemeljuje ugovor pobotanja, to je, da tožena stranka zaseda poslovne prostore tožene stranke v izmeri 69,52 m2, za katere sploh ne plačuje najemnine, ki naj bi znašala mesečno najmanj 1.035 DEM (oz. od 1.7.1993 dalje do leta 1998, ko je tožena stranka podala pobotni ugovor, 66.240 DEM). Tožena stranka ni predložila niti najemne pogodbe niti dokazov, da naj bi tožnica poslovne prostore v Zagrebu zasedala nezakonito in brez dovoljenja tožene stranke. Prav tako ni predložila dokazov, iz katerih naj bi izhajalo, da sta se stranki vsaj ustno dogovorili za najem prostorov, niti računov za plačilo najemnine, ki bi jih tožena stranka tožnici verjetno izstavila, če od nje terja plačilo najemnine v zatrjevani višini. Zlasti zato, ker je s med toženo stranko in tožnico očitno tudi v letu 1995 še potekalo poslovno sodelovanje (kar dokazujejo predložena naročila oglasov ter izstavljeni računi). Obstoja v pobot uveljavljane terjatve tudi dokumentacija o cenitvi poslovnega prostora in neuspeli dogovori o prodaji prostorov ne dokazujejo. Terjatev tožene stranke bi sicer lahko izpolnjevala pogoje za pobotanje po 336. členu ZOR (istovrstnost, vzajemnost, dospelost, iztožljivost), vendar v obravnavani zadevi toženi stranki ni uspelo dokazati njenega obstoja. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s pobotnim ugovorom pravilna, kljub nekoliko neustrezni formulaciji izreka sodbe. Glede na določbo 3. odstavka 324. člena ZPP bi moral namreč izrek sodbe obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 319. člena ZPP - po tej določbi v primeru, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna).

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.