Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 401/2008

ECLI:SI:UPRS:2009:U.401.2008 Upravni oddelek

kraj rojstva posvojitev pravica do varstva identitete glede kraja rojstva
Upravno sodišče
11. februar 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker med strankama ni sporno, da so bili v tožnikovem primeru podatki iz rojstne matične knjige na podlagi 35. člena in 4. člena ZMatR dne 3. 4. 2006 že preneseni v računalniško vodeno bazo podatkov, v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti določila 10.a. člena ZMK, ZMatR pa s tem primerljivega določila nima. Vendar pa v konkretnem primeru tudi ne gre za pravno praznino. ZMatR v 1. točki 4. člena določa, da se v matični register vpiše tudi podatek o kraju rojstva in spremembe že vpisanih podatkov (16. točka), vendar pa ZMatR kot kraj rojstva predvideva le kraj, kjer se je otrok rodil (1. odstavek 6. člena) in kraj, kjer je otrok neznanih staršev najden (3. odstavek 6. člena), nima pa določbe, da se kot kraj rojstva pri posvojenih otrocih lahko šteje kraj prebivališča posvojiteljev oziroma določbe, ki bi kakor koli drugače ustrezala tožnikovemu zahtevku. To pomeni, da ZMatR posega v tožnikov pravni interes, kot ga sam opredeljuje v tožbi, ki pa ga sodišče glede na zakonsko ureditev ne more obravnavati kot osebnostno pravice do identitete v smislu 35. člena Ustave. ZZZDR ne določa, da bi bil kraj rojstva posvojenca, vezan na stalno prebivališče posvojiteljev, pravno zavarovani element posvojenčeve identitete. Tudi iz MKVO, ki jo jo sodišče v tem primeru uporablja le kot pomagalo pri interpretaciji zakona, ne izhaja, da bi Slovenija prevzela režim, po katerem se morajo s posvojitvijo vsakršna razmerja posvojenca z okoliščinami pred posvojitvijo, kamor je treba šteti tudi kraj rojstva, prekiniti oziroma spremeniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim aktom je Upravna enota A. na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2) odločila, da se tožnikova zahteva za spremembo podatka o kraju rojstva zavrne. V obrazložitvi prvostopenjskega akta organ pravi, da je A.A., roj. 1980 v B., Srbija, stalno bivajoč na naslovu C št. .... , podal vlogo za uskladitev kraja rojstva. S sklepom Centra za socialno delo v B., št. ... z dne 15. 4. 1981 je bil tožnik popolno posvojen od B.B. in C.C. Posvojitelja do sedaj nista uveljavljala pravice po 10. členu Zakona o matičnih knjigah za prenos kraja rojstva na domače območje. Posvojitelja in posvojenec želijo, da se kot kraj rojstva posvojenca vpiše kraj A. in sicer zato, ker je bil posvojenec z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, št. ... z dne 30. 11. 1992 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Predlog utemeljujejo s tem, da je določba 10. člena Zakona o matičnih knjigah veljala od leta 1987 pa vse do novega Zakona o matičnem registru, to je 3. 5. 2003, ko je ta člen izpadel iz zakona in s tem posvojitelje in posvojence nezakonito prikrajšal za pridobljene pravice po 10. členu Zakona o matičnih knjigah. Prvostopenjski organ navaja, da je iz uradne evidence razvidno, da je bil A.A. rojen. 1980 v B., Srbija in da je bil 15. 4. 1981, na podlagi zapisnika Centra za socialno delo B., Srbija, št. ... z dne 15. 4. 1981, posvojen od B.B. in C.C., ki bivajo na naslovu C št. ... Nadalje je še razvidno, da mu je bilo na podlagi odločbe Centra za socijalni rad B., Srbija, št. ... z dne 15. 4. 1981, osebno ime Č.Č. spremenjeno v novo osebno ime A.A., in da je bil 14. 12. 1992 z določbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, št. ... z dne 30. 11. 1992 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. V času sprejema A.A. v državljanstvo Republike Slovenije je bil v veljavi Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92), ki je v drugem odstavku 31. člena določal, če državljan Republike Slovenije ni rojen v Sloveniji, je njegovo državljanstvo treba vpisati istočasno z naknadnim vpisom njegovega rojstva v skladu z Zakonom o matičnih knjigah. Dne 13. 12. 1995 je bil na podlagi 24. člena in v skladu s 26. členom Zakona o matičnih knjigah v rojstno matično knjigo A., let. 1995, zap. št. ... izvršen naknadni vpis njegovega rojstva, kjer je bil evidentiran tudi podatek o državljanstvu. Dne 3. 4. 2006 so bili podatki iz navedene rojstne matične knjige na podlagi 35. in v skladu s 4. členom Zakona o matičnem registru (Uradni list RS, št. 37/03) preneseni v matični register, to je računalniško vodeno bazo podatkov, v katero se vpisujejo matična dejstva: rojstvo, zakonska zveza in smrt ter druga dejstva, določena z zakonom. V nadaljevanju se organ sklicuje na 10. člen Zakona o matičnih knjigah (Uradni list RS, št. 2/87). Ker je moral na podlagi prejetega obvestila organ, ki je vodil matično knjigo za naselje oziroma matično območje, kjer je bil posvojenec rojen, v svojih evidencah črtati prvotni vpis rojstva, po osamosvojitvi Republike Slovenije navedene zakonske določbe ni bilo mogoče več izvajati, saj so vse republike bivše SFRJ postale samostojne države in jim zato ni bilo mogoče dajati napotkov o črtanju vpisov v njihovih uradnih evidencah. Po vpogledu v spisovno dokumentacijo je bilo ugotovljeno, da posvojitelja A.A. po posvojitvi leta 1981 in vse do danes pri tukajšnjem organu nista zahtevala prenosa vpisa rojstva posvojenca v rojstno matično knjigo matičnega območja A. Zakon o matičnem registru - UPB1 (Uradni list RS, št. 59/06), ki je v veljavi od 3. 5. 2003, pa ne dopušča spremembe kraja rojstva na zahtevo posameznika, zaradi česar bi bila vsaka sprememba tega podatka v uradnih evidencah nezakonita.

V pritožbi je tožnik navedel, da je bil postopek posvojitve v Republiki Sloveniji in takratni državi SFRJ izveden napačno. V njegovem primeru je šlo za popolno posvojitev, kar pomeni, da kot posvojenec dobi povsem novo identiteto in se evidence tako glede rojstva, naravnih staršev in drugih dejstev popolnoma izbrišejo. Iz uradnih evidenc, ki so navedene tako v prošnjah in so razvidne tudi iz odločbe, pa izhaja dejstvo, da postopek posvojitve ni bil izveden pravilno, saj so praktično ostali dostopni vsi podatki pred posvojitvijo. Ni razumljivo, zakaj se mora posebej pridobiti slovensko državljanstvo, ker bi ga moral po Zakonu o državljanstvu pridobiti avtomatično, saj to vsebuje že samo dejstvo posvojitve. Že takrat je bilo s strani njegovih novih staršev, C.C. in B.B., opozorjeno na to dejstvo in povedano, da to ni pravilno in da naj se zadeva uredi skladno s takratno zakonodajo. Vendar pa takratni organi iz nerazumljivega razloga tega niso takrat storili in to ni urejeno vse do danes. Sklicevanje na zakone, ki trenutno veljajo ni možno, saj je bila napaka s strani uradnih organov storjena že v preteklosti. Glede na povedano je zahteval, da se ta napaka o prejšnji identiteti odpravi: in sicer kraj pritožnikovega rojstva; in da se v uradne evidence vpišejo pravi podatki, ki bi se morali vpisati že takoj ob posvojitvi, vključno z novimi starši kot tudi njegov novi kraj rojstva. Zgoraj navedena dejstva lahko potrdita tudi pritožnikova starša, zato predlaga, da se o tej zadevi opravi tudi obravnava ali pogovor s pritožnikom in starši. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno. V obrazložitvi drugostopenjskega akta organ pravi, da iz zakonske določbe 10. člena Zakona o matičnih knjigah (Uradni list SRS, št. 2/87, Uradni list RS, št. 28/95, 84/2000) nesporno izhaja, da je bil prenos kraja rojstva posvojenca mogoč, vendar le na zahtevo posvojitelja. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da v arhivu k rojstni matični knjigi A., letnik 1995, zaporedna številka ..., kjer je vpisano rojstvo pritožnika ni dokumenta o tem, da bi posvojitelja v času veljavnosti Zakona o matičnih knjigah uveljavljala pravico do prenosa vpisa rojstva posvojenca v skladu z določbo 10. člena citiranega zakona. Glede navedb pritožnika, da je bil postopek posvojitve v Republiki in takratni SFRJ izveden napačno, saj bi moral posvojenec dobiti povsem novo identiteto, zbrisati bi se morali podatki o naravnih starših, slovensko državljanstvo pa bi moral pritožnik pridobiti avtomatično, ministrstvo pojasnjuje, da Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 145. členu določa le, da se pri posvojitvi v rojstno matično knjigo vpišejo posvojitelji kot posvojenčevi starši, ne določa pa, kaj je z državljanstvom posvojenca. V času posvojitve pritožnika je veljal Zakon o državljanstvu Socialistične Republike Slovenije, ki je v tretjem odstavku 13. člena omogočal, da državljan SR Slovenije zaprosi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo za mladoletnega posvojenca tudi v primerih, ko niso izpolnjeni vsi pogoji, določeni za naturalizacijo, avtomatična pridobitev državljanstva pa v skladu z določili tega zakona ni bila mogoča. Šele kasnejši Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, ki je stopil v veljavo dne 25. 6. 1991 je v 7. členu določil, da s posvojitvijo posvojenec - tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije.

V tožbi tožnik pravi, da je nedvomno, da so določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v poglavju, ki ureja posvojitev, ostale nespremenjene in veljavne v enakem besedilu, kot v času posvojitve in v času vložitve zahtevka za spremembo rojstnega kraja. Med drugim ZZZDR določa v 142. členu, da med posvojencem in njegovimi potomci ter posvojiteljem in njegovim sorodniki enaka razmerja kot med sorodniki, če ta zakon ne določa drugače. S to določbo, vsaj tako jo razume tožnik, so pretrgane vse vezi, ki bi ga vezale na naravne starše. Da je njegovo razumevanje pravilno, potrjuje 143. člen ZZZDR, ki osvobaja posvojenca pravic in dolžnosti do njegovih naravnih staršev in tudi obratno. Zato po mnenju tožnika vprašanje rojstnega kraja sploh ni regulirano, ampak je ta na podlagi teh določb kraj stalnega prebivališča posvojiteljev. Verjetno je to sklepal tudi zakonodajalec, ko je sprejemal Zakon o matičnem registru, sicer ni mogoče razumeti, da je izpustil pravico, ki gre posvojiteljem v primeru posvojitve. In prav sklicevanje na razlog, da Zakon o matičnem registru ne predvideva tovrstne spremembe rojstnega kraja, potrjuje, da je sprememba rojstnega kraja pri popolni posvojitvi že vključena v samo posvojitev. Ni mogoče pritrditi stališču, da zakon navedenega ne dovoljuje in da je tak vpis nezakonit. Razlaga je v očitnem nasprotju z dejstvom, da Zakon o matičnem registru tega ne prepoveduje, res pa je, da tega tudi ne ureja. Za tožnika je zapis rojstnega kraja moteč, saj se mnogi "vtikajo" v to vprašanje in znova jim mora pojasnjevati položaj posvojenca. Pogoje za pridobitev državljanstva je tožnik izpolnjeval na podlagi 4. člena in v zvezi s 7. členom Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91 in spremembe), zato je vprašanje, kakšna je bila pravna podlaga v času posvojitve, povsem nepomembna. Glede na pridobitev državljanstva tožnik odločbe ne napada, vendar to dejstvo odločilno vpliva na drugi del postopka, torej vpis državljana v matično knjigo. Odločba tožene stranke se sicer sklicuje na 24. in 26. člen Zakona o matičnih knjigah, vendar je več kot očitno, da je bil 26. člen napačno uporabljen. Ta člen določa, da se rojstvo vpiše - v rojstno matično knjigo, ki se vodi za matično območje, na katerem je kraj, kjer so imeli starši zadnje skupno prebivališče. Ker je bil izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o matičnih knjigah, da tožnik ni bil nikjer vpisan v matične knjige pri slovenskih diplomatskih in konzularnih predstavništvih, je bilo potrebno uporabiti oziroma ravnati po 1. odstavku 26. člena istega zakona. Torej na dan vpisa državljanstva bi moral vpisati kraj rojstva, zadnje skupno bivališče staršev. Ker pa je šlo za posvojitev, bi morali uporabiti zadnje skupno prebivališče posvojiteljev. To pa so C. Vsako nadaljnje razlogovanje, da tega ni bilo mogoče storiti iz razloga, ker po osamosvojitvi Slovenija navedene zakonske odredbe ni mogla več izvajati, saj so vse republike bivše SFRJ postale samostojne države in jim ni bilo mogoče dajati napotkov o črtanju vpisov v njihovih uradnih evidencah, je povsem brez podlage.

V trenutku razglasitve samostojnosti Slovenije je bil določen okvir veljavnosti zakonov prejšnje države. Ta okvir je veljal samo za Republiko Slovenijo. Iz povedanega je očitno, da je tožena stranka ravnala nezakonito, saj je odločila v nasprotju z določbo 26. člena Zakona o matičnih knjigah, ko je vpisovala kraj rojstva ob vpisu državljanstva in drugič, ko je brez pravne podlage zavrnila vpis rojstnega kraja za posvojenca. Tožnik se ne strinja s pravnim poukom, ki je najmanj pomanjkljiv, če ne že napačen. Prepoved vložitve tožbe v upravnem sporu zoper odločbo drugostopnega organa ni obrazložena. Predlaga, da se napadena odločba UE A., št. ... z dne 25. 9. 2006, skupaj s sklepom o popravi napak, št. ..., odpravi in tožniku A.A. z C št. ... vpiše kot kraj rojstva C, pošta Č., podrejeno pa, da sodišče zadevo vrne v novo odločanje toženi stranki. Tožnik v tožbi podaja tudi stroškovnik.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o matičnih knjigah (ZMK, Uradni list SRS, št. 16/1974, 28/81, 38/86 in Uradni list RS, št. 28/95 in 84/2000) je v določilu 10a. člena določal: „Po popolni posvojitvi se lahko na zahtevo posvojitelja vpis rojstva posvojenca prenese v rojstno matično knjigo matičnega območja, na katerem je kraj, kjer imajo posvojitelji stalno prebivališče. Kot kraj rojstva posvojenca se navede kraj stalnega prebivališča posvojiteljev. Vpis se opravi na podlagi odločbe pristojnega občinskega upravnega organa za notranje zadeve. O prenosu vpisa je treba obvestiti organ, ki vodi rojstno matično knjigo za naselje, oziroma za matično območje, kjer je posvojenec rojen.“ Tožnikov zahtevek se ujema s tem zakonskim dejanskim stanom, razen v elementu, da tožnik ni posvojitelj; vendar pa določba 10.a. člena ZMK v času vložitve tožnikovega zahtevka in odločanja prvostopenjskega organa ni več veljala. Kajti iz določila 39. člena Zakona o matičnem registru (ZMatR, Uradni list RS, št. 37/2003, 39/2006) izhaja, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati ZMK, razen določb 19.a. do 19.d. člena, ki za obravnavani spor niso relevantne, druge določbe ZMK pa se uporabljajo za čas vodenja matičnih knjig v skladu s 35. členom ZMatR, kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona. Ker med strankama ni sporno, da so bili v tožnikovem primeru podatki iz rojstne matične knjige na podlagi 35. člena in 4. člena ZMatR dne 3. 4. 2006 že preneseni v računalniško vodeno bazo podatkov, določila 10.a. člena ZMK ni mogoče uporabiti v konkretni zadevi. ZMatR pa nima določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 10.a. člena ZMK. Vendar pa v konkretnem primeru tudi ne gre za pravno praznino. ZMatR v 1. točki 4. člena določa, da se v matični register vpiše tudi podatek o kraju rojstva in spremembe že vpisanih podatkov (16. točka), vendar pa ZMatR kot kraj rojstva predvideva le kraj, kjer se je otrok rodil (1. odstavek 6. člena) in kraj, kjer je otrok neznanih staršev najden (3. odstavek 6. člena), nima pa določbe, da se kot kraj rojstva pri posvojenih otrocih lahko šteje kraj prebivališča posvojiteljev oziroma nima določbe, ki bi kakor koli drugače ustrezala tožnikovemu zahtevku. To pomeni, da ZMatR posega v tožnikov pravni interes, kot ga sam v tožbi opredeljuje, ki pa ga sodišče glede na zakonsko ureditev ne more obravnavati kot osebnostno pravice do identitete v smislu 35. člena Ustave. Iz ZZZDR (Uradni list RS, št. 15/1976 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) namreč izhaja, da koncept posvojitve po slovenski zakonodaji ne pomeni popolne spremembe identitete posvojenca glede na vse okoliščine pred posvojitvijo, kajti pri posvojitvi prenehajo le pravice in dolžnosti posvojenca do njegovih staršev in drugih sorodnikov ter pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do posvojenca (143. člen ZZZDR), poleg tega pa je posledica posvojitve tudi ta, da med posvojencem in njegovimi potomci ter posvojiteljem in njegovimi sorodniki nastanejo enaka razmerja kot med sorodniki, če zakon ne določa drugače (142. člen ZZZDR). Zakon torej ne določa, da bi bil kraj rojstva posvojenca, vezan na stalno prebivališče posvojiteljev, pravno zavarovani element posvojenčeve identitete. Tudi iz Zakona o ratifikaciji konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah (MKVO, Uradni list RS, št. 14/1999 – MP), ki jo sodišče v tem primeru uporablja le kot pomagalo pri interpretaciji zakona, ne izhaja, da bi Slovenija prevzela režim, po katerem se morajo s posvojitvijo vsakršna razmerja posvojenca z okoliščinami pred posvojitvijo, kamor je treba šteti tudi kraj rojstva, prekiniti oziroma spremeniti. Po drugi strani pa tudi tožnik sam v tožbi ne uveljavlja varstva osebnostne pravice iz 35. člena Ustave in ne zatrjuje, da mu izpodbijana odločba posega v njegovo ustavno pravico do osebne identitete, ampak pravi le, da je „zapis rojstnega kraja za tožnika moteč, saj se mnogi vtikajo v to vprašanje in znova jim mora pojasnjevati položaj posvojenca“. Tako iz tožbe ne izhaja, da bi bil tožnik osebnostno prizadet zaradi subjektivne krize identitete v smislu pravice iz 35. člena Ustave zaradi izpodbijanega akta, ampak se sooča z motečimi vprašanji drugih, na katere mora odgovarjati. Zaradi tega sodišče tudi ni presojalo izpodbijanega akta z vidika vprašanja, ali bi bilo treba evidenco kraja rojstva posvojenca šteti za izključno kategorijo osebnostne identitete in svobodne izbire posvojenca, ali pa gre za dejstvo o osebnem stanju posameznika, ki je objektivno dano in zato sodišče izpodbijanega akta tudi ni presojalo z vidika načela sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave).

Na tej podlagi in razlagi materialnih predpisov je sodišče ugotovilo, da je odločitev upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena, čeprav na podlagi nekoliko drugačne razlage predpisov, kot sta jo podala oba upravna organa (3. alinea 2. odstavka 63. člena ZUS-1) in je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, to zajema tudi odločitev o stroškovnem zahtevku (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia