Jedro

1. Nesodelovanje sindikata pri sprejemanju programa trajno presežnih delavcev pomeni relativno kršitev pravil postopka.

2. Delodajalec je dolžan omogočiti sodelovanje sindikata le, če je le-ta pri njem organiziran, sindikata dejavnosti pa le, če delavci tako zahtevajo.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke Z. z., z.b.o., se zavrže kot nedovoljena.

Pritožbi ostalih toženih strank pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožnikom, ki jih je sprejel upravni odbor K. Ljubljana dne 9.2.1993 in sklepe upravnega odbora K. Ljubljana o zavrnitvi zahtev za varstvo pravic z dne 16.3.1993 ter ugotovilo, da tožnikom delovno razmerje pri prvotno toženi stranki K. Ljubljana ni zakonito prenehalo, zato so jih njene pravne naslednice dolžne solidarno pozvati nazaj na delo in jim priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožene stranke so dolžne plačati tožnikom nerazdelno 160.036,60 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 158.569,60 SIT od izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, svoje stroške postopka pa trpijo same. Zahtevek do tožene stranke Z. z. z.b.o. je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujejo tožene stranke in uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. Po mnenju pritožnic je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je nesodelovanje sindikata pri pripravi in sprejemu programa reševanja trajno presežnih delavcev v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki absolutno bistvena kršitev, ki jo ni mogoče sanirati, zato je celoten postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev nezakonit. Po mnenju pritožnic ni mogoče nesodelovanje sindikata v tem postopku pripisati K. Ljubljana, ampak neorganiziranosti sindikata samega, za katerega pa K. Ljubljana ne more prevzeti odgovornosti, ki tudi ni bila zadolžena za njegovo organiziranje. To je stvar samih članov sindikata. Že samo dejstvo, da se je članarina plačevala direktno na račun Zveze svobodnih sindikatov je dokaz, da sindikat v zadrugi ni bil organiziran, sicer bi bilo plačevanje sindikalne članarine urejeno drugače. Pritožba prvotožene stranke ni dovoljena.

Pritožba ostalih toženih strank je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka pri sprejemanju programa razreševanja presežnih delavcev, ker ni omogočila sodelovanja sindikata. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi že odločalo tako, da je razveljavilo sklep pritožbenega organa, ker je ugotovilo, da je tožena stranka K. Ljubljana z.o.o. kršila postopek varstva pravic po 104. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ker ni na sejo upravnega odbora vabila tožnikov, kakor tudi, ker ni zahtevala mnenja sindikata v ugovornem postopku po 82. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr.št. Pdp 722/94 z dne 23.3.1995 zaključilo, da je delodajalec dolžan omogočiti udeležbo sindikata pri odločanju o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja le sindikatu, ki je organiziran znotraj delodajalca. Zato je sodišču prve stopnje tudi naložilo, da v ponovnem postopku ugotovi, ali je bil sindikat pri toženi stranki sploh organiziran, saj zgolj dejstvo, da so delavci plačevali sindikalno članarino Zvezi svobodnih sindikatov še ne dokazuje organiziranost tega sindikata znotraj delodajalca in delovanje sindikata po sindikalnih pravilih.

Sodišče prve stopnje je sicer v ponovnem postopku izvajalo dokaze glede organiziranja sindikata pri pravni prednici toženih strank, vendar preuranjeno zaključilo, da je bil pri njej organiziran. Ob taki ugotovitvi pa je nepravilno sodelovanje sindikata opredelilo kot absolutno bistveno kritev pravil postopka, ki se je ne da sanirati pred sodiščem, zaradi česar je razveljavilo kot nezakonite tudi individualne sklepe o prenehanju delovnega razmerja. Do takih dokaznih zaključkov je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokazne ocene izpovedb prič R.R. in A.K., ki sta potrdili, da je pri toženi stranki bil organiziran sindikat, predsednik konference pa naj bi bil A. K.. Ker tožena stranka ni predložila dokaza o tem, da je bil sindikat povabljen k sodelovanju, prav tako pa iz zapisnikov sej upravnega odbora ne izhaja, da bi bil predsednik sindikata prisoten na seji, ko se je sprejemal program oz. na seji, ko se je določal seznam delavcev, ki so trajno presežni, je sodišče ugotovilo, da je šlo za absolutno bistveno kršitev pravil postopka pri ugotavljanju presežnih delavcev, ki je v postopku pred sodiščem ni mogoče sanirati.

Pravilna in utemeljena je pritožbena navedba toženih strank, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku glede na neprecizne izjave prič, pribaviti listine o organiziranju in delovanju sindikata v K. Ljubljana prav v tem obdobju, zlasti še, ker je zaslišana priča A. K., ki naj bi bil predsednik konference sindikata v K. Ljubljana, izjavila sama, da od sprejetja zakona o zadrugah dalje ni bil sindikat organiziran in je bil neaktiven. Sicer pa bi po mnenju pritožbe morali tožniki, v kolikor trdijo, da pri ugotavljanju trajnih presežkov ni sodeloval sindikat, te navedbe oz. dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, tudi dokazati, česar pa niso storili, zato je odločitev sodišča o neorganiziranju sindikata nedokazana. Pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ostalo dejansko stanje glede tega vprašanja nepopolno ugotovljeno, zaradi česar pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Da sodišče lahko sprejme zaključek, da je nesodelovanje sindikata pri pripravi in sprejetju programa reševanja trajno presežnih delavcev taka kršitev, zaradi katere so nezakoniti tudi individualni sklepi o prenehanju delovnega razmerja, mora prvenstveno ugotoviti, ali je sindikat organiziran pri delodajalcu ali ne. Delodajalec je dolžan obveščati delavske predstavnike, to je sindikat, vendar samo v primeru, če je sindikat organiziran v okviru delodajalca, katerega član je tudi delavec. To jasno izhaja iz določbe 35. člena ZDR. Po 2. odst. 35. člena je poslovodni organ dolžan zagotoviti sodelovanje predstavnikov sindikata pri pripravi in sprejemu programa, po 3. in 4. odst. citirane določbe zakona pa sindikati sodelujejo pri pripravi programa s svojimi stališči, mnenji in predlogi, ki jih posredujejo svetu delavcev ali delavskemu zaupniku, če pa ta ni izvoljen, pa organu upravljanja oz. delodajalcu, ki pa mora obravnavati stališča, mnenja in predloge sindikatov ter se do njih opredeliti pred sprejemom programa. Da je zakonodajalec zagotovil obveznost sodelovanja pri pripravi in sprejemu programa razreševanja presežkov delavcev le sindikatu, ki je organiziran pri delodajalcu, tako, da ima s kolektivno pogodbo delodajalca oz. s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo med sindikatom in delodajalcem določene tudi materialne pogoje za delo sindikata, izhaja iz 10. odst. 35. člena ZDR, ki določa, da ima pravice iz prej navedenih odstavkov citirane določbe zakona tudi organ sindikatov dejavnosti, torej sindikatov organiziranih izven delodajalcev, vendar to samo, če to zahtevajo delavci v organizaciji oz. pri delodajalcu. Delodajalec je tako dolžan omogočiti sodelovanje sindikata dejavnosti, vendar samo na zahtevo delavcev. Gre za izjemo, saj praviloma sodeluje pri odločanju o pravicah delavcev, kot tudi v postopku varstva pravic, le sindikat, ki je organiziran znotraj organizacije.

Navedene določbe zavezujejo tako delodajalca kot tudi sindikat pri aktivnemu sodelovanju pri pripravi programa.

Zakon ne daje sindikatu le pravice, ampak zahteva tudi njegovo aktivno sodelovanje, seveda le v primeru, če je sindikat pri delodajalcu tudi organiziran.

Glede na navedeno pravno ureditev o sodelovanju sindikata pri sprejemanju programa razreševanja trajno presežnih delavcev po 35. členu ZDR, naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovi, ali je bil v času ugotavljanja trajno presežnih delavcev sindikat sploh organiziran pri delodajalcu. Tudi v primeru, če bo ugotovilo, da je bil sindikat organiziran, nesodelovanje sindikata v postopku sprejemanja programa presežnih delavcev ni mogoče šteti, da zaradi te kršitve program ni veljavno sprejet, še manj pa to dejstvo upoštevati kot edini razlog za nezakonitost individualnih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki so bili sprejeti na podlagi tako sprejetega programa.

Nesodelovanje sindikata v postopku odločanja o pravicah delavcev predstavlja relativno kršitev pravil postopka, zato naj sodišče v ponovnem postopku, v kolikor bo ugotovilo, da je bil sindikat organiziran, tudi ugotovi, kako je odsotnost sodelovanja sindikata vplivala, ali bi lahko vplivala na zakonitost delodajalčevih odločitev o prenehanju delovnega razmerja.

Ker je sodišče prve stopnje glede navedenega vprašanja nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbo prvotožene stranke pa je po 3. odst. 358. člena ZPP zavrglo, ker le ta nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj je sodišče prve stopnje zahtevek tožnikov zoper njo zavrnilo.