Jedro

V primeru, ko naslovnik pošiljke ne prevzame v petnajstdnevnem roku od prejema obvestila, se šteje vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, to je petnajsti dan po tem, ko vročevalec pusti sporočilo o prispeli pošiljki v naslovnikovem hišnem predalčniku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ kot prepozno zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-172169/2016-1 09-720-16 z dne 24. 11. 2016. S tem sklepom je bil zoper dolžnico uveden postopek davčne izvršbe za poplačilo davčne obveznosti v skupnem znesku 4.693,06 EUR ter določen način izvršitve z rubežem cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnice in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na njenem naslovu. Ta sklep je bil tožnici vročen na podlagi določbe četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Potem ko je bilo tožnici puščeno sporočilo o poskusu vročitve dne 13. 12. 2016 in je bila hkrati opozorjena, da lahko pošiljko prevzame na naslovu prvostopnega organa v Mariboru v roku 15 dni, ki začne teči od naslednjega dne, to je 14. 12. 2016, je bila vročitev opravljena dne 28. 12. 2016. Osemdnevni pritožbeni rok je začel teči 29. 12. 2016, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel 5. 1. 2017. Tožnica je pritožbo vložila šele 16. 1. 2017, torej prepozno, zato jo je prvostopni organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP zavrgel. 2. Tožnica se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za finance, pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da je bil sklep o davčni izvršbi tožnici vročen v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP. Kot izhaja iz spisa, je bila tožnici dne 13. 12. 2016 poizkušena vročitev sklepa o davčni izvršbi, ker pa ta ni bila mogoča, je vročevalec v pritožničin hišni predalčnik vložil obvestilo o vročanju, v katerem jo je v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestil kje in v katerem roku lahko to pošiljko dvigne, začenši s 14. 12. 2016. Tožnica je bila hkrati obveščena, da se bo, kolikor sklepa v tem roku ne bo prevzela, v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP štelo, da je vročitev opravljena z dnem preteka 15-dnevnega roka. Glede na to, da tožnica sklepa v navedenem roku ni prevzela, šteje, da je dne 28. 12. 2016 nastopila fikcija vročitve. Osemdnevni pritožbeni rok je začel teči 29. 12. 2016 in se je iztekel v sredo 5. 1. 2017. Pritožba vložena 16. 1. 2017, kot izhaja iz žiga o oddaji priporočene pošiljke, je bila torej vložena prepozno.

3. Glede pritožbenih navedb pa drugostopni organ pojasnjuje, da na odločitev v konkretnem primeru ne more vplivati dejstvo, da je bil sklep o davčni izvršbi po nastopu fikcije vročitve tožnici poslan še po pošti in se je tako z njim dejansko seznanila šele 7. 1. 2017. Dokument, ki ga ni mogoče vročiti osebno v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP, in ga naslovnik tudi ne prevzame v nadaljnjem roku 15 dni, v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP šteje za vročenega s pretekom tega roka, ne glede na to, kakšno je nadaljnje postopanje z dokumentom oziroma, kdaj se naslovnik z vsebino fiktivno vročenega dokumenta dejansko seznani.

4. Drugostopni organ še pojasnjuje, da je predmet odločitve v tej zadevi pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe, zato na odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe glede domnevnih nepravilnosti pri delu davčnih izterjevalcev. V pojasnilo pa dodaja, da se v spisu nahaja uradni zaznamek z dne 20. 2. 2017, v katerem finančna izterjevalca prvostopnega organa pojasnjujeta, da sta dne 13. 1. 2017 želela opraviti izvršbo na pritožničinem naslovu, ker pa te takrat na tem naslovu ni bilo, sta ji tega dne v poštnem nabiralniku pustila le obvestilo o vročanju sklepa, nista pa z njo kontaktirala ali vstopala v njeno stanovanje, kot izhaja iz njenih navedb.

5. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da sklep o davčni izvršbi tožnici ni bil vročen, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega akta, ampak šele 7. 1. 2017, saj je evidentno, da je bila pošiljka odpremljena na pošto šele 6. 1. 2017, kot izhaja iz žiga na kuverti. Tožnica je vložila pritožbo v roku 15 dni od tega datuma, torej pravočasno. Na dan, ki ga neutemeljeno in neupravičeno navaja davčni organ, so tožnico obiskali rubežniki davčne uprave in nasilno vdrli v njeno stanovanje z namenom oprave rubeža, čeprav je bila tožnica predhodno v osebnem stečaju, v katerem so ji bile odpuščene vse obveznosti, tudi davčne. Tožnica je zato rubežnike odslovila iz svojega stanovanja in jim dejala, da je bila v osebnem stečaju, ki je tako kot odpust obveznosti pravnomočno končan, njene obveznosti pa so ji bile odpuščene v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ob tem obisku ji niso vročili nobenega dokumenta, sicer pa je bila tožnica takrat močno vznemirjena, zato vročitev zaradi njenega psihičnega stanja niti ne bi bila mogoča. Tega dne ji tudi v poštnem nabiralniku niso pustili nobenega pisanja. Dejali so ji, da ji bodo dokumente poslali po pošti, in jih je tožnica dne 7. 1. 2017 tudi prejela. Tožnica v nadaljevanju navaja še okoliščine v zvezi s postopkom osebnega stečaja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje ter odločbe organa druge stopnje. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora je odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je s svojim sklepom kot prepozno zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi. Gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna.

9. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku davčne izvršbe, za vprašanja, ki niso urejena z davčnimi predpisi, pa se uporablja ZUP (tretji odstavek 2. člena Zakona o davčnem postopku - v nadaljevanju ZDavP-2). ZUP v 68. členu določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

10. Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti vročevalec, navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP). Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek 87. člena ZUP).

11. Kot izhaja iz v spisu nahajajočih se listin, je v predmetni zadevi vročevalec skušal sklep o davčni izvršbi tožnici vročiti 13. 12. 2016, ker pa vročitev tega dne ni bila mogoča, ji je pustil obvestilo, da lahko pisanje dvigne na v obvestilu navedenem naslovu prvostopnega organa v petnajstdnevnem roku, ki začne teči naslednjega dne po tem, ko ji je bilo puščeno to obvestilo, torej 14. 12. 2016. Ta rok je iztekel 28. 12. 2016, zato šteje, ker tožnica pošiljke ni prevzela, da ji je bilo pisanje s tem dnem vročeno. Prvi dan roka za pritožbo je tako 29. 12. 2016 in je osemdnevni rok za pritožbo iztekel v četrtek (in ne sredo, kot očitno pomotoma navaja drugostopni organ) 5. 1. 2017. Tožnica je vložila pritožbo dne 16. 1. 2017, torej prepozno, zato je bila le-ta pravilno zavržena (240. člen ZUP).

12. K zgoraj navedenemu je dodati, da v primeru, ko naslovnik pošiljke ne prevzame v petnajstdnevnem roku od prejema obvestila, šteje vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, to je petnajsti dan po tem, ko vročevalec pusti sporočilo o prispeli pošiljki v naslovnikovem hišnem predalčniku (četrti odstavek 87. člena ZUP). To izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015. Glede na to je bil v obravnavani zadevi sklep o izvršbi tožnici vročen dne 28. 12. 2016. 13. Pritožba mora biti vložena v predpisanem roku, organ prve stopnje pa mora po njenem prejemu preizkusiti ali je ta pravočasna. Če ni, jo s sklepom zavrže. V obravnavani zadevi rok za pritožbo zoper sklep o izvršbi v skladu s 157. členom ZDavP-2 znaša osem dni, ker je bil ta zamujen, je organ prve stopnje pritožbo pravilno zavrgel. Če tega ne bi storil, bi to storil, organ druge stopnje (246. člen ZUP).

14. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna, saj je ugotovitev davčnih organov, da je pritožba zoper sklep o izvršbi vložena prepozno, pravilna. K temu sodišče še dodaja, da v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročevalec po preteku petnajstdnevnega roka za prevzem pošiljke, v primeru, ko naslovnik tega ne stori, pisanje pusti v hišnem predalčniku. V obravnavani zadevi je bilo to očitno storjeno po pošti, kot izhaja iz pravilne obrazložitve drugostopnega organa, kar sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 povzema, pa to ne vpliva na pravilnost vročitve, ki je bila opravljena v skladu z določbo 87. člena ZUP. Rok za pritožbo teče od dneva vročitve, ki je bila opravljena v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP, datum, ko se je tožnik seznanil z vsebino pošiljke pa na začetek tega pritožbenega roka ne vpliva.

15. Ker je bila pritožba kot prepozna zavržena, njena presoja po vsebini ni mogoča. 16. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

17. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.