Jedro

Izterjava stroškov prisotnosti mamil v urinu v smislu 5. odst. 120. čl. ZVCP ni civilni spor. Zato za odločanje o zahtevku ni pristojno redno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo iz razloga, ker zadeva ne spada v sodno pristojnost. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka, ki predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navaja, da Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) v 1. odstavku 120. člena določa, da stroške preizkusa plača udeleženec v cestnem prometu, če se izkaže, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje zakon, v nasprotnem primeru stroški postopka bremenijo organ, ki je preizkus odredil. Zakon torej ne pogojuje plačila stroškov za preizkus alkoholiziranosti s postopkom za prekrške zoper kršitelja, temveč je edini razlog in pogoj za plačilo stroškov, da ima udeleženec več alkohola v krvi, kot ga dovoljuje zakon. Ker torej zakon ne pogojuje plačila stroškov s postopkom za prekrške, je mogoče te stroške izterjati s tožbo. Tožeča stranka je kot naročnik storitve obveznost plačala, katero je potem zaračunala toženi stranki, ki tega plačila tožeči stranki ni prostovoljno povrnila. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za civilnopravno razmerje ter da ni stvarno pristojno. Pritožba ni utemeljena. Pritožba zmotno obrazlaga postopek preizkusa alkoholiziranosti v krvi, katerega posledica je terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka v tej pravdni zadevi. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil opravljen zoper toženo stranko preizkus prisotnosti mamil v urinu, kar glede plačila stroškov ureja 5. odstavek 120. člena ZVCP, in sicer identično kot za stroške preizkusa alkoholiziranosti 1. odstavek istega člena ZVCP. Kljub temu je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo, in sicer v mejah razlogov, na katere pazi s smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, med katerimi je tudi pravilno uporabo materialnega prava. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da izterjavo stroškov za preizkus prisotnosti mamil v urinu, katerega je zoper toženca odredila policija v okviru svojih pristojnosti, ni civilni spor in torej ne spada v sodno pristojnost, v posledici česar se je v skladu z 2. odstavkom 18. člena ZPP smiselno izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo. Policija je namreč odredila preizkus v okviru svojih pristojnosti, torej v upravnem postopku zoper toženca, v smislu zavarovanja dokazov. Strošek tega preizkusa je zato strošek upravnega postopka, katere ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po 1. odstavku 118. člena ZUP odloči o stroških upravnega postopka organ, pred katerim se postopek konča, z odločbo; če pa se pred začetkom postopka izvede zavarovanje dokazov, pa se postopek ne začne v tridesetih dneh po tem dejanju, odloči o stroških izvedbe dokazov organ s sklepom (4. odstavek). To pomeni, da mora za izterjavo stroškov postopka preizkusa prisotnosti mamil v urinu od toženca izdati policija, ki je preizkus odredila, poseben sklep, če o stroških ne bo odločeno v okviru postopka o prekršku. Če toženec teh stroškov po sklepu ne bo plačal, pa se bo sklep izvršil v upravni izvršbi. Po 1. odstavku 288. člena ZUP se izvršba odločbe za izpolnitev denarne obveznosti zavezanca namreč opravi z upravno izvršbo. Pritožbeno sodišče je zato, ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in posledično temu tožbo zavrglo, niti ni ugotovilo kršitev določb postopka s strani sodišča prve stopnje, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).