Jedro

V postopku izdaje začasne odredbe po 68. členu ZDen ni dopustno ugotavljati dejanskega stanja glede načinov vrnitve, saj se v tem prejudicira odločitev o glavni stvari (odločitev o denacionalizacijskem zahtevku).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 873/99-9 z dne 31.1.2001 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, popr. in 70/00, ZUS) zavrnil tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 12.3.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote J. z dne 17.9.1998, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnice za izdajo začasne odredbe po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in hkrati zavržena zahteva tožnice v delu, kjer se zahteva izselitev I.J. iz stanovanjske hiše ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen. Ta določa, da lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Pravna podlaga za izdajo takšne začasne odredbe je po oceni sodišča prve stopnje verjetno izkazana, kadar iz listin, na podlagi katerih se uveljavlja zahtevek za denacionalizcijo, kot verjetno izhaja, da denacionalizacijo nepremičnine, ki je predmet zahteve začasne odredbe, uveljavlja oseba, ki je upravičenec (9. člen) oziroma njegov naslednik (15. člen ZDen) in da je nepremičnina, katerih zavarovanec zahteva začasno odredbo, mogoče vrniti v naravi, kar se presoja po določbah ZDen. Iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki predloženih upravnih spisov, da v konkretnem primeru ni niti verjetno izkazano, da bo mogoče nepremičnine, ki so naštete v sklepu upravnega organa prve stopnje z dne 17.9.1998, upravičenki vrniti v naravi. Navedeni podatki namreč kažejo, da so nepremičnine parc. št. 785, 786, 787/1, 787/2, 787/3, 787 in 778, vse k.o. D., v lasti fizičnih oseb. Premoženje, nad katerim je lastninska pravica fizičnih ali civilnopravnih oseb, pa ni mogoče vrniti v naravi (3. odstavek 16. člena ZDen). Izjemoma se lahko takšno premoženje vrača v naravi, ne glede na navedeno oviro če je prešlo iz družbene v osebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov. Vendar tožnica kaj takega v tožbi niti ne zatrjuje. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, ker zahtevanih nepremičnin zaradi ovir iz ZDen ne bo mogoče vrniti v naravi. Prav tako sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da določba 68. člena, glede na kaka druga določila ZDen, upravnemu orgnu ne daje podlage za odreditev prisilne izselitve iz objekta, ki naj bi bil predmet denacionalizacije.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Ne more sprejeti pavšalnih zaključkov upravnega organa in sodišča. Doslej v devetih letih ni bilo enega samega naroka in ni bil izveden niti en sam dokaz. Trditve sodišča nimajo nikakršne pravne in dejanske podlage. Razpolaga se s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Pavšalne trditve, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, so netočne. Potrebno je pregledati vložne številke 722, 742, 743, 98 in 932 k.o. D. Vse nepremičnine so pretežno še vedno splošno ljudsko premoženje. Na njih ni nikakršne pravice fizičnih oseb. V stanovanjski hiši, ki je predmet denacionalizacije in je bila prazna se je v letu 1997 vselila neka družina. Takšnih dejanj zakon ne dopušča in jih je potrebno preprečevati. Zato vztraja pri predlogu in zahteva povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je, po presoji pritožbenega sodišča, ugotavljalo dejstva, ki so lahko samo predmet obravnavanja v postopku denacionalizacije pred upravnim organom in podlaga za meritorno odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. Izdaja začasne odredbe po 68. členu ZDen je pogojena z verjetno izkazanostjo zahteve za denacionalizacijo po vsebini in obsegu. Njen namen je preprečitev razpolaganja s premoženjem, ki bi lahko onemogočilo vračanje v obliki in obsegu postavljenega zahtevka. Nevarnost, da bi utegnilo priti do takega razpolaganja je nedvomno izkazana v primerih, kadar je zahtevana oblika vračanja sporna in obstajajo nasprotni interesi med udeleženimi strankami. Zato v postopku za izdajo začasne odredbe ni dopustno ugotavljati dejanskega stanja glede načinov vrnitve premoženja na podlagi denacionalizacijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je z ugotavljanjem spornega dejstva glede možne oblike vračila nepremičnine spustilo v ugotavljanje takega dejstva, ki ga mora ugotoviti upravni organ prve stopnje v kontradiktornem postopku ob sodelovanju udeleženih strank in o tem odločiti v denacionalizacijski odločbi (66. in 67. člen ZDen). Rešitve vprašanja o možni obliki vračanja podržavljenega premoženja v postopku za izdajo začasne odredbe ni mogoče prejudicirati, saj gre za poprejšnjo fazo v postopku denacionalizacije, ki ne more nadomestiti dokončne denacionalizacijske odločbe.

Sodišče prve stopnje je opustilo presojo relevantnih okoliščin, ki so pomembne za odločitev, kršilo pa je tudi pravila postopka, saj je brez glavne obravnave ugotavljalo dejstva, ki so sporna, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato bo moralo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku presoditi relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in na tej podlagi razsoditi v tem sporu.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (74. člen ZUS).