Jedro

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Če nevšečnosti, ki so oškodovanca omejevale v času zdravljenja, niso prerasle v samostojno obliko nepremoženjske škode – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se upoštevajo v okviru odmere odškodnine za telesne bolečine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 8.4.2008 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.“ Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki povrniti 133- € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 2.800- € odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2008 dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo obveznost plačila 1.313,58 € pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000- € in zoper stroškovni del odločitve se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo tožbe tako, da se zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti zavrne. Navaja, da se odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti praviloma prisodi, če gre za škodo trajne narave; kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, pa le takrat, če je močnejše intenzitete in dalj časa traja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ocenjuje, da po izvedencu izkazano zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti v času zdravljenja ni bilo take intenzitete, da bi opravičevalo odmero odškodnine. Nevšečnosti, ki so tožnika omejevale v času zdravljenja, niso prerasle v samostojno obliko nepremoženjske škode. Te ne opravičuje niti njihovo trajanje, saj je bil tožnik v bolniškem staležu od 1.4. do 2.6.2005, od 3.6.2005 dalje pa je opravljal svoja prejšnja dela v polnem obsegu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti praviloma priznava za duševne bolečine zaradi trajnega prikrajšanja sposobnosti. Tovrstnega prikrajšanja pri tožniku ni. Satisfakcija za tožnikovo prikrajšanje v času zdravljenja je ustrezno odražena v obliki odškodnine, ki jo je sodišče odmerilo za fizične bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja (3.000- €). Po izvedencu ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje v času zdravljenja objektivno ne opravičuje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zdravljenje je trajalo le dva meseca, zato tudi čas, v katerem je bila tožnikova kakovost življenja zmanjšana, ne terja dodatne satisfakcije. Zaradi poškodbe, ki v primerjavi z drugimi možnimi poškodbami sodi med lažje poškodbe, tožnikovo duševno ravnotežje ni bilo prizadeto. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da nevšečnosti, ki so tožnika omejevale v času zdravljenja, niso prerasle v samostojno obliko nepremoženjske škode. Prisojeno odškodnino je zato zaradi pravilne uporabe materialnega prava treba zmanjšati za 2.000- €, kar je sodišče prve stopnje priznalo kot odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (358. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

Pritrditi je pritožbi tudi glede stroškovnega dela odločitve. Delitev uspeha stranke na dva dela – temelj in višino - je utemeljena v primeru, ko je ugotavljanje pogojev odškodninske odgovornosti terjalo znatne napore in stroške. V obravnavnem primeru se je dokazni postopek vodil izključno zaradi ugotovitve primerne višine odškodnine, zato je končni uspeh edino merilo uspešnosti strank v postopku. Upoštevajoč končni rezultat postopka, je uspeh tožeče stranke 10,26 %. Tožena stranka je imela stroške izključno s plačilom sodne takse za odgovor na ugovor v višini 36,55 €, administrativne stroške in stroške s pristopom pooblaščenke na narok iz Ljubljane v Krško in nazaj, medtem ko je tožeča stranka imela znatne stroške tudi z zastopanjem. Sodišče prve stopnje je stroške tožeče stranke ovrednotilo na 1.724,08€, čemur pritožnica ne nasprotuje. Upoštevajoč vse okoliščine, je primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odstavek 154. čl. ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. čl. ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. čl. ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. čl. ZPP). Stroški tožene stranke z vložitvijo pritožbe znašajo 133- €, od česar 131,36 € odpade na stroške plačila sodne takse za pritožbo, ostalo pa je poštnina, nastala zaradi vložitve pritožbe po pošti.