Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da toženkin zavarovanec, ki ni storil ničesar za preprečitev poledenelosti in posledične spolzkosti pohodne površine, ki je vodila do prostorov, kjer je opravljal dejavnost in kamor je nanašalo vodo iz avtopralnice, ki je v zimskem času zmrzovala, ni ravnal z dolžno skrbnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 8.500,00 EUR zniža za 500,00 EUR (na 8.000,00 EUR), datum 19. 4. 2012 pa nadomesti z datumom 26. 4. 2012, - v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.102,44 EUR nadomesti z zneskom 894,90 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 56,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku do višine zahtevanega zneska glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti del stroškov, sorazmerno njegovemu uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).(1) Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek ter odloči o stroških, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnikove trditve so pomanjkljive. Tožnik ni konkretiziral, ali naj bi bila podana subjektivna ali objektivna odgovornost, ni zatrjeval kakšne so bile vremenske razmere. Le pavšalno je navedel, da toženkin zavarovanec ni storil vsega, kar je bilo v danih razmerah potrebno, da do padca ne bi prišlo. Toženka se zato ni mogla konkretno izjasniti. Če bi tožnik podal konkretne očitke, bi sama podala konkretne odgovore. Toženka je sama od sebe postavila trditve, da je zavarovanec naredil vse, kar je bilo potrebno, da so bile postavljene opozorilne table, da so tla posipavali in da so bile položene ustrezne, protizdrsne ploščice. Priči na strani toženke sta potrdili njene trditve, trditev tožnika pa niti niso mogle, ker jih ni postavil. Toženka je v odgovoru na tožbo opozorila, da je v predsodnem postopku tožnik navajal drug kraj padca. Območje avtopralnice ni samo avtopralnica, ampak tudi dostop do nje. Po mnenju toženke je sodišče različno tolmačilo izpovedi tožnika in prič glede temelja. Kar sta povedali priči, je sodišče tolmačilo, kot da je s tem dokazano, kar trdi tožnik, ni pa dokazano, kar trdi toženka. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik k padcu ni prispeval. Tudi sicer ni pravilna ugotovitev, da že nošenje zimskih čevljev pomeni, da ni nič prispeval. Moral bi biti previdnejši pri hoji, tožnik ni postavil nobene trditve o tem, kakšno obutev je nosil, res pa ga je o tem povprašala toženka. Tožnik za dokazovanje nematerialne škode ni predlagal svojega zaslišanja, ampak le zdravstveno dokumentacijo in izvedenca. Sodišče ne bi smelo upoštevati, kar je v zvezi s posameznimi postavkami nematerialne škode povedal izvedencu. Tožnik je na prvem naroku predložil dokumentacijo o opravljeni fizioterapiji v toplicah, glede katere ni postavil trditev, zato slednja ni upoštevna. Sodišče je upoštevalo mnenje izvedenca kirurga, ki pa ni primeren, saj tožnik ni bil operiran, čemur je ugovarjala, postavljen bi moral biti izvedenec ortoped ali travmatolog. Na sklep o imenovanju izvedenca ni pritožbe, zato toženka ni imela možnosti ugovarjati odločitvi sodišča. Sodišče izvedenskega mnenja dr. N. ne bi smelo uporabiti. Slednji je za začetek zdravljenja uporabil napačen datum, uporabil je potrdilo, ki se nanaša na dnevno odškodnino, vendar ta dokaz ni bil predlagan. Odškodnina je po višini po vseh postavkah določena pretirano, oziroma vsaj za strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti neutemeljena. Nobeden od izvedencev ni upošteval objektivizacije, ampak le individualna doživljanja tožnika. Toženka je v pripravljalni vlogi obrazložila, zakaj ni založila predujma za novega izvedenca. Za toženko je ostalo sporno mnenje o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik ni navedel konkretnih trditev v zvezi s strahom, tudi glede na mnenje izvedenca Popoviča niso podani zahtevani kriteriji, zato se toženki ni zdelo potrebno podati ugovora. Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti bi moralo sodišče odločati v okviru trditev, toženka ni imela možnosti sodelovati pri razjasnitvi posledic, naštetih pri izvedencu. Sodišče je samo od sebe ugotavljalo, kdaj je tožnik v izvensodnem postopku vložil zahtevek. Nepravilno je sklicevanje na določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2). Upoštevati bi moralo določilo 943. člena OZ. Toženka je prijavila strošek po tar. št. 2200, vendar ga sodišče ni priznalo. Sodišče je nepravilno obračunalo in priznalo kilometrino po 0,37 EUR. Izračun stroškov ni pravilen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ta pa nanjo ni odgovoril. 4. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče. 5. Pritožba je delno utemeljena.

O temelju odškodninske odgovornosti

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik padel na poledenelem pločniku, ki vodi od avtopralnice do trgovine (na bencinski postaji), da zavarovanec toženke ni ravnal z dolžno skrbnostjo, da bi zagotovil varen dostop do prostorov, v katerih je opravljal svojo dejavnost in da tožnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih trditev. Tožnik je v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo navedel, da se je hudo telesno poškodoval v nezgodi, ki se je zgodila na spolzkem, mokrem in poledenelem pločniku, na katerem je spodrsnil tako, da je padel, da je bil predmetni pločnik v upravljanju bencinskega servisa ter da je glede na okoliščine padca razvidno, da zavarovanec toženke ni storil vsega, kar bi bilo v danih razmerah potrebno, da do padca ne bi prišlo. Z navedenim je v zadostni meri opredelil zatrjevano nedopustno ravnanje toženkinega zavarovanca, obstoj škode in vzročno zvezo med njima. Ne drži, da so izostale trditve glede vremenskih razmer v zvezi s pridobljenimi meteorološkimi podatki ter da toženka zato ni imela "temelja za navajanje protitrditev". Z dokazom - meteorološkimi podatki je tožnik dokazoval svojo trditev o poledenelih tleh, to okoliščino pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo tudi v povezavi z ostalimi dokazi, predvsem z zaslišanjem prič, tako da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pritožnica izpostavlja tudi, da se ni mogla izjaviti, ker tožnik ni konkretiziral, ali naj bi bila podana subjektivna ali objektivna odgovornost. Glede na to, da je zatrjevala ravnanje, s katerim naj bi zadostila standardu skrbnega upravljavca pohodne površine na bencinskem servisu, je očitno tožbene trditve (pravilno) razumela kot očitek pomanjkljive skrbnosti. Sicer pa morajo stranke v skladu z ZPP navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člen in 212. člen ZPP), pravna opredelitev spora pa je v pristojnosti sodišča (prim. tretji odstavek 180. člena ZPP).

8. Izpodbijana sodba izhaja s pravilnega stališča o razporeditvi dokaznega bremena pravdnih strank v obravnavanem sporu. Tožnik je moral dokazati, da se je poškodoval zaradi poledenelega pločnika, toženka pa je morala dokazati, da je storila vse, kar je treba, da bi v danih razmerah zagotovila varno pohodno površino. V sodbi je ugotovljeno, da zavarovančevi zaposleni preventivno in večkrat posipavajo pločnik in prostor pred avtopralnico s peskom in soljo ter namestijo opozorilne table pri avtopralnici, na pregradi med avtopralnico in trgovino, pred vhodom v trgovino in pri bifeju, in da ni dokazano, da bi bil toženčev zavarovanec tako ravnal tudi v času škodnega dogodka.

9. Ugotovitvi, da je do škodnega dogodka prišlo na ožjem območju bencinskega servisa in da na prehodu med avtopralnico in pohodno površino, ki predstavlja dostop do vhoda v trgovino, ni bilo pregrade, ki bi preprečevala nanašanje vode iz avtopralnice na pohodno površino, utemeljujeta zaključek o predvidljivosti povečanega tveganja za nastanek škode. Obveznost posipavanja za preprečevanje zmrzovanja mokre površine in postavitve opozorilnih tabel v zimskem času predstavlja ukrep, ki ga je mogoče pričakovati od skrbnega upravljavca pohodne površine na bencinskem servisu. Opustitev teh ukrepov ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost. Stališče izpodbijane sodbe, da toženkin zavarovanec ni ravnal s potrebno skrbnostjo, je po navedenem pravilno.

10. Upoštevanje celotnih izpovedb prič v zvezi z relevantnim dejanskim stanjem in ne glede na to, katera stranka jih je predlagala, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

11. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z mestom, kjer je padel tožnik. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi (6. točka obrazložitve), oprta na izpovedbo prič in tožnika, vključuje oceno vseh izvedenih dokazov, tako da zgolj s sklicevanjem na drugačno tožnikovo trditev v predsodnem postopku pritožnik ne more vzbuditi dvoma o njeni pravilnosti.

12. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da tožnik, ki je bil ustrezno obut v zimske čevlje z debelim gumijastim podplatom, ni prispeval k nastanku škode. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tožnikovim prispevkom je sicer na toženkini strani, tako da sodišče z upoštevanjem tožnikove izpovedbe ni prekoračilo tožbenih trditev.

O višini odškodnine

13. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, razlog za neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika v zvezi z obsegom nepremoženjske škode ni bil v odsotnosti ustreznega dokaznega predloga, ampak v obstoju posebnih okoliščin, zaradi katerih je bila izvedba dokaza opuščena. Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 9. 2014 (list. št. 92) glede na navedbe pooblaščenca tožnika in predloženo zdravstveno dokumentacijo ugotovilo, da zaslišanje tožnika glede višine tožbenega zahtevka ni možno in da tožnik pri tem niti ne vztraja. Iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi imela toženka s tem v zvezi pripombe. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločanju o višini odškodnine (v skladu z načelom proste presoje dokazov) utemeljeno oprlo predvsem na izvedenska mnenja.

14. Tudi po presoji sodišča druge stopnje so tožnikove trditve glede posameznih postavk za nepremoženjsko škodo zadostne. Poleg tega ne drži očitek, da tožnik ni podal, da je hodil na fizioterapijo. Taka navedba je vsebovana v tožbi, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je v dokaz predložil "dodatno zdravstveno dokumentacijo o opravljenih fizioterapijah".

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek o postavitvi izvedenca neustrezne stroke. Zgolj dejstvo, da tožnikova poškodba ni zahtevala operativnega zdravljenja, še ne pomeni, da izvedenec s področja splošne kirurgije ne bi bil ustrezna izbira za podajo mnenja v zvezi z ugotavljanjem poteka zdravljenja in obsega prikrajšanj zaradi obravnavane poškodbe pogačice ter udarnine kolena.

16. V zvezi z izvedenskim mnenjem dr. N. se toženka sklicuje na vlogo, pritožbenih očitkov v zvezi s tem pa ne konkretizira, tudi ne konkretizira navedb glede "pripomb v vlogi z dne 19. 12. 2013", zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo.

17. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine je kot eno od meril za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v domeni sodišča in ne izvedenca.

18. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V izpodbijani sodbi sta ustrezno upoštevani tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti odškodnine, vsebovani v 179. členu in v 182. členu OZ.

19. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik zaradi preloma desne pogačice ter udarnine in odrgnine levega kolena dva dni trpel zelo hude bolečine, bolečine pa so bile kot stalne prisotne več kot en mesec. Lajšal si jih je s protibolečinskimi tabletami; bolečine so se ustalile kot trajna posledica. Izpostavljen je bil RTG slikanjem; šest tednov je pri hoji uporabljal bergle. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je znesek 2.500 EUR iz tega naslova primeren in ne pretiran, kot uveljavlja pritožba. Glede mnenja izvedenca N., ki mu pritožba očita, da je uporabil sodni praksi nepoznan termin srednje hude nevšečnosti, je že v pritožbi tudi odgovorjeno, da v sodbi ta pojem ni uporabljen. Izvedenec je zgolj pomočnik sodišča in ni tisti, ki izvaja dokaze, kar predstavlja odgovor na pritožbene navedbe glede potrdila o dnevni odškodnini.

20. Glede pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pri tožniku po končanem zdravljenju kot trajna posledica ostale omejena gibljivost desnega kolena lažje stopnje, krepitacije pod pogačico desnega kolena, občasne bolečine v predelu desnega kolena. Zaključilo je, da je tožnik zaradi posledic poškodbe omejen pri svojih aktivnostih, vendar omejitve niso obsežne, tožnik je upokojenec in zato ni omejen pri opravljanju svojega poklica, tožnik pa je pri svojih aktivnostih omejen tudi zaradi bolečin, ki se pojavljajo zlasti pri dalj časa trajajoči hoji po neravnem terenu. Na podlagi navedenega tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 5.000 EUR primerna.

21. Tožnik je resda izvedencu opisal obširnejše omejitve, kot jih je navedel v tožbi, vendar so v sodbi upoštevane le omejitve, ki jih po splošnih življenjskih izkušnjah trpi upokojena oseba tožnikove starosti. Toženkin očitek o kršitvi pravice do izjave tako ni utemeljen.

22. Sodišče prve stopnje ocenilo, da sta izvedenski mnenji strokovno ustrezno obrazloženi in utemeljeni ter kot taki nudita ustrezno podlago za odločanje. Pritožnica sodišču prve stopnje v zvezi z določitvijo višine odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti očita, da je navajalo ugotovitve obeh izvedencev, kar ni pravilno, saj mnenja izvedenca N. toženka ni sprejela. S tem v zvezi sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka v pritožbi ni specificirala očitkov oziroma ni substancirala, v čem naj bi se ugotovitve razlikovale, nekonkretizirane pritožbene navedbe pa ne morejo biti predmet pritožbene obravnave.

23. Glede strahu je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da tožnik strahu ob samem škodnem dogodku ni utrpel, zaradi narave in obsega poškodb pa je trpel dalj časa trajajoči, vendar ne najintenzivnejši strah za izid zdravljenja, zaradi katerega je bilo dva tedna delno porušeno tudi tožnikovo ravnovesje. Iz tega naslova je tožniku priznalo odškodnino v višini 1.000 EUR. Pritožba neutemeljeno graja, da tožniku odškodnina iz tega naslova ne pripada, utemeljeno pa izpostavlja, da je prisojeni znesek previsok. Upoštevajoč načelo individualizacije in predvsem načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna višina odškodnine iz tega naslova 500 EUR.

24. Tožnik je skupaj prejel odškodnino v višini 8.000 EUR, to je približno 8 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodne odločbe(3), kar sodišče druge stopnje, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera in glede na umestitev tožnikovega primera v širši okvir odškodnin, ki jih prejemajo oškodovanci v primerljivih zadevah, ocenjuje kot primerno in pravično (179. in 182. člen OZ).

O obrestnem delu zahtevka

25. Glede na to, da je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti od 19. 4. 2012, ni utemeljen smiselno uveljavljen pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je za presojo o nastanku toženkine zamude odločilen 943. člen OZ, in ne 299. člen OZ, na katerega se opira sodba. Tožnik uveljavlja odškodnino iz pogodbenega zavarovanja odgovornosti, to odgovornost pa je zavarovalnica dolžna izpolniti svojo obveznost najkasneje v štirinajstih dneh od dneva, ko je prejela obvestilo o nastanku zavarovalnega primera.

26. Glede na to, da je zavarovanec že v januarju 2012 prijavil škodni primer odgovornosti, da je tožnik poslal odškodninski zahtevek 19. 4. 2012 in da je toženka 26. 4. 2012 tožniku poslala poravnalno ponudbo, je prišla v zamudo s tem dnem.

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

27. Ker iz spisa ne izhaja, da je odvetnik zastopal zavarovalnico že v predsodnem postopku, je odločitev o zavrnitvi stroška za zahtevek po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT(4)) pravilna.

28. Pravilna je tudi odločitev o priznanju kilometrine v višini 0,37 EUR. Tar. št. 6003 določa višino potnih stroškov za poslovno potovanje pri uporabi lastnega motornega vozila za vsak prevožen kilometer, in sicer največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, ne všteva v davčno osnovo. Zakon o dohodnini(5) v 44. členu določa, da te višine predpiše Vlada RS z uredbo. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja(6) v 5. členu določa, da trenutna kilometrina, torej stroški, ki nastanejo pri uporabi lastnega prevoznega sredstva in se ne vštejejo v davčno osnovo, znaša 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer. Pritožnikova zahteva po priznanju višje kilometrine ni utemeljena.

29. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na utemeljenost pritožbenega očitka, da so slednji tudi sicer za toženko izračunani nepravilno, jih je sodišče druge stopnje zopet odmerilo. Upoštevalo je stroške toženke, priglašene v odgovoru na pritožbo (list. št. 7) in na naroku 18. 9. 2014 (list. št. 92), in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 409,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 378,00 EUR, kilometrino po tar. št. 6003 v višini 415,14 EUR, materialne izdatke po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007, skupaj torej 1.491,62, k temu znesku pa je prištelo še strošek izvedenine v višini 676,20 EUR. Skupaj je torej toženki priznalo stroške v višini 2.167,82 EUR. Tožnikovi pravdni stroški, priznani v višini 1.660,58 EUR, pritožbeno niso sporni.

30. Tožnik je v pravdi, glede na zahtevani znesek 10.000,00 EUR in dosojeni znesek 8.000,00 EUR nasproti toženki uspel 80 %, uspeh toženke pa znaša 20 %. Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.328,46 EUR, toženka pa do povračila stroškov v višini 433,56 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožnik upravičen do povračila pravdnih stroškov v višini 894,90 EUR.

O odločitvi

31. Po ugotovitvi, da je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo in da so deloma utemeljeni očitki v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, sicer pa niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se v I. točki izreka znesek 8.500,00 EUR zniža za 500,00 EUR (na 8.000,00 EUR) in datum 19. 4. 2012 nadomesti z datumom 26. 4. 2012, v III. točki izreka pa se spremeni tako, da se znesek 1.102,44 EUR nadomesti z zneskom 894,90 EUR.

O stroških pritožbenega postopka

32. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, ji je tožnik dolžan povrniti del stroškov pritožbenega postopka, sorazmeren njenemu uspehu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku predstavlja pred sodiščem prve stopnje dosojena višina odškodnine v višini 8.500,00 EUR. Toženka je glede glavne terjatve uspela v višini 500,00 EUR, torej je njen pritožbeni uspeh 5,88 %. V skladu s stroškovnikom je pritožbeno sodišče toženki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 465,60 EUR in materialne izdatke po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), ter sodno takso za pritožbo v višini 375,00 EUR, kar skupaj znaša 967,43 EUR. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 56,88 EUR stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (3): Povprečna mesečna neto plača v RS za oktober 2014 je znašala 1.007,24 EUR (Uradni list RS, št. 96/2014).

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 67/2008. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 117/2006, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 140/2006, s spremembami in dopolnitvami.