Jedro

Tožeča stranka se je 26. 6. 2006 poškodovala ob padcu na območju bencinskega servisa zaradi madeža na asfaltu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke kritičnega dne ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj ni dovolj skrbno pregledal območja (sicer) zaprtega servisa in poskrbel, da bi bilo varno (tudi) za hojo.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka uspela 100 % po temelju in 42,3 % po višini.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.226,38 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke v preostalem delu, tožene pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.520 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2006 dalje (I. tč. izreka sodbe) in ji povrniti 742,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka sodbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. tč. izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna na račun sodnih pologov št. 01 100 6000035719 sklic na 00 005010175708 povrniti 265,91 EUR stroškov za izvedenca in pričo (IV. tč. izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava iz 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2006 in vse pravdne stroške na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Navaja, da je dosojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode prenizka glede na posledice škodnega dogodka in sodno prakso. Celotni vtoževani znesek utemeljujeta narava poškodb in mnenje sodnega izvedenca za travmatologijo, česar pa sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se tožeči stranki bolečine v levem stopalu, predvsem v podplatu, pojavljajo še pet let po škodnem dogodku, predvsem pri daljših obremenitvah nog. Tožeča stranka v službi opravlja pretežno stoječe delo, pri čemer se ji še vedno pojavljajo telesne bolečine, kar je ugotovil tudi izvedenec. V nadaljevanju povzema nevšečnosti pri zdravljenju. Sodišče prve stopnje je zahtevek za strah v celoti zavrnilo, pri tem pa ni upoštevalo izpovedbe tožeče stranke in izvedenskega mnenja, da je utrpela primarni strah močne intenzitete, prav tako pa sekundarni. Izvedenec je ugotovil tudi 5 % trajno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo, da jo še dobrih pet let po poškodbi le-ta močno ovira pri njenem delu, kakor tudi pri vseh njenih aktivnostih, visokih pet pa sploh ne more več obuti. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo uspeh tožeče stranke. Slednjega je opredelilo kot 42,3 %, ni pa upoštevalo, da je tožeča stranka uspela glede temelja 100 %. Uspeh tožeče stranke v pravdi je 71 %.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Tožena stranka meni, da tožeča stranka ni izkazala obstoja madeža na bencinskem servisu. Padec je videla samo priča M. R., ki je znanka tožeče stranke in gotovo zainteresirana za izid pravde v korist tožeče stranke. Slednja je sicer izpovedala, da je, ko se je vračala domov in hodila po pločniku na drugi strani ceste, videla nekaj črnega, vendar pa ni potrdila, da je bil na tleh masten madež. Ni se spomnila, kako je tožeča stranka padla, niti ni videla neposrednega vzroka padca, saj ob padcu ni bila neposredno prisotna. Dodaten dvom v resničnost tožbenih navedb predstavlja tudi okoliščina, da tožeča stranka padca ni nemudoma prijavila zavarovancu tožene stranke. Dejstvo je, da madeža v trenutku padca ni videl nihče. Če pa bi se tam, kjer je tožeča stranka padla, nahajal madež, na katerem bi ji lahko zdrsnilo, je očitno, da je bil ta madež zelo dobro viden, saj bi ga naj opazila priča na drugi strani ceste, torej bi ga lahko opazila tudi tožeča stranka in se mu izognila. Madeži na bencinskih servisih so dokaj običajna stvar, zahtevajo le povprečno skrbno ravnanje uporabnikov storitev bencinskega servisa oziroma previdno hojo. Zavarovanec tožene stranke ni krivdno odgovoren za nezgodo, saj je storil vse potrebno za zagotovitev zadostne varnosti za gibanje po območju bencinskega servisa, ustrezno organizirano pa je imel tudi čiščenje. Tožeča stranka je sama odgovorna ali pa vsaj soodgovorna za škodni dogodek, ki bi ga lahko s povprečno skrbnostjo preprečila. S povprečno skrbnostjo, ki se zahteva od uporabnikov bencinskega servisa, bi morala opaziti madež, kolikor je ta sploh razlog za padec. Glede na izpovedbo tožeče stranke, da se ji je mudilo, očitno pri svoji hoji ni bila dovolj pazljiva. Poleg tega je bil v času škodnega dogodka bencinski servis začasno zaprt, saj je ravno takrat potekalo polnjenje podzemnih razervoarjev iz cisterne, s čimer je tožečo stranko seznanil šef bencinskega servisa. Da je lahko prišla do trgovine, je morala prestopiti trak, zato bi morala biti toliko bolj pozorna pri hoji po bencinskem servisu.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in opredelila stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi krivdne odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka je namreč dokazala, da ji je nastala pravno priznana škoda, ki izvira iz nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in je posledica povzročiteljevega ravnanja oziroma opustitve, tožena stranka pa ni dokazala, da je škoda nastala brez odgovornosti (krivde) njenega zavarovanca.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka 26. 6. 2006 poškodovala ob padcu na območju bencinskega servisa zaradi madeža na asfaltu. To izhaja iz prepričljive izpovedbe tožeče stranke, izpovedi priče M. R., ki je videla padec na madežu, iz ugotovitev izvedenca, ki ni izključil možnosti nastanka obravnavane poškodbe kritičnega dne in je glede na mehanizem nastanka poškodb pojasnil, da take poškodbe nastanejo pri udarcu na hrapavo topo površino (asfalt), in iz pričanja F. K., kateremu je bilo znano pogosto iztekanje različnih olj na bencinskem servisu, tudi sam je na takem madežu padel, pojasnil pa je tudi, da so zaposleni dobili obutev s posebej prilagojenimi podplati za hojo po takih tleh. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke kritičnega dne ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj ni dovolj skrbno pregledal območja (sicer) zaprtega servisa in poskrbel, da bi bilo varno (tudi) za hojo.

9. Toženi stranki je treba pojasniti, da dejstvo, da je padec videla M. R., ki je znanka tožeče stranke, samo po sebi ne more vplivati na odločitev. Tožeča stranka je zaslišana pojasnila, pa tudi sicer je splošno znano, da je L. majhen kraj, kjer se ljudje vsaj na videz poznajo.

10. Pritožbena navedba tožene stranke, da je tožeča stranka sama (so)odgovorna za škodni dogodek, pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni upoštevalo. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, torej le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (2. odst. 286. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče citirane navedbe kot prepozne ni moglo upoštevati, saj tožena stranka v pritožbi tudi z ničemer ni opravičila prepoznega navajanja.

11. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z višino odškodnine, ki jo je določilo sodišče prve stopnje v skladu z načelom pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki med drugim določa, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne in duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvirje, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Glede slednjega pritožbeno sodišče poudarja, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v tako imenovani satisfakciji, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine pa je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. 12. Pri odločanju o višini odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Vse okoliščine, ki jih tožeča stranka ponavlja in poudarja v pritožbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo in ustrezno upoštevalo. Prisojena odškodnina tako povsem ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

13. Kar se tiče telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je izvedenec ugotovil, da je tožeča stranka kritičnega dne utrpela odrgnino desne goleni in desnega stopala, kar ne pušča nobenih trajnih posledic, in zvin levega stopala, kar je lahka telesna poškodba. Tožeča stranka je sicer izpovedala, da je 14 dni nosila longeto, leto dni jemala Naklofen, telesne bolečine so sčasoma postale manj intenzivne, vendar niso povsem pojenjale, še vedno skoraj vsak dan vzame Lekadol, saj je skoraj sedem ur na nogah brez počitka, leva noga jo zelo boli, trga, težko hodi dolgo časa in na koncu šepa, peče jo podplat. Sodeč po ugotovitvi izvedenca tožeča stranka hudih bolečin ni trpela. Bolečine srednje intenzitete je po njegovi oceni čutila tri tedne in jih blažila s protibolečinskimi tabletami, po tem času pa je imela tri tedne neprestane, pozneje pa občasne bolečine lažje stopnje. Zdravila se je ambulatno in do 1. 8. 2006 nosila dokolensko hodilno longeto, kar je bilo zanjo razmeroma neugodno, po njeni odstranitvi pa je izvajala sprva bolj, nato manj bolečo fizikalno terapijo doma, pozneje pa pod vodstvom fizioterapevta. Od 30. 7. do 14. 8. 2006 je rehabilitirala poškodbo s plavanjem in razgibavanjem v topli slani vodi. Dvakrat je bila izpostavljena škodljivemu ionizirajočemu sevanju (RTG posnetki) in jemala analgetike različne intenzitete. Prisojena odškodnina v višini dveh neto plač na zaposlenega v RS je primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse in povsem ustrezna.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni pogojev za prisojo odškodnine za strah. Kot je navedlo, se dosodi odškodnina za prestan strah, kadar je ugotovljen obstoj močnega dolgotrajnega strahu ali močnega kratkotrajnega strahu, ki za dalj časa poruši duševno ravnotežje oškodovanca in dolgotrajnega strahu manjše jakosti (običajno sekundarni strah). Pravno priznana škoda ni blažji in kratkotrajen strah, pa tudi ne kratkotrajen intenziven strah, če ni zaradi tega porušeno duševno ravnovesje v daljšem časovnem obdobju. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedbo tožeče stranke, iz katere ne izhaja, da bi njen primarni strah po intenzivnosti in trajanju dosegel prag pravno priznane škode. Tožeča stranka se ni ustrašila za življenje, hujše ali ponovne poškodbe, takoj po dogodku je samostojno nadaljevala z vožnjo, česar v primeru pravno priznanega primarnega strahu ne bi bila sposobna. Tudi sekundarni strah ni izkazan, saj je zdravljenje potekalo brez zapletov tako po ugotovitvah izvedenca kot tudi po njeni izpovedi, poleg tega pa je vozila moža v L..

15. Pravilna in zakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je tožeči stranki prisodilo eno in pol povprečno neto plačo v RS na zaposlenega odškodnine za zatrjevane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Podlaga za odločitev je predvsem ugotovitev izvedenca, da so podani objektivni pogoji za 5 % trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar pomeni, da za ta procent težje opravlja svoje delo kot pred poškodbo. Trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v 5 % se torej nanaša zgolj na opravljanje dela. Tožeči stranki je treba pojasniti, da zgolj trajne posledice še niso pravno priznana škoda, pač pa se morajo odražati v okrnitvi življenjskih aktivnostih, kar mora tožeči stranki povzročati takšno duševno trpljenje, da jo (šele) to opravičuje do pravične denarne odškodnine. Izvedenec ni ugotovil anantomskih ali kozmetičnih posledic poškodbe, sodišče prve stopnje pa je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi izpovedbo tožeče stranke, dejstvo, da se ji bodo pa tudi v bodoče pojavljale telesne bolečine pa je upoštevalo že pri odmeri odškodnine za slednje, zato ni pogojev za odmero višje denarne odškodnine.

16. Pač pa ima pritožba tožeče stranke prav, ko opozarja na napačen izračun uspeha v postopku, kar je vplivalo na odmero stroškov postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka uspela 100 % po temelju in 42,3 % po višini, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP 2. tč. izreka sodbe spremenilo. Ker je tožeča stranka upravičena do povračila 1.824,86 EUR pravdnih stroškov, tožena pa do 101,2 EUR, znašajo po medsebojnem pobotu priznani stroški tožeče stranke 1.723,66 EUR. Glede na 71,15 % uspeh celotnega postopka, mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.226,38 EUR pravdnih stroškov.

17. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek stroškov postopka ustrezno zvišalo. V preostalem delu je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbi pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je uspela le glede stranske terjatve (stroškov postopka), zato sama krije svoje pritožbene stroške, prav tako pa nosi svoje stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo tožene stranke. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.